skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec.  Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije.  Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z  detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Jurij Kobal gre jutri domov

Jurij Kobal, upokojeni akademski profesor zgodovine, ki je bil glede na svoja leta, naštel jih je oseminosemdeset, sicer še vedno v dobri psihofizični kondiciji, se po sprejemu v bolnišnico, kamor se je odpravil na dokaj rutinski poseg, nepričakovano zbudi v intenzivni enoti, priklopljen na napravo za predihavanje, povsem nemočen in odvisen od drugih, zmožen zaznavati zgolj strop nad seboj in glasove okoli sebe. Potrebuje kar nekaj časa, da se zave, da se je njegovo življenje v hipu obrnilo na glavo, tem spoznanju pa sledijo trenutki premišljevanja o preteklem in obračunavanja s tem, kar je storil in česar ni, pa bi morda, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj naredil drugače. V obujanju preteklosti mu sledimo skozi zgodovino 20. stoletja ter spoznavamo njegove ljubezni in prijateljstva, sočasno pa se soočamo z mnogimi vprašanji, ki si jih zastavlja, med njimi tudi o smislu nadaljevanja življenja glede na to, da je postal povsem odvisen od pomoči drugih ter obdan z nadvse okrnjenim dometom nadaljnjih doživljajev. Avtorica romana seže v samo globino spoprijemanja z iztekanjem življenja, njena pripoved o soočanju z minljivostjo in vprašanjem kakovosti življenja v nemočni starosti pa je ne le stvarna pač pa tudi nadvse ganljiva. Pravijo, in to se dogaja tudi Juriju Kobalu, da se na koncu vsi vračamo k začetkom, a ti začetki niso zgolj rojstvo, otroštvo, mladost, začetki so vsak odnos, ki ga vzpostavimo, vsaka udejanjena sled, vsaka začeta minuta življenja, vse pa se vpisuje v zgodbo, podpisano z lastnim imenom. Na koncu nam ne preostane drugega, da jo sprejmemo takšno, kot je, kakršnakoli pač je (bila). Res dobro in lepo napisan roman.

Moj jezik v tvojih besedah = La mia lingua nelle tue parole

Marianna Deganutti živi, raziskuje, literarno ustvarja in razvija svojo akademsko kariero v različnih jezikovnih okoljih – rodila se je v Čedadu, v Trstu in Milanu je študirala mednarodne in diplomatske vede in filozofijo, na univerzi v Oxfordu je doktorirala iz književnost, trenutno živi in dela v Nemčiji. Večkulturnosti in večjezičnosti ne raziskuje samo kot znanstvenica, pač pa jo sestavljena identiteta določa tudi intimno. Avtorica namreč izhaja iz Idrske doline (Val Judrio) v Italiji in ima po očetovi strani slovenske korenine. Knjiga Moj jezik v tvojih besedah je njen pesniški prvenec. V delu nam avtorica razkriva tri področja svojega doživljenja: obmejnost in meja, izguba ljubljene osebe in njenega jezika in avtoričino soočenje z izgubo obojega. Ta tri vsebinska področja so strukturno razdeljena v pet poglavij: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede, Zopet najdene besede. V prvem delu upesnjuje državno mejo, ki ne sovpada z narodnostno (»tam je meja / onstran / smo še vedno mi«), spreminja se s časom, govori se, da meje ni več, a »mogoče se je samo premaknila / … / in se bo vrnila«), avtorica mejo kot črto, ki zamejuje, preseže in jo interpretira na izviren način – kot neskončen odprt krog. Neskončnosti se avtorica približuje v razdelku Odhod, ki govori o »od vseh meja na svetu najtežji« meji, tisti, ki loči življenje od neskončnega bivanja, torej o smrti. Smrti babice, kot izvemo iz kratkega predgovora avtorice. Osrednji del zbirke, Medve, je ganljiv priklic babice preko besed njenega jezika – slovenščine, narečja ob obmejni reki Idrija čez slovensko državno mejo, na ozemlju Italije. Ganljiv še toliko bolj zato, ker avtoričino žalovanje in polnjene praznine, ki jo je povzročila babičina smrt, poteka na prav poseben način – s temeljitim spoznavanjem slovenščine (kot drugega/tujega jezika) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kar v avtorici ostaja, so namreč prav babičine besede, »ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo [ki bodo] po letih molka […] z dodatkom številnih novih našle moč, da znova vzklijejo v verzih«. Slovenščina je torej ključ do sveta babice, do njenega jezika in pokrajine. Posamezne slovenske besede so kot luč, ki to pokrajino osvetljuje. Avtorica se v zaključnih razdelkih zbirke temu svetu preko učenja, raziskovanja in brušenja lastne slovenščine približuje s predano ljubeznijo in jezikovno tenkočutnostjo. Pri upesnjevanju tega približevanja je avtorica navdušujoče iskrena in realistična. Bralec lahko občuti tudi bolečino, napor, strah pred izgubo jezika in trud za njegovo ohranitev, obžalovanje, da je babica na tej poti ne more več spremljati. Zdi se, kakor da pesnica v jezikovni strogosti do sebe kljub trudu ostaja na robu, besede babičinega jezika so izmuzljive kakor jegulja, težko ulovljive kot leteče ženske na Chagallovih slikah, sprašuje se, če so babičine besede res tudi njene. Dvom povzema pesem Besedni plašč, ki je čudovit odmev Kosovelove pesmi Majhen plašč. Če je Kosovelov majhen plašč iz besed bogastvo in razkošje, je avtoričin plašč slovenskih besed »pretesen / za eno številko premajhen / in zakrpan / nekoliko rabljen / nepogrečen kroj«. Avtorica se zaveda, da je jezik babice drugačen od knjižne slovenščine, to je »neslovnični jezik«, prepojen z narečnimi besedami, ki so v zbirki skrbno ohranjene, so »besedna darila«, čarovnija, preko katere babičino življenje v vnukinji postane večno. Jezik je prečiščen, verz prost, velikih začetnic ni, pesmi niso vezane pesniškim oblikam, prisotna je medbesedilnost. Zbirka je dvojezična, v italijanščini so namerno puščene najbolj avtentično slovenske besede. Delo je zelo izviren zapis žalovanja, ki je hkrati poklon slovenščini in njenemu narečju, ki ga govorijo Slovenci v Italiji na območju ob mejni reki Idriji. Navdušujoč, zrel in samoumevno dvojezičen pesniški prvenec, v katerem bodo uživali tako jezikovni sladokusci kot bralci z izkušnjo izgube ljubljene osebe ali ljudje sestavljene jezikovne/narodnostne identitete. Marianna Deganutti piše literarna (in znanstvena) dela tudi v italijanščini (npr. romana Onda del mio mare, Il bronzo di Lussino), za katere upamo, da bodo doživela tudi prevod v slovenščino.

Trgovec z dušami

77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Strel v prazno

Richard Osman je bralce po vsem svetu nasmejal s prigodami štirih starostnikov v stanovanjskem naselju Sončni gaj. Strel v prazno je njegov tretji roman v seriji Četrtkov klub za umore. Elizabeth, Ron, Joyce in Ibrahim se vsak četrtek srečujejo v sobi za sestavljanke in se pogovarjajo o različnih zastaranih primerih. Tokrat se lotijo razreševanja starega umora televizijske novinarke Bethany Waites. V avtomobilu naj bi zletela s pečine, a njenega trupla niso nikoli našli. S svojo prikupno iznajdljivostjo člani Četrtkovega kluba za umore pri razvozlavanju primera med drugim spoznajo nekatere slavne televizijske osebnosti. Nergavi Ron se zaljubi v maskerko Pauline, Joyce je navdušena nad šarmantnim voditeljem Mikom Waghornom, Bogdan, prijatelj četverice, pa popolnoma izgubi glavo zaradi policistke Donne De Freitas. A ljubezen ni edino, kar povzroča tegobe prebivalcem Sončnega gaja. Elizabeth, bivša vohunka, začne prejemati čudna sporočila in celo naročilo za umor starega znanca Viktorja. Napete akcije in humornih prigod ne manjka. Zdi se, da je Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik odkril pravi recept za humorne kriminalne romane, ki razbijajo mite o starejših. Prav zato so postali takšne svetovne knjižne uspešnice.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Časovno zaklonišče

Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …

Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …

Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.

Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.