Poslednja obala

»In zato naj bi se jim pridružil? Dovolil naj bi, da njihova dejanja določijo pravila mojih? Ne bom jim določal, kako naj se odločajo, ne bom pa tudi dopustil, da oni meni določajo, kako naj se odločam!«
Arren se je molče zatopil v te besede. Brž nato je mag spet spregovoril.
»Ali vidiš, Arren,« je tiho rekel, »da človekovo dejanje ni, kakor mladi mislijo, nekaj takega kot kamen, ki ga pobereš in vržeš in z njim zadeneš cilj ali pa ga zgrešiš, s tem pa je konec zgodbe. Ko dvigneš kamen s tal, so tla lažja, roka, ki ga drži, pa je težja. Ko kamen vržeš, se zvezde na svojih poteh odzovejo nanj in tam, kamor je treščil ali padel, je vesolje spremenjeno. Ravnovesje celote je odvisno od vsega, kar se zgodi. Vetrovi in morja, sile vode in zemlje in svetlobe, vse, kar ti naredijo, in vse, kar storijo živali in rastline, je dobro narejeno in prav storjeno. Vsi ti delujejo znotraj Ekvilibrija, velikega Ravnovesja. Vse, od divjanja orkana in strmega potopa mogočnega kita do padanja uvelega lista na zemljo in leta mušice, vse to se dogaja v ravnovesju s celoto. Mi pa se moramo naučiti svojo moč, kolikor je imamo nad svetom in drug nad drugim, uporabljati tako, kot je listu in kitu in vetru že v naravi dano. Naučiti se moramo ohranjati ravnovesje. Imamo pamet, zato ne smemo ravnati nevedno. Imamo izbiro, zato ne smemo ravnati neodgovorno. Kdo pa sem, da bi – četudi je to v moji moči – kaznoval in nagrajeval, se igral s človeškimi usodami?« (Str. 82)