Leto biserov

V Pragi ob koncu devetdesetih let 20. stoletja živi Lucie, osrednja oseba romana. Je razgledana intelektualka, ženska na pragu štiridesetih, urednica kulturne redakcije uglednega časopisa, poročena z osnovnošolskim učiteljem Jakubom in mati 19-letne študentke Tereze. Kljub na videz urejenemu življenju jo na začetku romana spoznamo kot pacientko psihiatrične bolnišnice. Kaj je tisto, kar je Lucie potisnilo v brezno alkoholizma, samopoškodovanja, motenj hranjenja in postopne psihične razgradnje?

Za časopis, pri katerem dela, pripravi intervju z urednico lezbičnega glasila. Svet, ki ga ob tem raziskuje, nepričakovano zareže v njeno intimo. Plaz spoznanj o lastni preteklosti, mladostnih izkušnjah, hladnosti zakonskega življenja in notranji praznini jo povsem pretrese. Doživi noč, ki postane prelomnica njenega ljubezenskega življenja. Njena psihična stabilnost se začne krhati, znajde se v čustvenem vrtincu ljubezenskega razmerja z mlajšo žensko, med omamno novo čutnostjo, občutki krivde in pritiskom družbenih norm. Bori se med iskrenostjo do sebe in ohranjanjem videza zakonskega življenja. Po izgubi službe in zapletih v razmerju se psihično zlomi.

Osrednja tema romana je iskanje spolne identitete, umeščeno v družbeno okolje Prage ob koncu prejšnjega stoletja. Pisateljica skozi Luciejine novinarske raziskave razkriva svet ženske homoseksualnosti in njegove problematike. Ob tem pa se razpirajo še številni drugi motivi: odnos med materjo in hčerjo, življenje pod težo družbenih pričakovanj, odsotnost očeta, posebnosti izvorne družine, razlika med življenjem na podeželju in v mestu, alkoholizem, duševne stiske, partnerska razmerja, medgeneracijski odnosi …

Zgodbo pripovedujejo trije pripovedovalci: Lucie, njen mož Jakub in hči Tereza. Luciejina pripoved je zapisana v prvi osebi, v najtežjih trenutkih govori o sebi v tretji osebi. Roman je razdeljen na tri dele: prvi se dogaja v psihiatrični bolnišnici, drugi je Luciejina izpoved, tretji pa prikazuje njeno življenje po terapiji. Dogodki ne sledijo linearni kronologiji, temveč toku protagonistkine zavesti.

Pripovedni slog je dinamičen in raznolik – zunanje dogajanje se prepleta z globoko intimnim izpovedovanjem, bralca pritegnejo živi dialogi, telefonski pogovori, pisma, sanje, more in lucidni uvidi, tudi zanimive stranske osebe in njihove zgodbe. Ob literarno in jezikovno občutljivi in razgledani osrednji osebi deluje naravno omenjanje pisateljev ali literarnih del, medbesedilnost in sklicevanje na češko ljudsko slovstvo. Jezik protagonistke je zelo živ in zanimiv, primerjave večkrat poetične (npr. biti kot zagnojena trska v življenju drugega človeka), močna so simbolna sporočila (npr. preko rdeče, črne in rumene barve), pojavljajo se prizori, ki napovedujejo razvoj pripovedi (npr. nepričakovani padec Lucie na ledu na koncu drugega poglavja). Posamezni odlomki istega besedila se skorajda kot pesniški refren pojavljajo v različnih trenutkih zgodbe.

Leto biserov je umetniško dovršeno literarno delo, ki zna bralca prevzeti, ne glede na to, kako blizu mu je osrednja tema.

Zuzana Brabcová (1959-2015) je bila v svoji domovini sprva prepovedana, pozneje pa večkrat nagrajena in uveljavljena avtorica. V slovenščino je poleg romana Leto biserov preveden njen roman Stropi. Obe deli je prevedla Nives Vidrih.