| Žanr | ljubezenski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Oddih |
| Prevod |
Daša Perme Jurjavčič |
| Ključne besede | Ljubezen, Moški in ženske, Prijateljstvo, Ženske |
Nekega decembrskega dne se je zgodilo vse in hkrati se ni zgodilo nič. Kot je zapisano v knjigi namreč fant zagleda dekle. Dekle zagleda fanta. Fant vstopi v avtobus, obsuje dekle s poljubi in srečno živita skupaj do konca svojih dni. Dolgočasno in enostavno. Ampak zgodba v knjigi ni potekala tako. Fant je namreč res zagledal dekle, dekle je res zagledalo fanta. Ampak fant ni stopil v avtobus in jo obsul s poljubi. Do trenutka, da sta srečno živela skupaj do konca svojih dni pa je minilo deset let oziroma deset božičev in deset novoletnih zaobljub. Vsakič drugačnih. To je zgodba o ljubezni na prvi pogled, ki ji sprva kaže zelo slabo. Tako Laurie kot Jack po spletu okoliščin svoje ljubezensko življenje zapeljeta v drugo smer. Laurie fanta z avtobusne postaje išče po mestu in upa na še kakšno naključno srečanje dokler ji njena najboljša prijateljica Sarah na božični zabavi ne predstavi njenega novega fanta Jacka. To je bil fant z avtobusne postaje, ki ga Laurie išče. Traja kar deset let, da se zgodba odvije, Laurie se vmes poroči, Jack ima občasne, ne prav dolgo trajajoče in resne zveze. Na veliki preizkušnji je tudi prijateljstvo med Laurie in Sarah. Ampak, kot se izkaže na koncu, vse prave in velike ljubezni ter velika in prava prijateljstva preživijo vse viharje. In zato spet začnemo verjeti vanje.
Objavljeno: 21.11.2019 23:01:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:03
“Na zložljivem stolu avtobusne postaje je sedel fant. Gotovo ni čakal našega avtobusa, saj je bil zatopljen v knjigo s trdimi platnicami. V oko mi je padel, ker se sploh ni zmenil za prerivanje pred sabo. Zdelo se mi je, da gledam film s posebnimi učinki, v katerem nekdo nepremično stoji, zamegljen svet okrog njega pa se vrti kot kalejdoskop. Nisem razločila njegovega obraza, dobro sem videla le peščene lase, daljše, vendar postrižene, da so mu čez čas najbrž že začeli valovati. Nosil je volnen mornarski plašč in šal, ki mu ga je po vsej verjetnosti nekdo spletel. Zdel se je kičast in vpadljiv v primerjavi z ostalimi oblačili – temnimi ozkimi kavbojkami in škornji. Neznanca je knjiga popolnoma prevzela. Priprla sem oči in se močneje prilepila ob orošeno steklo, da bi razbrala naslov knjige. Z rokavom plašča sem ga obrisala, da bi bolje videla. Ne vem, ali je njegovo pozornost pritegnila moja roka ali bleščeči uhani ženske s prhljajem, toda nenadoma je dvignil pogled in nekajkrat pomežiknil, ko se je zazrl proti meni. Vame.” (str. 9-10)
