Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.
Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.
Rusija leta 2028 – bližnja distopična prihodnost, ki se zdi še kako resnična. V knjigi Opričnikov dan spremljamo opričnika, vladnega zaposlenega, skozi njegov tipični in bizarni delovni dan. V Rusiji, ki je predstavljena v knjigi, je ponovno vzpostavljena monarhija. Naslov knjige se nanaša na državno politiko Ivana IV. Groznega (ta državna politika se je izvajala med leti 1565 in 1572) , imenovano Opričnina, ki je vključevala tudi javne usmrtitve in druge načine mučenja.
Dogajanje v knjigi odraža načine mučenja, ki so jih uporabljali v času ruskega carja Ivana Groznega, le da so načini mučenja v knjigi modernizirani, futuristični. Sorokin se v knjigi naslanja na dela ruskih klasikov, hkrati pa upošteva način pisanja distopičnih romanov.
Spolnost in nasilje gresta v knjigi z roko v roki, ženske pa so v knjigi omenjene le kot objekti poželenja ali žrtve posilstev. V knjigi so skupinska posilstva predstavljena kot standardni postopek pri delu opričnikov. Skozi zgodbo je moč zaznati, da je poudarek na kolektivnem, in ne več na individualizmu.
Ob koncu dneva, da bi postali eno in dosegli stopnjo kolektivnega, ki ga red želi, opričniki prirejajo orgije, po orgiji pa drug drugega pohabijo. Knjiga je prevedena v več kot trideset jezikov in je sodobna klasika.
Vladimir Sorokin je eden najbolj prepoznavnih in najboljših sodobnih ruskih pisateljev, v slovenščino je med drugim preveden tudi njegov roman z naslovom Led.
Haruki Murakami je ljubiteljem svoje literature ponovno postregel z obsežnim romanom, ki zadosti vsem pričakovanjem in poskrbi za edinstveno bralno potovanje. Pripoved teče kot počasna reka, mirno in pazljivo se dotika vsakega kamenčka ob svoji strugi, vmes pa jo pogosto razburkajo nenavadni dogodki in pojavi. Podlago branju daje glasba, predvsem klasična, rdečo nit pa spleta umetnost kot eden vodilnih motivov. Umetnost z lepoto in silovitostjo, odrešilno močjo, tiha pričevalka o preteklosti … Glavni protagonist, neimenovani šestintridesetletni portretist, se po razpadu partnerske zveze umakne v samotno hišo sredi slikovite pokrajine, nekoč v lasti slavnega slikarja. Po naključju na zaprašenem podstrešju odkrije njegovo nepoznano delo Uboj komturja z upodobitvijo uvodnega, krutega prizora iz opere Don Giovanni. Nepričakovano odkritje umetnine je kot nekakšna vzmet za vse nadaljnje dogajanje. Sklene poznanstvo z Meniškim, sosedom z nasprotnega brega, zajame ga neusahljivi ustvarjalni žar po slikanju, ko prične njegov mir motiti nenaden nočni zvok, pozvanjanje, čigar sled vodi k skrivnostni jami. Na tem mestu zgodbo ovije mističnost, odslej je zaman iskati logična pojasnila. Prehod v vzporedni svet, ideje v fizični podobi, duhovi, ki premagujejo zakone časa in prostora, žive metafore, sanje z zmožnostjo spreminjanja življenja v realnosti – vse to zabriše mejo med resničnim in neresničnim ter Murakamijevega negotovega junaka vodi po poti samorefleksije k pomembnemu spoznanju.
![Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2021/04/002-sabono.jpg)
Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.
Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.
Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.
Iztekanja je pesniška zbirka avtorice Elizabete Špele Lovšin. V knjigi najdemo nežno poezijo, ki je v današnjem času, ob hitrem življenjskem tempu, nepogrešljiva.
Pesmi v knjigi so brez naslovov, razdeljene pa so v pet ciklusov, in sicer Češnja, Trepetanja, Besede in misli, Osamljenost in Poslanstvo. V teh petih ciklusih avtorica skozi pesmi predstavi svoja čustva ob različnih življenjskih dogodkih in preizkušnjah.
V prvem ciklusu, imenovanem Češnja, se s svojimi mislimi obrača na drevo z besedami, kot so Bova vzdržali še to leto? in Vzdrživa še naprej. Drugi ciklus, Trepetanja, nas popelje v misli in življenjske modrosti avtorice (Saj boš zmogel, četudi polovičen bo odslej korak); v tretjem ciklusu, Besede in misli, pa so pesmi skrivnostnejše in bolj zapletene. V četrtem ciklusu, naslovljenem Osamljenost, najdemo pesmi, ki so bolj žalostne, saj so nastale v osamljenosti. V petem, zadnjem ciklusu, z naslovom Poslanstvo, pa nas avtorica spomni, da moramo zaupati svojemu poslanstvu in ne smemo dopustiti, da nas karkoli odvrne od tega.
Elizabeta Špela Lovšin, rojena leta 1946 v Škofji Loki, je do upokojitve delovala na različnih področjih. Izdala je kar nekaj pesniških zbirk, med drugim pesniške zbirke Mojih 50 utrinkov, Radovednica (namenjena otrokom), napisala pa je tudi kratke zgodbe z naslovom Nabriteža in Pripovedi za babico.
Knjiga z naslovom Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater ali Bisere pred svinje je satirični roman Kurta Vonneguta, ki je v originalu izšel že leta 1965, slovenski prevod pri založbi Sanje pa smo dobili leta 2015.
V njej nastopa Eliot Rosewater, vojni veteran in prostovoljni gasilec. Eliot je posebnež, po mnenju nekaterih neprišteven in nor; vendar pa bajno bogat. V njegovi lasti je namreč Rosewaterjeva fundacija. Njegova funkcija upravnika fundacije je dosmrtna, razen v primeru, da ga označijo kot neprištevnega. Tukaj se zato najde odvetnik Norman Mushari, ki se na vse kriplje trudi dokazati, da je Eliot neprišteven. Eliot se namreč, namesto, da bi živel na veliki nogi, preseli in dela v majhni pisarni, svoje imetje pa altruistično razdaja med tiste, ki imajo najmanj. Med drugim rad poseže po alkoholu in odgovarja na klice v telefonski liniji za pomoč; sam pa priznava, da že leta dvomi v svojo prištevnost. Nad njim so obupali tudi številni psihiatri.
Na prvi pogled gre za enostavno zastavljeno knjigo, vendar, kot je za Vonneguta značilno, tudi ta knjiga ni brez družbene kritike, ki jo dopolnjuje črni humor. Na hudomušen način namreč predstavi ameriški kapitalizem, človeški pohlep in hinavščino.
Kurt Vonnegut Jr. (1922) je bil ameriški pisatelj romanov, satirik in likovni umetnik. Eden izmed njegovih najbolj znanih romanov je roman z naslovom Klavnica pet.
V zgodovinskem romanu, Osvajalec, avtor predstavi zgodbo o Koblaj kanu, kako se je spremenil od modrega učenjaka do najmočnejšega vojščaka v zgodovini. Ko je Conn Iggulden začel pisati serijo zgodovinskih romanov Osvajalec, je nameraval pisati samo o življenju Kublaj kana, a se je odločil za širši pogled in opis zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do nastopa Kublaj kana. Najbolj slavni dogodki-srečanje z Markom Polom, oba napada na Japonsko-so se zdeli kot najpomembnejši deli zgodovine. Kublaj je na koncu premagal Songe in ustanovil dinastijo Juan združene kitajske, ime, ki se še danes uporablja za njihovo valuto. Njegovi potomci so vladali skoraj sto let. Ta zgodba se je začela z eno samo stradajočo družino, ki so jo lovili in je bila sama na planjavah Mongolije ter se končala s Kublaj kanom, ki je vladal imperiju, le ta je bil večji od Aleksandra velikega ali Julija Cezarja. To je ena največjih zgodb v človeški zgodovini, kako se samo v treh generacijah povzpeti od najnižjega do najvišjega položaja. Kublaj kan je bil bojevnik, ki je z modrostjo vladal petini sveta, učenjak ki je osvojil mogočen imperij ter brat, ki je izdal lastne ljudi, da je zaščitil ljudstvo.
Mogočni vladar je tretji del pripovedi o Džingiskanu, a tudi o tistih, ki so mu sledili, o tistih ki so se ga bali in o tistih, katerih kosti je pustil za sabo. Opis da je Džingiskan osvojil neko deželo vedno zahteva nekaj pojasnil. Če je neko ozemlje osvojila mongolska vojska, je to pomenilo, da so prebivalci ostali brez kraljev, vojske in najčudovitejših mest. Mongoli niso nikoli imeli toliko vojske, da bi lahko pustili na ozemlju velike sile in se odpravili naprej. Če je mongolska vojska osvojila ozemlje, je to v resnici pomenilo, da se morajo umakniti vse tamkajšnje oborožene sile. Mongoli so pobirali tribut in nadzorovali ozemlje, vendar se pod Džingisom niso odpovedali nomadskemu življenju. Conn Iggulden je v zgodovinske romanu, Mogočni vladar, opisal Džingisonovo vladavino. Džingis na poti osvaja nove dežele in uniči vse, ki se mu opirajo. Na svojih osvajalnih pohodih se sreča s sovražnikom, ki se zdi nepremagljiv. Kan je odločen, da bo svoje ljudstvo vodil v zmago. V Arabske države prinaša vihar, ki se ne bo zlahka polegel.
Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.
Roman z naslovom Salamander nas popelje v življenje moškega, ki so ga našli umorjenega v pariškem seks klubu. Zgodbo doživljamo tako s strani prostitutov in zaposlenih v seks klubu kot tudi s strani umorjenega moškega – in sicer preko dnevniških zapisov.
Življenje moškega, v knjigi poimenovanega salamander, preko njegovih dnevniških zapisov spremljamo v dveh časovnih obdobjih, in sicer med leti 1985-1986 in 1998-2007. Tako dobimo vpogled v njegovo življenje in v njegova nagnjenja – skozi zgodbo nam postane jasno, da ga privlačijo mladi prostituti, ki ga na njegovo željo tudi mučijo in pretepajo. Ko prebiramo njegove dnevniške zapise, dobimo uvid v te njegove želje, kje in kako so se začele ter kako vplivajo na njegovo življenje.
Skozi pripoved spremljamo dvojnost njegovega življenja – po eni strani ugledno življenje, po drugi strani pa iskanje smisla v temnih kabinah med neznanimi moškimi … Salamander je do konca svojega življenja v kabinah seks kluba iskal nekaj, česar ni mogel dobiti iz tako imenovanih normalnih razmerij.
V romanu se prepletajo teme kriminala, spolnosti, mazohizma in ljubezni; avtor pa nam teme predstavi na grob, a hkrati poetičen način. Zanimivi so tudi odzivi prostitutov na umor, njihovo doživljanje namreč hitro preide od začetnega šoka do hitre pozabe.
Gilles Sebhan je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla.
