Medtem ko znani pisatelj kriminalk Roger Koponen na drugem koncu države predstavlja svojo najnovejšo knjigo, njegovo ženo najdejo umorjeno v njuni hiši. Preiskovalko Jessico Niemi in njene kolege iz helsinške policije pretrese, v kakšnem stanju najdejo truplo. Ko se začnejo pojavljati še druge žrtve, postane jasno, da so umori zelo podobni okultnim zgodbam iz knjig Rogerja Koponena in pa da je vse skupaj nekako povezano s preteklostjo glavne preiskovalke. Lov na čarovnice je drugi roman finskega pisatelja Maxa Seecka (1985), ki je preveden v slovenščino. Zelo dobro je bil sprejet tako na Finskem kot v tujini, uvrstil se je tudi na lestvico najbolje prodajanih knjig časopisa New York Times, kar je pred tem uspelo samo še enemu finskemu avtorju. Lov na čarovnice je inteligentna, napeta kriminalka, pa tudi vpogled v duševnost glavne preiskovalke Jessice Niemi. Napetost poganjajo kratka poglavja, ki so vedno v sedanjiku, kar daje zgodbi vtis nujnosti. Zgodba glavne preiskovalke se nadaljuje v romanu Mreža zla.
Karmen Jenič (1982), sicer profesorica slovenščine, je avtorica biografije Koliko je ura? o sveti Mariji Dominiki Mazzarello in mladinskega romana Orientiraj se po soncu, za katerega je leta 2018 prejela nagrado svetlobnica. Tudi nov roman, »hudomušen in tenkočuten« kot piše na ovitku, se dogaja v odlično ji poznanem šolskem okolju. V prikazani osnovni šoli in okrog nje je zbrana pisana druščina likov, ki se vsak po svoje srečujejo s sodobnim svetom in njegovimi zahtevami. Pridruži se jim malo poseben svetovalni delavec Rabi Rabuni oziroma Jezus Kristus, ki ga je iz nebes poklicala iskrena molitev in skrb osmošolca za prijatelja. Z likom pisateljica opozori na izjemen pomen empatije in odprtosti vsakega posameznika za sočloveka, še posebej ko gre za pripravljenost odraslih, da vidijo stiske in probleme otrok. Avtorica v pripovedi igrivo uporabi biblijske prispodobe, ki so prisotne v vsakdanjem jeziku, pa se pogosto ne zavedamo več njihovega izvora. Njen Bog Sin, stkan iz evangelijskih drobcev, se tudi v sodobnem svetu mobitelov in električnih skirojev prav dobro znajde. Njegovo področje delovanja so ljudje in odnosi med njimi. Ti pa se, odkar je nazadnje imel človeško podobo, niso tako zelo spremenili. Ali bo Rabijeva ljubeča prisotnost probleme prikazanih likov osvetlila dovolj, da bi lahko v njihovo življenje prinesla potrebne spremembe?
Knjiga Vegetarijanka je v korejskem izvirniku izšla že leta 2007. Svetovno znana je postala leta 2016, ko je roman po prevodu v angleški jezik osvojil mednarodno Bookerjevo nagrado. V slovenski jezik ga je iz španščine prevedla Urša Zabukovec, ki nam v spremni besedi razloži, zakaj je tako. Prevod prevoda je primerjala še z angleškim, ruskim in poljskim prevodom in ugotovila, da angleški prevod na nekaterih mestih pomensko izstopa in da so iz besedila izostali celi deli povedi ali celo celi odstavki. Očitno je slabih 200 strani dolga knjiga strup v majhni steklenički, tako za prevajalce kot za bralce.
Sredi noči zasači mož svojo ženo Yeonghye pred hladilnikom in kupom mesnih izdelkov v vrečah za smeti. Običajna korejska gospodinja se po nočnih morah namreč odloči, da ne bo več jedla mesa. Njena družina tega ne razume in ne sprejme in ji skuša na družinskem kosilu na silo stlačiti meso v usta. To povzroči daljnosežne posledice za vse vpletene. Bolj kot se potapljamo v globino zgodbe, ki nam jo iz treh zornih kotov pripovedujejo vegetarijankin mož, svak in njena sestra, bolj spoznavamo, da pri vsej stvari sploh ne gre zgolj za vegetarijanstvo, ampak kompleksnost odnosov in bolečino duše.
Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.
Niti koraka več je roman priljubljene in zelo brane slovenske pisateljice Janje Vidmar.
Romaneskno dogajanje je umeščeno na nekaj sto kilometrov dolgo Jakobovo pot, El Camino de Santiago. V ospredju je fikcijska zgodba, v kateri bralec spremlja pot samske abrahamovke Alenke. Prvoosebna pripovedovalka se v sedanjosti sooča s sestrino nepredvidljivo diagnozo in sprejemanjem sebe kot romarke, retrospektivno pa se vrača v preteklost, ki je zaznamovana s smrtjo ljubljene osebe.
Ta roman je hvalnica hoji in hvalnica osvoboditvi človeka. Spomni nas, da je smisel življenja življenje samo in nas spodbuja, da za boljši vsakdan iščemo sveto in svetlo pri in v sebi. Poleg notranjega boja se moramo naučiti tudi sodelovanja in prijateljevanja z drugimi. Alenkini učitelji so češki modrec, šarmanten Šved, nadležna ženska, filozof z vozičkom knjig itd. – učijo jo strpnosti, solidarnosti, enakopravnosti … Niti koraka več pomeni, da se je treba kdaj ustaviti, zadihati, ozavestiti trenutek in šele nato nadaljevati pot.
Roman kliče po ponatisu, pisateljica se spogleduje z mislijo o trilogiji.
Žlahtnožleht je druga knjiga luciferske trojice, ki jo sestavljajo: pesnica, pisateljica, pevka, avtorica radijskih zgodb in iger Svetlana Makarovič; novinar Matej Šurc in nepogrešljiv maček Kotik. Na nek način je nadaljevanje odmevne Luciferke. V luciferski vlogi bi ta trojica že po izročilu morala biti žleht in spodbujati zdrahe, netiti prepire, nagajati in početi druga satanska dela. A kljub drzni besedi, s katero brez dlake na jeziku zaznamujejo aktualno politično sfero, pokvarjeno katoliško duhovščino, domobranstvo, obubožano Beletrino itd., ostajajo žlahtni ob poveličevanju šibkosti majhnega človeka nad požrtnostjo, spoznanjih minljivosti itd.
V prepoznavnem pripovednem slogu bralca osvetljuje bivanjska nit, ki veže pripoved. Spomni nas na razne strahove, ki so navzoči med nami, npr. na strah pred divjanjem narave, pred požari, potresi, orkani in boleznimi. A med vsemi je najhujši strah pred svetovnimi katastrofami, ki jih povzroča človek. Vedno več je požrtnosti in gonje po tem, da imaš več kot drugi. Več denarja, luksuznih predmetov, več prijateljev. V tem razburkanem morju življenja se mnogi utapljamo, saj pozabljamo na prave vrednote in lastne užitke. Naj bo manj zlobe, manj laži ter več upora za dobrobit družbe in pris(o)tnosti vsakega posameznika. V knjigi nas boža sporočilo: »Ustavi se ob cvetu vrtnice, trikrat vdihni in izdihni in verjemi, da se ti nikamor ne mudi. Vrtnica je pomembna, tudi ti si vrtnica.«
To ni njihov zadnji skupni projekt, Makarovičeva je zatrdila, da zanalašč še ne misli umreti. Njeni otroci se bodo še rojevali in v vsej žlahtnosti živeli med nami. Končajmo v njenem slogu: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim, vsako leto rajši.«
Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«
V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.
Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.
Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.
V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)
Drevo in list je zbirka kratkih zgodb avtorja J. R. R. Tolkiena, ki je prvič izšla že leta 1964. V knjigi najdemo štiri zgodbe: Kovač iz velikega Woottna, Kmet Tilen iz Hama, Nigglov list in odlomek Beren in Lúthien iz Silmarilliona (Silmarillion je Tolkienova zbirka mitsko-poetskih del, ki jih je po njegovi smrti zbral in uredil njegov sin Christopher Tolkien).
Ta izdaja se od izvorne sicer razlikuje, saj je izvorna izdaja knjige Drevo in list vsebovala le Nigglov list in Tolkienov esej o pravljicah. Nigglov list je nastajal v istem časovnem obdobju kot Tolkienov Gospodar prstanov in, kot je značilno za Tolkiena, vse štiri zgodbe vsebujejo nekaj pravljičnega – v zgodbah ne manjka vilincev, čarovnije, čarovnikov, zmajev, govorečih živali in še mnogo drugega. Bralci, ki radi posegamo po delih J. R. R. Tolkiena (in podobnih avtorjih oziroma delih), vemo, da pravljice niso samo za otroke.
John Ronald Reuel Tolkien (1892–1973) je angleški pisatelj, rojen v južni Afriki in mojster pisanja fantazijskih zgodb. Na univerzah Leeds in Oxford je poučeval angleški jezik in književnost. Najbolj znan je po zgodbah, ki jih je postavil v fantazijski svet: Hobbit ali Tja in nazaj ter trilogiji Gospodar prstanov (Bratovščina prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev), po katerih so bile posnete tudi filmske adaptacije.
Knjiga Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja avtorja Douglasa Adamsa je humoristični kriminalni roman. V romanu je veliko znanstvenofantastičnih vložkov, dogajanje se vrti okrog Dirka Gentlyja, ki je znan pod več imeni, med drugim tudi kot Svlad Cjelli. Dirk Gently, samooklicani ‘holistični detektiv’ in čudak, verjame v temeljno medsebojno povezanost vseh stvari.
V pripovedi išče pogrešano mačko. Dirk vseskozi zanika, da bi bil jasnoviden ali kakorkoli poseben, hkrati pa z zanikanjem ustvarja dvom in na ta način pravzaprav pridobi še večji sloves. V romanu ne manjka čudnih naključij, znanstvenofantastičnih elementov in humorja.
Kako se torej Dirk loti reševanja primerov, ki jih mora rešiti v svoji agenciji? Čisto po liniji najmanjšega odpora – meni, da se je pač treba prepustiti toku, saj je vse med seboj prepleteno, rešitve pa se bodo že pokazale same od sebe, ko bo čas za to. Prstni odtisi, DNK in drugi ‘tradicionalni’ načini preiskovanja ga tako sploh ne zanimajo.
Po knjigi sta bili posneti dve televizijski seriji, in sicer serija Dirk Gently (2010–2012) in BBC-jeva serija Dirk Gently’s Holistic Detective Agency, kjer v glavni vlogi spremljamo Samuela Barnetta kot Dirka Gentlyja in Elijaha Wooda kot njegovega pomočnika Todda.
Douglas Adams (1952–2001) je angleški pisatelj, humorist in dramatik. Najbolj znan je po seriji knjig z naslovom Štoparski vodnik po galaksiji.
Pesniška zbirka je razdeljena na pet delov: Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam in Kako zajeti luč. Vsak del deluje kot svojevrsten tematski sklop, hkrati pa se med seboj zrcalijo in dopolnjujejo. V njih se srečamo z različnimi vrstami odhodov in odhajanja, tako dobesednih kot metaforičnih: od fizičnih selitev, razdalj in potovanj do tihih, notranjih premikov, sprememb odnosov in neizogibnega oddaljevanja od nekdanjih verzij nas samih. Prisotno je tudi močno zavedanje minevanja – časa, odnosov, telesa – ter nenehno vprašanje, kaj pravzaprav pomeni ostati in kaj pomeni oditi. Pesmi se dotikajo potovanj, ki jih razumemo v geografskem smislu, a še bolj tistih, ki jih opravimo v mislih, v srcih in v spominih, vselej z rahlo, nikoli povsem izpolnjeno željo po vračanju.
Zbirka zaradi naslova deluje kot priročnik, kar je bila tudi osnovna zamisel avtorice. Na igriv in inovativen način je trendovski žanr priročnikov prenesla v poezijo ter ustvarila navidezna »navodila« za skrivanje, odhajanje, potovanje in lovljenje svetlobe. Seveda ta navodila niso nikoli neposredna ali preprosta, temveč zavita v metafore, drobne prizore iz vsakdanjega življenja in intimne prizore, ki se dotikajo bralca. Branje nas vzpodbudi k razmišljanju o lastni minljivosti in našem mestu na svetu, o tem, kako izbiramo svoje poti in kaj pri tem izgubljamo ali pridobivamo. Neizogibno pomislimo na tiste, ki so že odšli, na tiste, ki še bodo, in na vse nevidne poti, ki jih naredimo do samih sebe – poti, ki so pogosto najtežje, a tudi najbolj nujne, če želimo »zajeti luč« in jo vsaj za hip obdržati.
