Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Sodobni družinski roman nas popelje skozi razburkane odnose v družini Devin. Zakonca Ana in Jan se po tridesetih letih zakona ločita. Vsi trije odrasli otroci se spopadajo s svojimi težavami: Aleš je poročen le še zaradi otroka in svoj obup utaplja v alkoholu, Dominik je zasvojenec s kokainom, slikar in priložnostni kriminalec, Lara pa diplomirana komparativistka in pesnica, ki ne ve točno, kaj bi počela s svojim življenjem.
Gre za nekakšno sliko propada sodobne družine – vsi posamezniki so svobodni, vendar s to svobodo ne zna nihče dobro ravnati. Družina še zdaleč ni več trdno jedro, kot naj bi idealno bila, temveč le skupek individualistov s svojimi interesi, s svojimi zgodbami in načini iskanja rešitev za svoje težave.
Avtorica romana Irena Svetek je leta 2004 dobila nagrado za literarni prvenec Od blizu na Slovenskem knjižnem sejmu. Širše pa je postala bolj znana s svojimi poznejšimi romani, predvsem kriminalno trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in črni princ.
Rdeča Rosa je risoroman (roman v stripu), ki opisuje življenje revolucionarke, borke za pravice žensk, ženske legende politične levice, Rose Luxemburg (1871-1919). V risoromanu spremljamo tako njeno osebno življenje kot njeno javno, politično delovanje. Pri tem ne gre za neko površno ali poenostavljeno interpretacijo življenjepisa Rose Luxemburg, temveč temelji na izčrpnem študiju avtorice – striparke in aktivistke Katie Evans. Skozi dotični risoroman na poljuden način podaja temelje komunistične oziroma socialistične misli, in jo tako približa bralcem, ki se z njo še niso seznanili, hkrati pa odstira osebno in intimno življenje Luxemburgove, odnose z njeno družino, prijatelji in ljubimci. V stripu zgodbo, pogovore, spremljajo neposredni navedki del Luxemburgove, knjiga pa je opremljena tudi z izčrpnimi opombami in navedki virov. Na ta način si lahko bralec izbira, kako poglobljeno bo njegovo branje. Kljub temu da gre za precej zahtevno stripovsko branje, je Rdeča Rosa navdihujoča, vedno aktualna zgodba o pogumni, izjemni, močni ženski, ki se je s svojim delom in dejanji zapisala v zgodovino.
S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.
Roman južnoafriškega nobelovca pregnete eno izmed obdobij življenja ruskega pisatelja Dostojevskega.
Ta se pred dolgovi zateče v tujino, a še vedno ohranja stike s svojim pastorkom Pavlom v Peterburgu. Vse dokler ga vest o pastorkovi nenadni smrti ne pripelje nazaj v domače mesto. Kaj se je v resnici zgodilo s Pavlom? Si je res sodil sam, kot je razbrati iz skopega obvestila policije, ali pa je bilo posredi kaj drugega. V Peterburgu, kamor se sprva vrne anonimno, najprej naveže stik s Pavlovo stanodajalko. Njuno razmerje postaja vse bolj intimno, vse bolj je čustveno navezan tudi na njeno hčerko. Ko se zglasi na policiji, da bi prevzel pastorkove dokumente, osupel spozna, da je imel Pavel stik z Nečajevom, človekom, čigar ideje sam dobro pozna in mu niso niti malo povšeči. A tudi Nečajev izve, da se Dostojevski nahaja v Peterburgu, in se mu razkrije. Pisateljev nemir stopnjujejo pogosti napadi epilepsije. Zgodba se vse bolj zapleta, saj mestoma spominja že na pravo kriminalko. Nazadnje začne pisati svojo verzijo tega, kar naj bi se zgodilo Pavlu. Kritiki in literarni zgodovinarji ugotavljajo, da naj bi šlo za roman Besi. Pisatelj J. M. Coetzee je v svojem literarnem ustvarjanju že večkrat uporabil like in motive iz svetovne književnosti. V Peterburškem mojstru je pisanje približal slogu ruskih pisateljev 19. stoletja, samega Dostojevskega pa je upodobil tako kot značaj in življenje opisujejo njegovi biografi. Po eni strani načelen, po drugi krut, vdan bogu, ki ga hkrati tudi zanika, sočuten in hkrati zloben do ljudi, ki mu zaupajo in mu skušajo pomagati. Branje predvsem za tiste, ki vsaj malo poznajo pisanje ruskega klasika.
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
Šestnajstletna Shelley in njena mama poiščeta idealno rešitev – odselili se bosta v samotno kočo na deželi.
Obe potrebujeta spremembo, da se oddaljita od bivšega moža in očeta, od nasilnih sošolk in nepravičnih sodelavcev, ki so ju pripeljali že skoraj do norosti.
V oddaljenem domu si hitro ustvarita svojo rutino, počutita se sproščeno in komaj spet začneta uživati življenje, ko ju preseneti vsiljivec in ju postavi na težko preizkušnjo…
Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.
Z novo pesniško zbirko Francija Novaka bralci lahko ponovno vstopamo v čisto poseben literarni svet 34-ih novih pesmi. Že v prvi pesmi z naslovom Pisanje nas avtor pripravi na brisanje mej materialnega sveta, relativnost časa in prostora, menjavo zunanje in notranje perspektive. Tudi tokrat so avtorjeve ubeseditve kot nekakšna skrivna vrata v čarobni, skriti, a prisotni svet, vstopanje iz zunanjih zaznav v posebno pokrajino, kjer zakonitosti običajnega fizičnega sveta izgubijo svojo samoumevnost. Intenzivnost doživljanja dogodke iz preteklosti prikliče v zdaj in tukaj. Sredstvo, ki sproža takšno »vračanje pogledov« je perspektiva otroka ali poglabljanje v naravo. Literarni subjekt je opazovalec, ki se stopi s pokrajino. Iz tega, kar zajame pogled, avtor precedi zaznave drobnih detaljev, ki postanejo sprožilci novega dojemanja, novih možnosti (pomol je možnost odriva in skoka, otrokov pogled je pozabljeni minuli pogled odraslega …). Prvotna atmosfera minljivosti se spremeni v ohranitev občutja v besedah, v zmago besede nad pozabo. Nastane svet, v katerem se zabriše meja med sanjami in realnostjo (Sledi v snegu, Vračanje pogleda, Pes in potok …). Po obliki so pesmi zelo enotne. Vse so zgrajene iz dvovrstičnih verzov, ki jih izjemoma zaključi enovrstični verz. Pogosto so pesmi pripovedi s klasičnim dramaturškim lokom – zaplet je droben doživljaj ali zunanji dogodek, vrh je pogosto uvid, čudenje, zaznava nenavadnega, ki se razplete v sklepno besedno racionalizacijo občutenja. Večkrat se pojavlja dialog med očetom in otrokom (Bitje, Na ledu, Sani …), nekatere pesmi vabijo v bralno pretopitev v prozo (Moški in sončnice). Zelo bogat pesniški jezik avtor ustvarja s številnimi izvirnimi primerjavami (»kot otroška čela goli pašniki« ali »dim kot tekoča kovina«, »bledi paradižniki kot obrazi od nekod drugod«, »ščipalke na vrvi kot zaznamki« …), presenetljivimi pridevniki (»diamantni glas vrane«), stopnjevanjem (»se razblinja v penah / nad prodom v manjše, še manjše, še manjše valove«), nasprotji (rdeči mak na zemlji, hladna zvezda na nebu) … Prevladujoč motiv zbirke je voda (tudi kot reka, ribnik, sneg). Zbirka ni obsežna, saj bralcu že vsaka posameza pesem nudi zelo bogat, izviren in večplasten literarni svet, ki ga lahko uživamo tudi v manjših dozah, ob večkratnem branju in različnih interpretacijah. Branje Novakove poezije je kot sledenje vetru, ki ruši konvencionalne meje prostora, časa in človeško dojemljive materialnosti in ustvarja izvirno literarno govorico »čudovitih, nerazložljivo lepih reči«, prepoznavno tako v poeziji kot v prozi.
Louis Adamič je leta 1913 emigriral v ZDA. Iz mnogih dežel je knjiga z izseljensko tematiko, ki jo je avtor raziskoval skozi svoje življenje, preživeto v tujini, ki mu je postala domovina.
V knjigi je opisal »pogovore« s priseljenci različnih narodnosti. Zanimale so ga njihove življenjske zgodbe. Te zgodbe Adamič bralcu poda na izredno tankočuten način, nastale pa so na podlagi vprašalnika, letaka, prvič objavljenega leta 1938-39 v več sto priseljenskih časopisih ali časopisih v tujih jezikih.
V zgodbi o doktorju Steinbergerju spoznamo človeka, ki se je rodil premožnemu očetu. Zaradi bogastva v družini je bil sam s sabo izredno nezadovoljen, saj ni želel, da ga svet sodi samo po tem. Velik izziv se mu je bilo kot Judu vpisati na Harvard. Druga zgodba govori o Mandi Evanić iz Hrvaške, po katero je mož poslal, da bi v Ameriki pozdravila njegovo oko in skrbela za ostale delavce, priseljence. V zgodbi Stari tujec ob kuhinjskem oknu spoznamo težko življenje Slovenca Antona Kmeta, ki se je kot mlad in močan mož s selitvijo v Ameriko, po letih težkega dela, spremenil v starca, sedečega ob oknu.
V nadaljevanju beremo še druge zgodbe priseljencev z različnih koncev sveta.
Prevod dela: From many lands
