| Žanr | družbeni roman, pastoralni roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2025 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Meta Osredkar |
| Ključne besede | 19. stoletje, Angleško podeželje, Glasba, Glasbeniki, Ljubezen, Ljudske pobožnosti, Navade, Obredi, Odnosi med spoloma, šege, Zaljubljenost |
Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.
Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.
V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ki ne more nehati misliti nanjo.
Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.
Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.
Objavljeno: 09.08.2025 16:37:52
Zadnja sprememba: 20.08.2025 16:15:08
Zdaj je izvlekel in na mizo postavil čevelj – majhen, lahek in čedno oblikovan – ki mu je popravil peto. “Od nove učiteljice!” “Ja, natanko tako, gospodična Fancy Day; tako prikupna in živahna majhna stvarca, kot je še nisem videl – in ravno prav visoka bi bila za moža.” “Pa ja ne Geoffreyeva hči Fancy?” je rekel Bowman, ko so se pogledi vseh prisotnih kot napere na kolesu uperili v čevelj sredi njih. “Da, seveda,” je nadaljeval gospod Penny in gledal čevelj, kakor da je to njegov edini poslušalec, “sem je prišla za učiteljico. Saj ste vedeli, da se njegova hči uri za to?” “Ampak ali ni čudno, da je tukaj na božični večer, mojster Penny?” “To drži; ampak kolikor vem, je tukaj.” “Jaz vem, zakaj je tukaj – res vem!” je zaščebetal eden od otrok. “Zakaj?” je s prikritim zanimanjem vprašal Dick. “Župnik Maybold se je bal, da nas jutri pri večerji ne bo mogel vseh krotiti, in rekel je, da bo poklical njo, da mu bo samo prišla pomagat razdelit krožnike in popazit, da se ne bomo obnašali kot pujsi; in zato je prišla!”
(str. 27-28)
in nato