skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

V ljudožerčevem vrtu

Adèle Robinson skupaj z možem Richardom in sinčkom Lucienom živi v Parizu. Richard, ki je zaposlen kot zdravnik in dobro zasluži, ji je uredil službo novinarke. Čeprav so kot družina finančno preskrbljeni, Adèle hrepeni po nečem drugem. Spušča se v divje ljubezenske afere z moškimi. Zanjo meja ni, njene žrtve so poročeni ali samski, znanci ali popolni tujci, pomembno je le, da jih omreži in popolnoma obsede. Njeno celotno življenje se vrti okoli teh skrivnih seksualnih sestajanj, ki so, na njeno pobudo, pogosto polna nasilja in dominacije. Poželenje jo vse bolj prežema, saj se na ta način počuti izpolnjeno, zaželeno in izživeto. Kljub temu da obsedeno pazi, da za seboj ne bi pustila kakšnih dokazov, se zdi, da je le še vprašanje časa, kdaj bo mož posumil, da ga vara.

Adèle se skozi roman izkaže za izjemno psihološko zapleteno osebo. Razlogi za njeno zasvojenost s spolnostjo so večplastni, avtorica bralcem dovoli le drobne preskoke v njeno otroštvo in preteklost, odnos z očetom ter materino zasmehovanje. V romanu se zaradi službene ali zasebne odsotnosti obeh staršev izmenjujeta zanemarjanje otroka in igranje tradicionalnih družinskih vlog. Odnos obeh protagonistov do razmerja med možem in ženo se pomembno razlikuje, njuno nerazumevanje drug drugega pa povsem izprazni njuni življenji. Ujetost v takšen vsakdan pri Adèle sproža samouničevalne erotične želje. Lastna objektifikacija zato zanjo postaja edina svetla točka in (od)rešenje.

Adèle je romaneskni prvenec francoske pisateljice maroških korenin Leïle Slimani. V slovenski jezik imamo preveden še njen roman Uspavanka, za katerega je prejela Goncourtovo nagrado, ter trilogijo Dežela drugih.

Dete iz voska

Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.

Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.

Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.

Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.

Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.

Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.

Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.

Duhovi

V risoromanu Duhovi spremljamo sestri Catrino (Cat) in Mayo, ki se zaradi Mayine bolezni cistične fibroze z družino avgusta preselijo na obalo, v kalifornijsko mesto Bahia de la Luna. Sveži morski zrak naj bi pozitivno vplival na Mayino bolezen, medtem ko Cat ni najbolj navdušena, ker je s selitvijo izgubila kar nekaj svojih prijateljic. Cat se tako sooči s konfliktom pri sebi, saj noče kriviti mlajše sestrice, vendar ji vseeno ni najbolj prijetno in se počuti sebično.

Cistična fibroza je kronična genetska bolezen, ki lahko zaradi nabiranja goste sluzi vodi v uničenje pljuč, vpliva tudi na trebušno slinavko, saj lahko povzroči sladkorno bolezen. Bolezen lahko vpliva tudi na jetra, kar lahko vodi v cirozo. V romanu se Maya zdravi z vibrirajočim jopičem, ki je zasnovan za razgradnjo sluzi v pljučih, z dodatnimi hranili, ki jih dovajajo skozi odprtino v trebuhu med spanjem in dihalno cevko za več kisika. Ker mlajša sestra Maya v Duhovih boleha za pljučno boleznijo, se skozi knjigo močno poudarja pomen dihanja, teka in telesne zmožnosti. Maya zaradi bolezni ne more prosto tekati naokoli ali se ukvarjati s športnimi aktivnostmi, saj hitro ostane brez sape.

Ko sosednji deček Carlos razkrije, da v mestecu živijo duhovi, se radovedna Maya želi z njimi srečati, medtem ko se prestrašena Cat boji soočenja z nadnaravnimi bitji zaradi strahu pred izgubo sestre. Ko se pred praznikom dneva mrtvih  Dia de los Muertos zapletejo v resne dogodke, mora Cat premagati lastne strahove.

Praznovanje dneva mrtvih ali Dia de los Muertos je v predvsem v Mehiki starodaven običaj, ko v domovih, parkih in na pokopališčih postavijo oltarje, ki jih okrasijo s cvetjem, hrano, fotografijami in drugimi osebnimi predmeti pokojnih svojcev. Ljudje se našemijo in prižgejo sveče.

Mladinski romani avtorice Raine Telgemeier so eni redkih, ki v ZDA konkurirajo priljubljenosti mang. Raina Telgemeier je napisala še Nasmeh, Sestrici, Pogum in Drama. Navdih za mesto dogajanja v zgodbi je meglena obala severne Kalifornije, kjer je odraščala, danes pa živi in ustvarja v San Franciscu. S svojimi deli se je uvrstila na vrh New York Timesove lestvice prodajanosti in prejela več Eisnerjevih nagrad, ki so najprestižnejša priznanja v ameriški stripovski industriji, označujejo jih kar za stripovske Oskarje. Risoroman Duhovi je postavljen tudi na lestvico najboljših 100 po predlogu Bukle v letu 2025.

 

Skrito v snegu

Policistki Hanni Ahlander se zaradi opozarjanja na korupcijo na stockholmski policiji podre poklicno življenje, kmalu zatem pa jo zapusti še dolgoletni partner. Razočarana in brez službe se zateče v sestrino počitniško hišo na severu Švedske, kjer upa, da bo našla vsaj nekaj miru a se njeno novo zatočišče kar hitro spremeni v prizorišče napete preiskave.

Nekega dne brez sledu izgine osemnajstletna Amanda. Temperature se spustijo globoko pod ničlo in vsaka izgubljena ura zmanjšuje možnost, da bi dekle našli živo. Hanna ponudi pomoč krajevni policiji in združi moči z inšpektorjem Danielom Lindskogom. Njuna edina sled je rdeča ruta, najdena v snegu. Medtem ko se nad Åre zgrinja snežni vihar, preiskovalca odkrivata, da se za spokojno podobo gorskega kraja skrivajo temačne skrivnosti, ki jih želi nekdo za vsako ceno prikriti.

Viveca Sten v prvi knjigi serije Umori v Åreju prepleta napeto kriminalno preiskavo, skrivnosti majhne skupnosti in osebne stiske osrednjih junakov. Zimska pokrajina, občutek naraščajoče ogroženosti in spretno odmerjena razkritja ustvarjajo srhljivo vzdušje, v katerem ni mogoče zaupati niti na videz nedolžnim sledem.

Skrito v snegu je prava izbira za ljubitelje skandinavskega noirja, zapletenih kriminalnih ugank in zgodb, v katerih se za zunanjo idilo skrivajo najtemnejše plati človeške narave.

Viveca Sten (1959) je priljubljena švedska pisateljica kriminalnih romanov in ena najbolje prodajanih avtoric kriminalk na Švedskem. Preden se je povsem posvetila pisanju, je delala kot odvetnica. Navdih za svoje zgodbe črpa iz švedske pokrajine in značilnosti življenja v majhnih skupnostih. Uveljavila se je s serijo Umori na Sandhamnu (pri nas imamo samo prevod prvega dela, Tiha voda), pozneje pa ustvarila še serijo Umori v Åreju, katere prvi del je roman Skrito v snegu. Po obeh knjižnih serijah sta nastali še televizijski.

 

Pohod

Liz, Helena, Maggie in Joni so najboljše prijateljice še iz najstniških in študentskih let. In čeprav živijo vsaka svoje življenje, se enkrat na leto zberejo in skupaj preživijo počitnice. Tokrat je na vrsti za organizacijo kratkega oddiha Liz. Zdravnica, mati, žena. V teh kratkih počitnicah si želi odklopa, hoje in družbe prijateljic, ki nad nenavadno in zahtevno pohodniško izbiro odklopa niso vse enako navdušene. Maggie se težko odtrga od svoje hčerke, ko jo nerada prepusti v varstvo bivšemu partnerju. Poleg tega je popolnoma brez kondicije in motivacije. Helena je sicer do popolnosti organizirana in pripravljena na vse izzive, razen na to, da je morda noseča? Joni pa… svetovno znana in oboževana pevka, v sebi pa prazna, negotova in izgubljena v odvisnostih. In vendar se vse štiri znajdejo v prijetni leseni koči ob robu norveške divjine, od koder bodo začele vsaka svoj pohod nazaj k sebi. In vse teče v redu, dokler ne teče več. Kajti divjina je, če si nanjo pripravljen, lahko čudovita, če si nepremišljen, zna biti nevarna, kadar si lahkomiseln, pa je pogubna.

Lucy Clarke je navdih za roman Pohod dobila po izletu s šotorom skozi neomadeževano in čudovito norveško naravo. Po njenih romanih snemajo napete in mednarodno uspešne TV serije.

Plemič v Moskvi

Grofa Aleksandra Iljiča Rostova leta 1922 Boljševiško sodišče obsodi na dosmrtni hišni pripor v Hotelu Metropol nasproti Kremlja, z grožnjo usmrtitve, če kdaj prestopi njegov prag. Aristokratu, vajenemu razkošja, tako življenje zaradi hujskaške in politično dvoumne pesmi, ki jo je napisal, omejijo na podstrešno sobico. Precej velikodušna sodba glede na takratni ruski režim.

Ko se njegova država (in svet) okoli Metropola spreminja, prefinjeni, kultivirani in izobraženi grof Rostov, ki ga v knjigi spoznamo, ko je hotelska sobica njegov dom že štiri leta, počasi spoznava, da je kljub vsemu morda najsrečnejši človek v Rusiji. Pa čeprav nima več ne imetja in ne družine.

Okoliščine, ki ga fizično omejujejo, mu omogočijo poglobljen vstop v svet čustev. Prijateljstva, ki jih sklepa s hotelskim osebjem, ga preoblikujejo v izjemen lik, ki raste in se razvija pred očmi bralca. Tudi podstrešna sobica, za katero je bil Rostov prepričan, da bo bolj podobna samici, se izkaže za vrveče in presenetljivo dogajališče. In to kljub temu, da je vesolja daleč o njegovega prejšnjega načina življenja. In vesolja daleč od resničnega zunanjega dogajanja, ki se izkaže za najbolj razburljiva desetletja v vsej zgodovini Rusije.

Towles je Rusiji in ruski kulturi napisal zelo lucidno ljubezensko pismo, ki ne romantizira nobene plati države. Sled avtorjevega pisanja sicer vseskozi teče po mejah domišljije, roman pa je vseeno čudovita hvalnica prijaznosti, velikodušnosti, ljubezni (ne nujno med ljudmi) in optimizmu. Tudi njegov občutek za čas in kraj sta tista, ki skupaj z nepozabnimi liki obdržita bralčevo zanimanje od prve do zadnje strani.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Poleg Plemiča v Moskvi imamo v slovenščini še dva njegova prevoda, roman Lincolnova cesta in zbirko kratkih zgodb in ene novele Miza za dva.

Sanjska knjiga

Sanjska knjiga Uroša Zupana je pesniška zbirka, v kateri se resničnost in sanje prepletajo s spominom, humorjem, ironijo in občutkom minljivosti. Avtor v treh sklopih (Sanjska knjiga, Oda za avstralsko ovčarko in Da se ne pozabi) odpira različne prostore osebnega in literarnega sveta – od nenavadnih sanjskih prizorov in srečevanj do spominov na otroštvo, mladost in minuli čas.

Sanje pri Zupanu niso le beg iz resničnosti, temveč način, kako jo pogledati z druge perspektive. Za igrivostjo, grotesknostjo in duhovitostjo se postopoma razkrivajo bolj melanholične teme: minevanje, izgubljanje in prizadevanje, da bi s poezijo ohranili tisto, kar neizogibno izginja. Sanjska knjiga je zato knjiga o sanjah, vendar še bolj o spominu, minevanju in načinih, kako si človek s pripovedovanjem in poezijo ohranja svet, ki izginja.

Uroš Zupan (1963) je pesnik, prevajalec in esejist, brez katerega si sodobne slovenske poezije ne morem(o) predstavljati. Ko je v devetdesetih vstopil v slovenski literarni prostor, je bilo njegovo pesništvo sprejeto kot prelomno zaradi navezav na Ameriko. Na njegovo pisanje so deloma vplivali novejša ameriška poezija oz. nekateri njeni pesniki, zaznati pa je tudi vpliv italijanskega pesnika (novelista, prevajalca, literarnega kritika …) Cesareja Paveseja in poljskega pesnika (pisatelja, diplomata in leta 1980 prejemnika Nobelove nagrade za književnost) Czesława Miłosza.

Šum češnje

Olja je prevajalka, ki živi na Dunaju, kjer si je ustvarila življenje z najstniškim sinom Nadanom, študentom astronomije, ki ni običajen otrok. Njena rutina se nenadoma spremeni, ko sreča Gerharda, gostujočega profesorja iz Berlina in med njima v hipu vznikne ljubezen. A nova možnost sreče pomeni tudi težke odločitve. Gerhard se vrne v Berlin in Oljo povabi s sabo, vendar Olja ne more preprosto zapustiti sina in vezi, ki jo še vedno povezujejo z Ljubljano in Nadanovim očetom.

Njeno življenje se tako razpne med Dunajem, Berlinom in Ljubljano ter med različnimi oblikami ljubezni, odgovornosti in pripadnosti. Ko skuša najti ravnotežje med materinstvom, partnerskim odnosom in lastnimi željami, bralec skupaj z njo išče odgovore na vprašanja, koliko se lahko človek približa drugim, ne da bi pri tem izgubil samega sebe.

Goran Vojnović v romanu Šum češnje raziskuje zapletenost družinskih odnosov, starševstva, ljubezni in novih začetkov. Skozi večplastne like odpira vprašanja o tem, kaj pomeni biti dober starš, kaj nas povezuje z ljudmi, ki jih imamo radi, in kdaj lahko vezi, ki naj bi nas držale skupaj, postanejo breme. Roman je intimna zgodba o iskanju doma in lastnega prostora v svetu, v katerem se je včasih najtežje odločiti, kam zares pripadamo.

Goran Vojnović (1980) je avtor uspešnic Čefurji raus!, Đorđić se vrača, Jugoslavija, moja dežela in Figa, trikratni prejemnik kresnikove nagrade (2009, 2013, 2017) in leta 2020 prejemnik prestižne literarne nagrade Angelus (Central European Literature Award). Je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev in kolumnistov, ustvarja pa tudi kot režiser in scenarist. Šum češnje je njegov najnovejši roman.

Zima v Sokču

Zima v Sokču švicarske pisateljice francosko-korejskih korenin Elise Shua Dusapin je njen prvenec, ki je v francoščini izšel leta 2016, letos pa je v prevodu Suzane Koncut prvič dostopen tudi slovenskim bralcem. Avtorica ga je začela pisati že pri sedemnajstih in ga dokončala pri dvajsetih letih. Kot je povedala sama, je nastajal v obdobju intenzivnega samoizpraševanja in iskanja identitete. To ni nepomemben podatek, saj je mlada pripovedovalka romana na nek način zrcalna podoba avtorice: tudi ona je razpeta med različne kulture in jezike, med korejske korenine in francosko kulturo, ki jo spoznava predvsem skozi študij francoščine. Tudi Dusapin je odraščala med Francijo, Južno Korejo in Švico.

Dogajanje je postavljeno v Sokčo, južnokorejsko obmorsko mesto ob meji s Severno Korejo. Pozimi, ko turisti odidejo, letovišče skoraj zamre. Mraz, sneg, prazne ulice, ribarnice in morje ustvarjajo tiho, nekoliko tesnobno in melanholično atmosfero. Sokčo tako ni zgolj prostor dogajanja, ampak postane podoba notranjega sveta glavne junakinje – prostora, v katerem je vse nekako obstalo in čaka na spremembo.

Pripovedovalka dela v majhnem gostišču, živi v svetu precejšnjih notranjih negotovosti in težavnega odnosa z materjo. Ta jo nenehno opazuje, presoja njeno telo, prehranjevanje in predstavo o ženskosti. Tudi njen fant, ki se ukvarja z manekenstvom, je povezan z močnim zavedanjem telesa in zunanjega videza. Telo tako postane eden osrednjih prostorov romana: nekaj, kar je hkrati naše in tuje, nekaj, kar ves čas gledajo in ocenjujejo drugi. V romanu se pojavi tudi mlada ženska po lepotni operaciji, zato se vprašanje, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, še dodatno poglobi.

Njeno precej zaprto življenje spremeni prihod francoskega striparja iz Normandije. Umetnik pride v Sokčo po navdih za nov strip in od dekleta pričakuje, da mu bo pokazala »pravo« Korejo. Med njima se vzpostavi nenavadna bližina, v kateri pa ni veliko izrečenega. On jo opazuje in riše, ona opazuje njega in njegove risbe. V njem išče tudi del sebe, povezavo s Francijo in kulturo, ki jo pozna predvsem skozi jezik. Toda prav tukaj se pokaže bistvo romana: junakinja se ne more prepoznati v nobeni od ponujenih podob – ne v materi, ne v fantu, ne v francoskem umetniku in ne v predstavah drugih o tem, kdo naj bi bila. Tudi umetnik, ki naj bi jo videl, je ne more zares videti.

Zato je Zima v Sokču predvsem roman o iskanju sebe – o občutku nepripadanja, kulturni razpetosti, telesu, pogledu drugega in težavnosti komunikacije. Zanimivo je, da Dusapin vse to izrazi z zelo malo besedami. Njen jezik je čist, zadržan in natančen, stavki so kratki, pripoved pa skoraj eliptična. Pod površjem navidez preproste zgodbe se tako nabira veliko neizrečenega. Kot je zapisano tudi v predstavitvi slovenskega prevoda, njeni jedrnati stavki ustvarjajo neposrednost in napetost, ki se nikoli povsem ne razreši.

Roman zato ne ponudi jasnega odgovora, kdo je junakinja. In prav v tem je njegova moč: iskanje identitete ni prikazano kot pot do končne opredelitve, ampak kot stanje negotovosti, v katerem se človek šele uči gledati samega sebe.

Revščina/zakladi

Knjiga Revščina/zakladi je kratkoprozni prvenec Nevenke Miklič Perne, ki smo jo doslej bolj poznali kot pesnico – njena zbirka Pogovor s stvarmi je bila leta 2023 nominirana za Veronikino nagrado – sicer pa je akademska slikarka, ilustratorka in pedagoginja. Zbirka prinaša dvajset kratkih zgodb, v katerih avtorica raziskuje predvsem notranje svetove žensk ter njihove raznolike, pogosto boleče življenjske izkušnje. Protagonistke – povečini gre za prvoosebne pripovedovalke – se soočajo z revščino, nasiljem, osamljenostjo, strahovi in negotovostjo. So različnih starosti, opravljajo različne poklice, nekatere imajo družino, druge so samske, povezuje pa jih občutek, da se njihovo življenje ni odvilo tako, kot so nekoč pričakovale, oziroma da so nekje na poti skrenile z začrtane poti. Pomembno vlogo ima družina oziroma njena odsotnost. Številni strahovi in travme protagonistk namreč izvirajo iz otroštva, v katero se pripovedi pogosto vračajo in iz katerega prihajajo tudi glasovi v njihovih glavah, z njimi pa ponotranjene predstave o tem, kakšne naj bi bile in kako naj bi živele.

Ob njihovih osebnih usodah se pred nami izrisuje tudi podoba sodobnega sveta, ki ga zaznamujejo nasilje, potrošništvo, materialna negotovost in različne oblike neenakosti. Čeprav so zgodbe kratke, so svetovi, ki jih gradijo, kompleksni. Avtorica pogosto izpostavi droben, na prvi pogled nepomemben trenutek, predmet ali spomin, skozi katerega se postopoma razpre širša življenjska zgodba. Prav ta zgoščenost je ena od opaznejših značilnosti zbirke: veliko ostane neizrečenega, vendar ne tudi nevidnega, bralec pa mora praznine med besedami, stavki in dogodki zapolniti sam. Slog Nevenke Miklič Perne je jasen, natančen in zadržan. Avtorica z malo besedami pove veliko – o protagonistkah, njihovih odnosih in svetu, v katerem živijo, pa tudi o nas, bralkah in bralcih. Pri tem se izogiba velikim razlagam in moraliziranju, temveč like prepušča njihovim lastnim glasovom, občutkom in spominom. Tudi naslov, ki je na prvi pogled morda nekoliko nenavaden, je mogoče razumeti na več načinov. Revščina v zgodbah ni zgolj materialna, pomeni lahko tudi pomanjkanje ljubezni, varnosti, bližine, razumevanja ali občutka lastne vrednosti. Zbirka pa nikakor ne govori le o pomanjkanju, temveč tudi – ali celo predvsem – o iskanju tistega, kar ima za posameznika resnično vrednost.