skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Skupinski portret z očetom : Viktor Blažič, publicist in disident

Jasna Blažič — muzikologinja in profesorica angleškega jezika s književnostjo, dolgoletna predavateljica zgodovine glasbe, se v slovenski literarni prostor vpisuje s prepoznavnim, globoko ponotranjenim glasom.

Do sedaj izšlo: Smrt in angel, Eksil, Angeli in volkovi ter Izvir.

Če je bil Izvir posvečen mamini strani družine, je njen najnovejši roman Skupinski portret z očetom posvečen očetovi strani družine.

Roman je veličasten, ljubeč in hkrati boleče iskren poklon očetu Viktorju Blažiču — humanistu, novinarju, esejistu in enem najbolj prepoznavnih slovenskih disidentov.

To ni branje za pobeg pred resničnostjo, Skupinski portret z očetom je soočenje z njenim jedrom.

Avtorica nas popelje v zakulisje »svinčenih let« druge polovice 20. stoletja skozi prizmo osebne družinske usode.

Jasna je kot mlado dekle doživela aretacijo očeta zaradi objavljenega eseja »Ustvarjanje je svoboda«. Sledil je proces, zaporna kazen, družbeno izobčenje in nepopravljiv strah, ki je zarezal v družinsko tkivo. Temu pretresu sta sledila še dva. Ločitev staršev in izguba brata.

Spomini na ta čas bi lahko bili v stilu črne kronike ali zagrenjenega opisa krivic. Vendar daleč od tega.

Skupinski portret z očetom je soočenje globoke odtujenosti, ki jo prinašajo režimi in izgube, z milino odpuščanja in spuščanja, ki se rojeva iz bolečine spominov. Iz zapisa veje lepota neuničljive ljubezni, veznega tkiva in povezanosti Jasne in očeta Viktorja, ki doseže vrhunec z očetovim slovesom.

Če je babica Ivana zdravila s hrano in zelišči, Jasna Blažič zdravi s pisano besedo. Ta zapis je več kot poklon očetu in več kot celjenje družinske travme. Avtorica nas s svojim edinstvenim slogom nevsiljivo povabi v proces samospoznavanja in soočanja z lastnimi sencami. Bralec po zadnji strani ne bo čutil teže preteklosti, temveč nenavadno lahkotnost. Preplavil vas bo občutek katarze, kakršnega doživimo le ob vrhunski literaturi, ki rane preobrazi v svetlobo. Vse se izteče z mogočnim, osvobajajočim šepetom: Leti, orel.

Presunljivo. Zdravilno. Estetsko dovršeno in lepo. Moj poklon.

 

PS: Oče in hči sta si poleg pisanja, delila tudi ljubezen do glasbe. Za uvod v predstavitev knjige je Jasna Blažič izbrala Preludij v h-molu (Bach/Siloti) v izvedbi Grigorija Sokolova (https://www.youtube.com/watch?v=vXbBOWlkR9g), ki deluje kot hipnotičen, neskončen tok misli, ki poslušalca prisili v globoko introspekcijo in umiritev.

Vsiljivka

Vsiljivka je še en napet psihološki triler izpod peresa mednarodno priznane ameriške pisateljice Freide McFadden, ki je osvojila svet z uspešnico Hišna pomočnica. Dogajanje pričujočega trilerja je postavljeno v razpadajočo kočo sredi divjine, v kateri živi travmatizirana Casey, nekdanja učiteljica, ki se je iz neznanih razlogov odločila za življenje samotarke, njen edini stik s svetom pa predstavljata čudaški najemodajalec Rudy in navidez ustrežljivi sosed Lee. Skozi poglavja je razkrito, da Casey preganja težavna preteklost najstnice, ki odrašča v razbiti družini in je vsakodnevno podvržena čustvenim in fizičnim zlorabam, njena edina želja pa je, da bi uspela najti očeta, ki jo je zapustil. Casey, ki se v divjini skriva pred svetom, ki jo je razočaral, nekega dne pred oknom koče najde zanemarjeno deklico, oblito s krvjo, v desnici pa k sebi stiska nož, katerega noče izpustiti. Ko jo povabi v notranjost koče in skuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z nesrečno deklico, se ta zavije v molk, tekom noči pa je kmalu razkrita grozljiva skrivnost, ki bo Casey približala resnici o lastnem življenju, hkrati pa jo soočila z možnostjo, da morebiti jutra sploh ne bo dočakala…

Gilgi, ena od nas

Gilgi, v času Weimarske republike živeča ambiciozna in vitalna dvajsetletnica, verjame, da jo bosta trdo delo in disciplina osvobodila potrebe po podreditvi moškemu in zakonskemu življenju. V strogem urniku vsakdana, ki si ga kroji sama, ves čas porabi za izboljševanje veščin, ki ji bodo koristile na trgu zaposlitve in ji omogočile gotovo in finančno stabilno prihodnost.

Lik, ki na prvi pogled zgleda kot poster-child feminističnega boja, pa se kmalu sooči z nebinarno kompleksnostjo življenja, ko se na smrt zaljubi v Martina, starejšega bohema, ki v služenju denarja in varčnosti ne prepozna nobene vrednosti. Gilgi spozna, da ga ne more spremeniti, zato se pusti sama prilagoditi Martinovem življenju. Osvobojena garaškega pisarniškega dela ji vseeno ne uspe najti svobode, po kateri hrepeni, sočasno pa spoznava družbene probleme in neenakosti, ki jih disciplina njenih delavcev ne pomaga razrešiti.

Irmgard Keun (1905-1982, Nemčija) je z objavljenimi deli Gilgi (1931) in Dekle iz umetne svile (1932) doživela velik uspeh, saj so bili bralci prepričani, da v romanih avtorica opisuje lastno življenje. V času nastajanja novega srednjega razreda je opisovala življenje tipkaric ter pop-kulture, ki jih je obkrožala. V času nacistične vladavine je pisateljica živela v izgnanstvu, njene knjige pa so pristale na seznamu prepovedane literature. Danes velja za eno izmed temeljnih ženskih imen nemške literature 20. stoletja. Gilgi, ena od nas je njen prvi roman, ki je doživel prevod v slovenščino.

Moja vojna harmonika : [pesnitev]

Besedilo je pripoved v verzih, v kateri se avtor najprej dotakne življenjske zgodbe njegovega pradeda, nato pa se besedilo osredotoči na neizgovorjeno resnico ali na pol izgovorjeno skrivnost, nenavadno dedovo življenjsko zgodbo. Če so pradedovo življenje najbolj usodno zaznamovale selitve med Trstom, Ljubljano in v Slovenske gorice, kjer se je naposled ustalil in odprl pekarno, je bilo življenje njegovega sina, pripovedovalčevega deda Matije Zorca, veliko bolj obremenjeno z zgodovino. Šteger prelije v poezijo v spominu in posredovanih pripovedih ohranjene drobce iz življenja pradeda in deda, utrinke zelo močnih doživetij njunih življenj, ki so v avtorju dozorevali v ubeseditev več desetletij. Skozi osebno zgodbo posameznika se razkrivajo širše zgodovinske in politične razmere nekega konkretnega časa in prostora. Umetniška ubeseditev pripoved kmalu povzdigne na pričevanje o človekovem preživetju v posebnih ekstremnih razmerah. Vprašanje politične opredelitve se prepleta s trudom za golo preživetje, ki vodi v drugačno vrednotenje in osmišljanje življenja.

Tako z branjem ne sledimo samo konkretni zgodbi avtorjevega deda Matije Zorca v 20. st. v Slovenskih goricah, pač pa smo tudi priče več človeško tragičnim življenjskim situacijam, intimnim tragedijam brez časa in prostora.

Poleg pretresljivih vsebinskih detajlov (kot zanimivost: vsebinsko ima življenjska zgodba Štegrovega deda kar nekaj skupnih točk z zgodbo Gospodinovega (literarnega) deda vojaka iz Fizike žalosti) besedilo odlikuje pesniška dovršenost in prepletenost z drugimi umetnostmi. Snov je v celoti podana v štirivrstičnicah, namesto prisilnih rim avtor uporablja prijetne asonance, pesniško podobje je skrbno izostreno in dozirano in kot tako direktno, intenzivno in razumljivo, ponavljajoči verzi okrepijo sporočilno pomembnejše plasti besedila (nismo hoteli / nič več in nič manj kot le živeti ali Živeti, živeti! ali kako lepo je – ne več in ne manj – le živeti ali Vse, vse, vse, da bi še malo živel ali kot naš svet, le narobe prav ali je vse delal prav, čeprav je / vse, prav vse bilo narobe …).

Preplet besedne umetnosti z glasbeno umetnostjo je že vsajen v samo vsebino, v zgodbi ima namreč posebno mesto črna harmonika in z njo glasba – ta deda reši smrti in obupa. Besedilo je v knjižni izdaji izšlo kot pripoved v verzih z ilustracijami Damijana Stepančiča, v kateri se besedni in likovni del organsko prepletata.

Zunaj same knjižne izdaje dela je avtor pesnitev še bolj prepletel z drugimi umetnostmi v projektu Moja vojna harmonika, zgodovinskem kabaretu za pripovedovalca in harmoniko, ki združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je v tej obliki doživelo več odrskih ponovitev in bilo zelo odmevno. Knjiga je dostopna tudi kot zvočna knjiga, v izvedbi avtorja in z glasbeno spremljavo Jureta Torija.

Delo je torej – poleg tankočutne zgodbe o radovednosti in ljubezni potomcev do prednikov – tudi poklon moči umetnosti, še posebno čarobnosti besede in književnosti. Skozi zapisano besedo se namreč težko ulovljivi vrtinci podoživljanja pripovedi o utrinkih iz življenjih prednikov, drobcev spominov in nejasnih slutenj potomcev lahko preobrazijo v literarne umetnine.

Spremni eno stran obsegajoč avtorjev zapis na koncu besedila pojasnjuje nastanek pesnitve in širšega projekta Moja vojna harmonika.

Knjiga je na portalu postavljena na tematsko knjižno polico (Pra)vnuki pripovedujejo.

Morilec v meni

Central City je malo mestece v Teksasu. V njem se vsi bolj ali manj poznajo. Še največ prebivalcev poznaš, če si šerif, ali pa šerifov pomočnik, kot je Lou Ford, prvoosebni pripovedovalec. Lou je do vseh blazno prijazen. Vsak v mestu bi dal roko v ogenj, da je možakar vzor poštenosti in tista oseba, ki se največkrat zavzame za mlajše prestopnike. Zaupanje – to mu piše na čelu. Prebiva v stari hiši, kjer je njegov oče, zdravnik, nekoč imel ordinacijo. Brat Mike, ki je bil gradbeni inšpektor, je umrl pred šestimi leti. Njegov konec se v arhivih vodi kot nesreča, Lou pa je prepričan, da ga je nekdo pahnil z odra novogradnje v globino. V Louju še vedno tli želja po maščevanju za bratovo smrt. Inteligenten kot je, si zamisli prav posebno zaporedje dogodkov, ki bodo pripeljali krivce pred vrata resnice, hkrati pa mu bo uspelo obelodaniti tudi korupcijo, v katero so zapleteni eminentni meščani, kot je lastnik gradbenega podjetja Conway Constructions, Chester Conway, pa predsednik sindikata gradbenih poklicev, Joseph Rothman, morda tudi sam šerif Bob Maples.

Da je Lou Ford, glavni protagonist, pravzaprav bolna osebnost, zasvojena z napadi sadizma, psihopat, spolni iztirjenec, izvemo kmalu. Vse to Lou skriva za prekrasno masko uslužnega in ustrežljivega, pravičnega meščana, varuha reda in miru. Kar mu pravzaprav odlično uspeva. Ko pripoveduje o svojem življenju in dogodkih v Central Cityju, je nemalokrat sovražen do žensk; mizoginija je del njega. Izvira iz travmatičnega dogodka v otroštvu, v katerem je bila udeležena družinska gospodinja. Vse dogodke nam Lou razkriva počasi, večinoma med vrsticami, a včasih nas preseneti z direktnimi priznanji svojih dejanj. Zato je kriminalka, ki spada med ene odličnejših žanrov noira, dramatična, na trenutke senzacionalna, hkrati pa globoko in senzibilno razkriva odnose med meščani, v povsem navadnih družinah in med veljaki.

Jim Thompson (1906-1977), ameriški pisatelj in scenarist, je napisal več kot trideset kriminalk, vseh po vrsti uspešnic. Tokrat ga lahko prvič beremo tudi v slovenščini. Po knjigi sta bila posneta tudi filma, prvi leta 1976 in drugi leta 2010. O tem več in poglobljeno piše Marcel Štefančič Jr. v spremni besedi.

 

Mesto in njegovo negotovo obzidje

Vselej, ko se potopimo v nov Murakamijev literarni svet, se nam obeta prav posebna bralna izkušnja. V njem lahko prepoznamo znane obrise njegove proze, ko nas v prepletu resničnosti in fantazije popelje v nenavadne okoliščine, hkrati pa je vsaka posamezna pripoved prežeta z izvirnimi podobami. Tokrat je v središču skrivnostno, neimenovano mesto, obdano z visokim obzidjem. Glavni literarni lik je zanj slišal od dekleta, v katerega se je zaljubil pri svojih sedemnajstih letih, natančneje, zaljubil se je v njeno senco, kajti resnična ona živi v obzidanem mestu. Ko ga nekega dne doleti njena nepojasnjena izguba, želi naš junak poiskati kraj, kjer bi jo lahko ponovno srečal. Vendar je pot do tja težko najti in leta minevajo, vedenje o obstoju mesta pa ostaja edina gotovost, da je nekoč obstajalo tudi dekle in njuna ljubezen. Kraj se napaja z njegovo domišljijo in postaja vedno bolj otipljiv, dokler se z značilnim murakamijevskim motivom prehoda v drug svet ne znajde pred mestnimi vrati.

Prvi del sicer tridelno zasnovanega romana ponuja preplet intimne izpovedi, namenjene dekletu iz njegove mladosti, in izkušnje  bivanja znotraj obzidja, ko je živel s tajinstvenim poslanstvom bralca starih sanj. V nadaljevanju sledi protagonistov povratek v vsaj navidezno realni svet, v pokrajino sredi gora, kjer se zaposli kot vodja knjižnice. Njegov vsakdan se prepleta z mističnostjo, predvsem pa doživlja razdvojenost, saj je v njem ves čas prisoten spomin na mesto in njegove mnogotere skrivnosti. Za roman je značilno natančno lirično orisovanje dogajalnega prostora, literarnih oseb in njihovih čustvenih stanj. Upodablja tragične značaje, ki se soočajo s skrito srčno rano in skozi življenje stopajo v iskanju nečesa izgubljenega, zato pripoved odseva nežno, otožno melanholijo. V obsežni zasnovi se nakazujejo stranski tokovi zgodbe, ki se ne zaključujejo in so prepuščeni nam bralcem. Prav tako si bo vsak izmed nas lahko po svoje interpretiral glavni motiv obzidja in se prepustil razmišljanju o lastnih notranjih (obrambnih) zidovih.

Haruki Murakami, pisateljski fenomen, za čigar nove izdaje se bralci v Tokiu že ob polnoči postavijo v vrste pred knjigarno, in (zaenkrat) nesojeni Nobelov nagrajenec za književnost, ljubitelj teka in jazza, z opisovanjem posebnih občutij nagovarja globalno bralno občinstvo. Ideja za roman Mesto in njegovo negotovo obzidje je v njem dolgo zorela, zasnovo zanj je razvil že v istoimenski kratki zgodbi, s katero se je z revialno objavo predstavil leta 1980 na začetku svoje ustvarjalne kariere, luč sveta pa je roman ugledal več kot štiri desetletja kasneje, ko se je pisateljeva veličina izmojstrila v popolnost.

Fine de Claire

Fin de Claire je prvi v slovenščino preveden roman švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona. Helena, geologinja srednjih let, nekega dne izstopi iz svojega življenja. Ne da bi kogarkoli obvestila, zapusti partnerja Nielsa in se iz Stockholma odpravi proti francoski atlantski obali. O njej izvemo le toliko, kolikor je pripravljena razkriti sama: da je bila pred Nielsom poročena, da ima hčer, s katero sta skoraj povsem izgubili stik, da je po poklicu geologinja – ter da dela nekakšen obračun s svojim dosedanjim življenjem. Na poti sreča Magdo in pozneje še njenega mlajšega brata Janeka, poljska migranta, ki sta se na zahod odpravila v iskanju boljšega življenja. Srečanje z njima v njej prebudi občutek bližine in odgovornosti, hkrati pa jo prisili, da se začne soočati tudi z lastno odtujenostjo. Poglavja o njihovem potovanju prekinjajo odlomki iz 19. stoletja – pripoved ladijskega delavca, ki razkriva zgodovinsko plast nasilja, trgovine in kolonialnih razmerij moči.

Naslov se navezuje na ostrige posebej visoke kakovosti, ki jih gojijo v Franciji in ki v romanu postanejo simbol krhkega ekosistema, ki ga človek nenehno preoblikuje po svoji meri. Ostrige niso zgolj kulinarična zanimivost, temveč osrednja metafora za človeško nenasitnost ter izkoriščanje narave in ljudi. V njihovem potovanju, presajanju in manipuliranju z njihovimi življenjskimi cikli se zrcalijo (sodobne) migracije, globalni tokovi blaga in delovne sile ter kolonialna dediščina, ki še vedno oblikuje svet. Gustafsson prepleta intimno zgodbo posameznice s širšimi vprašanji ekologije, migracij, kolonializma in izkoriščanja. Pri tem ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč postopoma razkriva povezave med osebnim in zgodovinskim, med posameznikom in sistemi, ki ga določajo. Avtorjev jezik je zadržan, natančen in ritmično izbrušen, pisanje hkrati dokumentarno in poetično ter občutljivo za (tektonske) premike pod površjem – za tiste tihe sile, ki preoblikujejo tako pokrajine kot ljudi.

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown (1964) je eden najbolj priljubljenih in prodajanih ameriških pisateljev vseh časov, ki je že kot otrok rad reševal uganke in iskal skrite zaklade. Svetovno slavo je dosegel s svojimi napetimi kriminalnimi trilerji, v katerih se prepletajo zgodovina, umetnost, tajne organizacije, kriptografija in verski simboli. Skrivnost vseh skrivnosti je šesti roman v izjemno uspešni seriji o profesorju verske simbolike in ikonografije Robertu Langdonu, ki se bere samostojno.

  1. Angeli in demoni (Angels & Demons)
  2. Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code)
  3. Izgubljeni simbol (The Lost Symbol)
  4. Inferno (Inferno)
  5. Izvor (Origin)
  6. Skrivnost vseh skrivnosti (The Secret of Secrets)

Za pisanje romana Skrivnost vseh skrivnosti si je Dan Brown vzel kar osem let premora. Ker se v romanu ukvarja z dvema izjemno kompleksnima področjema – zgodovinsko Prago in znanostjo o človeški zavesti, je bilo njegovo raziskovanje dolgotrajno in sistematično. V tem času je terensko raziskoval Prago, kar je označil za »ljubezensko pismo mestu in državi« in se poglabljal v nevroznanost in noetiko. Glavna tema knjige je namreč t. i. nelokalna zavest – ideja, da človeški um obstaja neodvisno od telesa. Njegov največji izziv je bil to zapleteno in eterično temo pretopiti v dinamičen in napet akcijski triler.

In to v prvi vrsti roman tudi je. Napet triler, ki je nadgradnja Da Vincijeve šifre. Zgodovinsko pustolovskim temam je tokrat dodana tudi znanost s ščepcem romantike in nekaj fikcije. Roman nas zapelje v Prago, kjer je Langdonova srčna prijateljica in znanstvenica dr. Katherina Solomon imela predavanje tik pred izidom knjige o noetiki.

Preden se začne roman odvijati v za Browna značilnem hitrem tempu, si ta vzame čas za prizore z natančnimi detajli, kot sta vonj prefinjenega parfuma, omemba vrhunske ure ter prestižnega praškega hotela, s katerimi  stopnjuje občutek razkošja.

Po nočni mori, umoru in Katherininem izginotju, se začne odvijati nepredstavljiva drama, v kateri strežejo po življenju tako profesorju Langdonu kot Katherini. Brown v fiktivno zgodbo spretno vpleta resnične elemente, s čimer ustvarja avtentično in vizualno bogato okolje za svoje like in bralce.

Na vsak način boste večkrat želeli preveriti, kaj od zapisanega je resnično in bili pri tem presenečeni. Zgodbo lahko preberete na dah, če vas zanima samo kdo, koga in zakaj. Če pa si boste vzeli čas za razmislek o znanstvenih tezah, ki so vpletene v roman, boste morali vmes malo prespati. Potem pa si boste želeli, da knjigo prebere še vaš bralni prijatelj, da bosta lahko predebatirala vsebino, ki vam ne bo šla takoj z glave.

Knjiga je zmagala v kategoriji Najboljši kriminalni roman in triler (Best Mystery & Thriller), kjer o zmagovalcu z glasovanjem odločajo bralci z vsega sveta na platformi Goodreads.

Bili smo trije

Drugi roman slovenske avtorice Pie Prezelj v svojem edinstvenem slogu postavi bralce na neimenovan otok nekje na severu Evrope. Glavna protagonistka Olga, mednarodno priznana fotografinja v srednjih letih, pride na otok, da bi našla delčke sebe, ki so tako njej kot bralcem na začetku romana skriti. Kmalu izvemo, da jo tam pričakuje prvo srečanje s polbratom Theom, vmes pa nenačrtovano spozna še starejšega gospoda Jakoba. Olga išče sebe, odgovore na zamolčano, neizrečeno, nepoznano družinsko življenje. Misli, da ji lahko ti odgovori končno povejo, kdo je, zakaj je bila zapuščena, zakaj je morala živeti kot posvojenka. Vendar ni edina, ki se išče. Tudi Theo je ujet v viharju novega, neznanega. Tako kot je Olga iz danes na jutri dobila polbrata, je Theo dobil polsestro. Oba se morata soočiti z novimi odkritji in na novo spoznati, kaj se je dogajalo z njuno mamo. Jakob, ki je za Olgo sprva zgolj naključno srečanje, je uganka, ki ju usmerja in nosi odgovore, četudi boleče. Za nekatere resnice ni takoj pravega časa, da bi se jih povedalo. V zamolkih rinejo življenje naprej, dokler se na istem otoku ne znajde tista prava trojica, ki jih lahko izreče na glas.

Roman je razdeljen na tri dele, pri čemer je osrednji zelo telesen, fizičen. Izvemo zgodbo Olgine in Theove mame, mlade nosečnice – kako doživlja nosečnost v tetini hiši, stran od vseh, ki jih pozna. Večji del romana pripoved bralca z močnimi, liričnimi povedmi drži blizu čustvenega stanja Olge: je zmedena in ranljiva, neodločna, v veliki meri prepuščena toku misli in dogodkov okrog sebe. Avtorica z odmerjanjem molka, tistega neizrečenega, bralce potisne v tuje okolje, ki postane domače, v težke teme, od katerih ni mogoče odvrniti pogleda. Ves čas pa ji uspe prepletati naravo otoka, čute in like v simfonijo hrepenenja, trpljenja, izgube in globokega občutka odtujenosti. Roman postavi v ospredje temo ukradenih otrok iz porodnišnic, ki v slovenskem leposlovju še ni bila (dovolj) izpostavljena, hkrati pa govori tudi o iskanju lastne identitete in kakšno vlogo ima družina pri tem, o samoti in osamljenosti, o tem, kako se vedno lahko najdeš, pa naj bo to na drugem koncu kontinenta.

Pia Prezelj je pisateljica, prevajalka in novinarka. Že s svojim prvim romanom Težka voda (2023) je močno prodrla v slovenski literarni prostor. Roman je bil nagrajen s strani Društva slovenskih pisateljev kot najboljši literarni prvenec ter se uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik. Nominiran je bil še za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.

Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Hotel Sapiens je hiša, ki je dolgo samevala, sedaj pa jo naseljujejo razni čudaki, ki so jih naselili vanjo ali pa so se vanjo sami zatekli pred svetom, v katerega se jim najverjetneje ni več možno vrniti. Zgradba je obenem tudi bolnišnica in inštitut za raziskave v medicini, ki se izvajajo kar nad tamkajšnjimi stanovalci, saj so vsi po vrsti prenašalci neozdravljive bolezni, imenovane človeštvo. Ta njihova nevarna bolezen je tudi očitan jim zločin, manifestiran v obliki nenehnih sprejemanj napačnih odločitev. Nastanjeni v zavodu so se zdaj primorani učiti po njim neznanem načrtu Varuhov – ti upravljajo s stanovalci in so tudi za vse odgovorni, a jih stanovalci nikoli ne vidijo. Le kako bi jih, ko pa so Varuhi pravzaprav nekakšne ustvarjene mreže, ki so v nekem trenutku začele programirati same sebe. V svoji evolucijski fazi so začele človeštvo celo nadzirati ter se vmešavati v vsa področja, potrebna za delovanje družbe, ljudi pa naj bi prehitele celo na etični ravni. Nekateri jih dojemajo kot edino nepristransko stran, ki je sposobna najti pravične rešitve, spet drugi, teh je večina, pa jih še vedno sovražijo in jih dojemajo kot brezčutne ječarje. Čeprav jih stanovalci zavoda ne vidijo, so Varuhi stalno prisotni, bodisi v podobi nun, ki neslišno drsijo po hiši in skrbijo za red, bodisi v obliki svetlobnih lis, ki zbirajo podatke o stanovalcih, bodisi v obliki drugih sintetičnih bitij oz. oblik. Ker razpolagajo z vsemi informacijami, Varuhi vedno ravnajo pravilno. Ne vedo pa ničesar o izmišljotinah in sanjah, ki sta obliki človekove svobode. In tudi – Varuhi nimajo volje, nimajo spola, nimajo staršev, ne dedujejo, se ne razmnožujejo, zato ne bodo nikoli zares vedeli, kaj pomeni biti človek. Prav to – kaj pomeni biti človek – pa je ključno vprašanje, ki se mu v tem nadvse inteligentnem besedilu dinamično grajenega romana z globokimi filozofskimi uvidi posveča Leena Krohn, priznana finska avtorica, za katero je značilno jasno izražanje in prefinjen smisel za humor. V uvodnem poglavju romana razmišlja o človeštvu kot zdrizasti meduzasti pošasti, ki obstaja hkrati kot en osebek in skupek organizmov: človeško telo naseljuje milijarde podobnih, če pogledamo um posameznika, pa le-ta zajema različna hotenja in več notranjih jazov, ki se med seboj izmenjujejo in se medsebojno borijo, medtem ko vsi živijo v enakem stanju negotovosti – kar velja za vsakogar posebej kot tudi za vse kot celoto; ob tem pa vsak zase še vedno verjame, da je neponovljiv. Zmota? V poglavjih, ki se druga na drugo ne navezujejo, a je vsako neločljivi del celote romana, na način uvodne ideje nato spoznavamo posameznike, ki se drug od drugega razlikujejo v svojih specifikah, kot opazovani v vseh svojih seštevkih pa skupno vendarle obstajajo kot občečloveški – kot tisti, ki si delijo naravo napačnih odločitev, različnih dojemanj resničnosti, blodenj, fobij in strahu, pristnih in lažnih podob, brezupa in upanj, materialnih, miselnih in duhovnih špekulacij o naravi resničnosti in na splošno vsega, kar se v vseh časih oblikuje znotraj in zunaj človeka in ga vrtinči v osebni zgodovini, ki ob boku z ostalimi postaja oziroma obstaja kot skupna pot (oziroma usoda, kakor komu ljubše). Odlično literarno delo, vrhunsko!