Moji zgubljeni topoli: spomini na drugo svetovno vojno

Doma sem lahko vsaj pisala knjige, ki bodo še dolgo, zelo dolgo po moji smrti ljudem razkrivale stvari, ki jih poznajo le redki. Da bi zgolj zamenjala kraj svojega trpljenja, se mi je zdelo nesmiselno. Če bi zbežala, bi moral biti to znak preobrata in vse okrog mene bi moralo postati preprosto in svetlo.
V celju je prav v času mojega nekdanjega najljubšega praznika, velike noči, zasedala komisija, ki je ukazala, naj se javijo vsi zaščitenci.
Tega nisem hotela, toda če bi se uprla pozivu, bi tvegala, da bi me preselili, izselili ali za vedno naselili na pokopališče, kot je bilo pri nacistih v navadi.
Takrat sem se domislila rešitve. Moji dragi someščani so bili prepričani, da sem v Berlinu, in ne le na Dunaju, in so mi nasploh pripisovali veliko več, kot sem v resnici počela. Vrnila sem se domov in v imenu predsednika hajmatbunda županu napisala pismo, v katerem sem mu predlagala, naj še naprej obdržim status zaščitenca. Če vseeno ne bi hotel ubrati te poti – kajti kot nemška pisateljica sem imela pravico do sprejema v domovinsko zvezo -, bom tudi sama ukrepala, in sicer tako, da bom sprejela ponudbo tuje oblasti in zapustila državo.
Pismo so predali krajevnemu vodji Ewaldu Wrentschurju, ki je, ko je že hotel zame izreči strašljivo kazen, uvidl brezplodnost svojega početja. Pravijo, da je od besa butal z glavo ob zid. Na mojo žalost brez posledic.
Za zdaj sem bila rešena. Zmagovalka.