Polna glava radosti

V zbirki šestnajstih kratkih zgodb se Spahić ponovno podaja na temačno področje skrajnih duševnih stanj, nervoz, ki počasi brbotajo v posameznikih in se kot gobavost ali nematerialna oblika dediščine prenašajo znotraj družine ali vasi. Vanjo nas uvedejo Heliocentrične pripovedi doktorja Maksima Džankića, ki je tudi ena najspretnejših zgodb v zbirki in nastavi takt ter tematiko sledečih. Zgodbe puhtijo od duha po smrti in nelagodju, ki ga spodbujajo odmerki alkohola, cigaret in narkotikov, motivov odsotnih ali mrtvih staršev, njihovih dramatičnih samomorov in likov bolj ali manj frustriranih pisateljev. Krajina in medčloveški odnosi služijo kot teren za usodne izbruhe, ki zaradi počasnega stopnjevanja naelektrenega ozračja delujejo katarzično, saj končno pripelje do neizogibnega. Poleg hvaljenega Spahićevega stilizma najbolj navdušijo tudi zgodbe, v katerih se pokloni pisateljskim velikanom – Bernhardu in Carverju, pri čemer se avtor izkaže tudi kot bralec.