Mesto v zalivu : roman

V svojem prvem romanu Boris Pahor v središče zgodbe postavi mladega vojaka in nekdanjega študenta prava Rudija Lebana, ki se deset dni po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača z vlakom v rodni Trst. Na železniški postaji njegovo težko pričakovano vrnitev domov preseka neljubo presenečenje: Nemci, ki so medtem prevzeli oblast v mestu, rekrutirajo vojake razpadle italijanske vojske, postaja je skrbno zastražena, vsi moški identificirani. Uspe se mu vrniti na peron in se skriti na vlak, ki ravno odhaja proti Miramaru. Med vožnjo, tako kot nekateri drugi mladi moški, skoči z vlaka in zbeži. Uspe mu priti do slovenskih vasi na robu tržaškega Krasa. Zateče se v hišo družinskih znancev, kjer mu nudijo zatočišče za nekaj dni.

Pahorjev Rudi Leban je mlad intelektualec, luciden sogovornik in občutljiv mladenič, ki v sebi nosi številne kontraste in notranje konflikte. Smrtna nevarnost in vojni čas izostrita njegovo čustvovanje, v njem nad cinizmom in obupom zmaga nagon po preživetju z iskanjem lepega in dobrega v naravi, okolju, ljudeh in v sebi. Glavna tema pripovedi je življenje slovenskih prebivalcev in zgodovinsko kljubovanje slovenstva na tem koščku sveta ob tržaškem zalivu.

Nasprotje, ki je temeljni kamen romana (dobro in zlo, konkretizirano v razmerje vojna in ljubezen) je podprto z notranjimi konflikti v osrednji osebi romana. Rudi Leban je razpet med odločitvijo ali naj se organiziranemu uporu proti Nemcem pridruži v gozdovih ali v mestu, njegova ljubezenska naklonjenost niha med dvema osrednjima ženskima likoma: spontano in (na videz) mladostno naivno Vido in zrelejšo Majdo.

Kljub ubeseditvi težkih ran Slovencev v Italiji (tržaški procesi, zatiranje slovenščine, fašistično nasilje) in poudarjanju slovenske prisotnosti v Trstu (tako nižjega sloja, ki z okoliškega podeželja oskrbuje mesto s hrano, kot intelektualcev) v knjigi ne prevladajo tema, tesnoba in vojna, pač pa svetloba, liričnost, lepota in ljubezen: pogosto se znajdemo med modrimi vaškimi nunci, ob družinski kuhinjski mizi, z nonami, ki pripovedujejo o preteklosti, na borjaču, po katerem se prosto sprehajajo živali ali se na njem igrajo otroci. Rudi Leban vpija lepote Krasa in poglede na morje in mesto v daljavi, besedilo je prepojeno z liričnimi odlomki. Dragocenost romana je prikaz ljudi, takratnih življenjskih razmer, družinskih odnosov (npr. odnos do starih ljudi ali vloga žensk, ki spričo pogoste odsotnosti moških zaradi vojne pogosto same preskrbujejo družino kot prodajalke zelenjave ter rož in zelišč v mestu). Rudi je izjemno natančen opazovalec, preži na obrazno mimiko, držo telesa, vsak trzljaj neverbalne komunikacije, večkrat se zadrži ob oblačilih in telesnih posebnostih oseb. V jeziku lahko naletimo na pristne krajevno-časovne posebnosti (visokopetniki (ženski čevlji s peto), školji (čeri), paštni (umetne terase na strmem terenu) …)

Najbolj glasno sporočilo romana je vsekakor osveščanje slovenske prisotnosti in utrjevanje narodne zavednosti  v Trstu in njegovi okolici. Rudi je študent prava, ki sanja o tem, kako bi lahko branil Slovence pred vsemi krivicami in zgodovinskimi ranami. Besedilo je dragocen poklon slovenskemu kraškemu robu nad Trstom, napisano z občuteno nostalgijo, navezanostjo in naklonjenostjo, ki se jih zlahka naleze tudi sodobni bralec.

Roman je med leti 1949 in 1951 izhajal v tržaških Razgledih (z naslovom Prevratna jesen). Delo je v knjižni obliki prvič izšlo leta 1955 pri založbi Lipa in pozneje doživelo več nekoliko različnih izdaj (posebnost izdaje iz leta 1955 so krajši odlomki iz Pahorjevega besedila To naše drago mesto med posameznimi poglavji, izdaja iz leta 1989, ki je osnova za to povabilo k branju, vsebuje Pahorjeve opombe k besedilu, obogatena je s spremno besedo Evgena Bavčarja, Letopisom življenja in dela Borisa Pahorja in seznamom avtorjevih knjižnih objav do leta 1989).

Roman je izšel tudi kot zvočna knjiga (v čudoviti interpretaciji v Trstu rojenega gledališkega igralca Matije Rupla).