skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Pri meni luč gori : izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom

Trideseta leta minulega stoletja oz. obdobje med obema vojnama so v razvoj slovenske kratke proze prinašala novosti, na katere pa tako kritika kot tudi bralci niso bili pripravljeni; medtem ko je oblast potihem določala nove literarne smernice, ki so zagovarjale trdno prisotnost ideološko obarvanega socialnega realizma, ki na sentimentalen in skoraj propagandni način opeva moč in zadovoljstvo delavskega razreda, so se na nasprotni strani znašli literarni “odpadniki”, ki so to iluzijo drzno razbijali, osnovne elemente socialnega realizma podredili intimnemu ekspresionizmu in izpostavljali mračnejše teme kot so osamljenost, izgubljenost, izguba identiteta in nemoč. Zbirka Pri meni luč gori združuje dela nekaterih najvidnejših slovenskih piscev kratke proze v obdobju med obema vojnama, ki so s svojimi deli navkljub cenzuri in ignoranci tedanje stroke pustili močan pečat v poglavjih zgodovine slovenske književnosti; to so Ludvik Mrzel, Vladimir Bartol, Rudolf Kresal, Danilo Lokar in Ivo Brnčič.

Ludvik Mrzel (1904-1971) za časa svojega življenja ni objavil veliko del; pričujoča zbirka vključuje izbor črtic iz njegove zbirke Luči ob cesti in predstavljajo vmesno pot med socialnim realizmom in ekspresionizmom. Črtice so umeščene v realni svet, vendar nimajo izrazite fabule, saj se osredotočajo na avtorjeva razmišljanja, ki jih vzpodbudi pogled na povsem vsakdanjo stvar kot je plašč, pozabljen v kupeju ali obleka v ženski garderobi. Mrzelova razmišljanja spremljajo občutki otožnosti in nemoči, skoraj vedno pa so usmerjena v človekov notranji “jaz”, ki je poln neuresničenih hrepenenj in goreče želje po ljubezni in sprejemanju.

Vladimir Bartol (1903-1967) je pisal zelo specifičen tip kratke zgodbe oz. novele; v njih je pogosto opisoval kontrast med umetnikom oz. intelektualcem, obsojen na osamljenost in životarjenje, ki pa v svojih razmišljanjih, ki posežejo v območje filozofije in psihoanalize, trči ob idelani “jaz” navdihujočega avanturista, ki je v večnem iskanju smisla življenja. Bartol je v zbirki zastopan z novelo Pogovor o poslednji karti, v kateri bralci srečamo obubožanega doktorja znanosti, ki životari v zanemarjeni podstrešni sobi in se mu življenje obrne na glavo, ko spozna arogantnega in hedonističnega pustolovca in svetovljana Roberta Nigrisa. Ta se močno zaljubi v plesalko Greto, ki pa že hkrati živi z drugim ljubimcem, zato ljubezen v Bartolovi noveli postane prizorišče osebne psihološke vojne.

Rudolf Kresal (1905-1975) je bil za časa svojega življenja pogosto spregledan avtor, ki je največ pozornosti zbudil z novelo Vejica španskega bezga; gre za odlomke iz dnevnika moškega, ki leta 1496 postane žrtev inkvizicijskega sodnega procesa in je vržen v majhno zaporniško celico, katero si deli s šestimi sojetniki. Zunanji svet zanje ne obstaja več, edini stik z nečim, kar obstaja zunaj zaporniških zidov, pa je možen preko ozke line pod stropom z železnim križem. Novela opisuje postopno opuščanje človekovega razumevanja časa in prostora, saj vsakdan v zaporu ne razlikuje med dnevom in nočjo in letnimi časi. Navkljub časovni umeščenosti v obdobje, ki je že zdavnaj minilo, Kresal odlično vleče vzporednice med inkvizicijo in simbolnim pregonom sodobnega človeka v obdobju med obema vojnama, ki je pahnjen v svoj osebni zapor, ki je resda brez rešetk in pustih zidov, ampak predstavlja toliko večje čustveno breme za posameznika.

Danilo Lokar (1892-1989) je elemente realizma in ekspresionizma združeval na prav poseben in drzen način, kar je še posebej razvidno v njegovem najbolj znanem delu, pripovedi Zimska noč, ki hkrati velja za enega od začetnih poskusov žanra grozljivke v slovenskem literarnem prostoru; dogajanje je postavljeno v hladno kraško okolje, kjer osamljen moški vodi osebno bitko z neizogibno smrtjo, pripoved pa je zaznamovana s tipičnim baladnim vzdušjem, kjer smo bralci namesto neposredne groze deležni tihega in psihološko napornega suspenza. Njegova druga znana pripoved je Grenka osmina, ki se spusti v svet nerazumljenih umetnikov, njihovega medsebojnega rivalstva in iskanja odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja obstoja, usode in identitete.

Ivo Brnčić (1912-1943) je bil za razliko od naštetih avtorjev nekoliko bolj optimističen in manj “kaotičen”; njegova pripoved Moji konji je umeščena v hladno vojaško okolje, vendar skozi opisovanja več kot dvajsetih konj izlušči nepričakovano lepoto, ki umetniško ustvarjanje spreminja v svojevrstni užitek, v katerem se skriva tisti drobec upanja, ki je potreben za vztrajanje.

 

Peti okus

Peti okus je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek. Zgodbe so res kratke, 32 jih je v zbirki, v njih pa se prepletajo vsakdanjost, seksualnost, humor, ter absurdni in nenavadni dogodki. Avtorica svoje like postavlja v prepoznavne življenjske situacije, ki jih pogosto nepričakovano zavrti v presenetljivo smer. Naslov Peti okus namiguje na umami, pa tudi na nenavadnost in ekscentričnost kultnega Petega elementa. Tudi zgodbe Nataše Skušek iščejo nekaj, kar presega običajne štiri »okuse« vsakdanjosti: v njih se prepletajo humor, erotika, absurd, igrivost, bizarnost in groteska. Za nenavadnimi dogodki pa ostajajo zelo prepoznavne človeške potrebe in želje.

Med zgodbami najdemo tudi kratke literarne razglednice in drobne utrinke, ki zbirki dajejo kolažno in igrivo dinamiko. Skušek se pri tem poigrava z mejami med običajnim in nenavadnim ter skozi čutnost, telesnost in domišljijo odpira prostor za drugačen pogled na vsakdanje življenje. Peti okus Peti okus je tako zelo razgibana zbirka zgodb, ki preseneča z nenavadnimi zamislimi, črnim humorjem in nepričakovanimi obrati.

Nataša Skušek (1967) je vizualna umetnica, ki deluje na področjih kiparstva, instalacije, videa, fotografije, grafike in performansa. V svojem umetniškem delu raziskuje predvsem telo, spolnost, erotiko, materinstvo, družino, prehranjevanje in medčloveške odnose. Od leta 2014 se ukvarja tudi s pisanjem. Leta 2021 je izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Pasja sreča.

Metka u glavo

Ostre, neposredno humorne in igrive pesmi, ki bralca zadenejo kot metki. Včasih pa zadostuje samo ena »Metka v glavo«.

Avtor nam v svojem aforističnem stilu namensko ali nenamensko parodira parodijo ohojevske knjige z luknjo (od tod je vzet tudi udarni verz op.a.), njegova poezija pa je utemeljena v sodobnem jeziku in meme brainrot kulturi. Pesmi so podkrepljene z vizualnimi razvrstitvami, računalniškimi enačbami in kodami, braillovo pisavo, šahovskimi notacijami ipd., ki v nas spodbujajo razmislek o absurdnosti situacije, v kateri smo se znašli skupaj s piscem, ki z nami iskreno deli in opisuje svoje ljubezenske pripetljaje in komične spodrsljaje sodobnega sveta, s katerimi pa se lirski subjekt ne obremenjuje preveč. Pisca izjemno spremne besede, Alja Pušič in Sandro Čeh, sta verze krstila za svojevrstni »flegmatijizem«. Izvrstni izvirni verzi!

Matija Podbreznik (1999, Laško) je študent multimedije v Ljubljani. Redno hodi na pesniške delavnice in bere na dogodkih, kot so Mlade rime, Ignor ter Obalne rime. Njegove pesmi so objavljene na raznih portalih in v zbornikih, Metka v glavo (Črna Skrinjica, 2026) pa je njegov pesniški prvenec.

Neznani Gauguin: komisar Dupin razreši prvi primer

V obmorskem mestecu na severozahodu Francije se na vrhuncu turistične sezone zgodi umor. Žrtev je moški častitljive starosti, lastnik eminentnega hotela v kraju in mecen lokalnega muzeja. Posebnost hotela je prestižna zbirka slikarskih umetnin, tudi izpred več kot sto let. Vsi, ki so poznali lastnika in njegov hotel, so osupli. Policijski komisar Dupin, zagrenjen zaradi nedavne premestitve iz Pariza bogu za hrbtom, bo imel tako prvič priložnost, da se spet izkaže.

Neznani Gauguin (v izvirniku Razmere v Bretanji)  je prvi primer komisarja Dupina, ki je plod domišljije nemškega pisca Jörga Bonga, bolj znanega pod psevdonimom Jean-Luc Bannalec. Gre za tipično žanrsko delo, osebe se v celoti skladajo s podobo, kakršno naj bi imele kot liki v kriminalnem romanu. Samski komisar, ki mu možgani delujejo zgolj pod vplivom kofeina in ki ima nadvse rad mir, okoli njega pa ekipa kriminalistov in sodni izvedenec. Tu je tajnica, ki spominja na znamenito “Frau Stockl” iz najbolj popularne nemške kriminalne serije “Rosenheim”, namazana z vsemi žavbami, ki zna rešiti na videz še tako nemogočo komisarjevo muho. In seveda cela vrsta osumljencev, od katerih je vsak vsaj malo sumljiv. Preiskovalcem pomaga dama, profesorica umetnosti, ki ima s komisarjem tudi svojo računico. Kaj pa počne v zgodbi Paul Gauguin, znameniti francoski slikar iz druge polovice 19. stoletja, naj vsakdo ugotovi sam.

Če bralec pozna zakonitosti kriminalnega žanra, zgodba sama po sebi ni nič posebnega. Posebno pa jo dela pokrajina. Pokrajina, kot ustvarjena za slikarje. Nekdaj in tudi še danes. Bretanja s svojo lego ob Atlantskem oceanu, številnimi zalivi, morskim zrakom, ki je prav poseben v poletnih mesecih, rastlinjem in muhastim vremenom, ki se zna spremeniti v nekaj urah. Vse je opisano tako natančno, da te kar zasrbi in bi se še sam odpravil. Seveda ne raziskovat umore, pač pa poskusit nekaj dobrega, česar ni na jedilniku nikjer drugje kot ravno v restavracijah in hotelih Bretanje.

Jörg Bong je nemški literarni zgodovinar, založnik, publicist in še marsikaj. Iz Wikipedije je razvidno, da je tudi družbeno angažiran, veliko piše in objavlja na temo demokracije. Prvi roman, katerega glavni protagonist je Georges Dupin, je objavil leta 2012, od takrat jih je izšlo že štirinajst. Vsi so prevedeni tudi v slovenščino. Trinajst zgodb je bilo posnetih za nemško televizijo pod skupnim naslovom Komisar Dupin. Ker je dogajanje postavljeno v francosko Bretanjo, je avtor priljubljen in nagrajevan tudi v tej francoski pokrajini in je častni meščan Concarneaua, mesta, kjer biva njegov komisar.

 

 

Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in skoraj vse druge

Naši komadi so raznolika in živahna antologija 111 slovenskih pesmi 111 pesnic in pesnikov, namenjena »bolj ali manj mladim in skoraj vsem drugim«. V njej se srečujejo različne pesniške generacije, poetike, razpoloženja in pogledi na svet. Nekatere pesmi so dobro znane in jih morda znamo na pamet, druge bodo prijetno odkritje tudi za poznavalce slovenske poezije.

Izbor Andreja Ilca sega od igrivih, duhovitih in nekoliko nagajivih pesmi do ljubezenskih, nežnih, razmišljujočih in resnejših. Pesniki in pesnice pišejo o ljubezni, odraščanju, vsakdanjem življenju, jeziku, odnosih, svetu okoli nas in o vprašanjih, ki so blizu mladim – po srcu ali starosti. Prav raznolikost je ena največjih posebnosti knjige: poezija tu ni predstavljena kot nekaj oddaljenega ali težko razumljivega, ampak kot nekaj živega, neposrednega in dostopnega.

Naši komadi so zato knjiga za naključno prebiranje in odpiranje, obvezno pa za branje na glas. Vsaka pesem je majhen samostojen svet, skupaj pa ustvarjajo pisan zemljevid slovenske poezije – tak, po katerem se lahko sprehodi vsak bralec in na njem poišče svoje najljubše »komade«.

Za vse, ki bi radi posegli po podobnih izborih poezije, priporočam tudi ostale naslove, ki so izšli v tej posebni “pesniški seriji”: Komadi: 111 pesmi za bolj ali manj odrasle (2004), Drugi komadi: 111 pesmi za mlade in vse druge (2006) in Nezbrani komadi: 222 pesmi za bolj ali manj odrasle (2020) Izbor pesmi, ki so vključene v zbirke je opravil Andrej Ilc. Ilc izbor označuje za kompilacijo in ne klasično antologijo; izbor je precej oseben in namenjen tudi bralcem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije.

Igra z ognjem : roman

Slovenska vojska ima novo “moč”; Ekipa 2 je majhna elitna skupina, ki je ob pomoči znanstvenikov razvila nadnaravne sposobnosti, katere članov omogočajo izvajanje številnih misij, za katere širša javnost ne ve oz. je celo bolje, da ne ve. Atentati, naročeni umori, podtalni napadi na sovražnikovo ozemlje, tvegane reševalne akcije… zaradi posebnih “talentov” je omenjenim vojakom dovoljeno vse, kar pa pričakovano pusti posledice na njihovem bolj ali manj razsutem zasebnem življenju. Eden od njih je tudi Rem, ki sicer ubogljivo izvaja naročene misije, vendar pa ima zanje vse šibkejši želodec; navkljub mladosti je utrujen, osamljen in depresiven, svojo žalost pa skuša potlačiti s padcem v kronični alkoholizem. Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega; ob pomoči prijatelja in sostanovalca Mihe se Rem začne zavedati težke cene svoje svobode, ki v resnici to sploh ni, zato vse pogosteje razmišlja o pobegu. Toda kako lahko ubežati svetu, ki to prepoveduje, zamera nadrejenim pa nosi visoko ceno, ki te lahko stane življenja?

Igra z ognjem je napet znanstveno fantastični triler pisateljice in velike ljubiteljice knjig Polone Grahek, postavljen v hladno militaristično okolje, kjer ni prostora za človečnost in slabo vest, razumna odločitev pa ni nujno najbolj pametna in ne pelje do odrešitve.

Medved

Lou je zaposlena na zgodovinskem inštitutu, ki je v dar prejelo rečno otoško posestvo Pennarth, nahajajoče se na severu Kanade, kamor naj bi odpotovala, da bi popisala bogato knjižnico, ki jo je oblikoval polkovnik Cary, priseljenec in prvi lastnik otoka, ter ugotovila, ali tam hranjeno gradivo morebiti vsebuje materiale, povezane z zgodnjimi nastanitvami na tistem območju. Delo ji je pisano na kožo, saj svoj čas najraje preživlja v intelektualni osami, odmaknjena od ljudi in vulgarnosti sveta.

Na otoku je vselej živel tudi medved, od posestva neločljiv, ki ji je v času njene tamkajšnje nastanitve zaupan v oskrbo. Je že star, ne preveč razdražljiv in vajen človeške družbe, saj ga je redno obiskovala na bližnjem otoku živeča staroselka, ki se je z njim pogosto dolge ure pogovarjala.

Lou je kot mestni človek z nerazdelanim odnosom do narave do njega sprva seveda nezaupljiva, opozorjena je tudi, naj se vendarle zaveda, da je medved divja žival. A se jo njegova osamljenost in vdanost v njegovih očeh, utrujen in otožen medvedov pogled, tolikanj dotaknejo, da začne z njim navezovati stik. Vodi ga na sprehode, z njim plava v reki, pleše, ga masira in čohlja. Meja med njima je vse poroznejša, kot edino bitje, ki ga dnevno srečuje in z njim živi v nekakšnem sožitju, pa ga zvabi tudi v osrčje svojih intimnih fantazij in hrepenenj, s čimer prekorači mejo spodobno dopustnega  ter se zaradi tega kasneje sooči tudi z močnim občutkom krivde oz. sramu.

Marian Engel (1933-1985), kanadska romanopiska in ustanovna članica Zveze pisateljev Kanade, naj bi po mnenju enciklopedistov s tem romanom napisala najbolj kontroverzen roman, kadarkoli objavljen v Kanadi, njegov slovenski prevod pa je izšel ob 50. letnici izvirnega izida. Četudi ga je njen urednik zavrnil, ga je sčasoma uspela izdati pri drugi založbi, zanj pa prejela celo Nagrado generalnega guvernerja Kanade.

V svojih delih je Engelsova ponazarjala predvsem vsakodnevna sodobna življenja žensk, najpogosteje v njihovi najbolj zmedeni obliki, svoje delo pa razumela kot raziskovanje oblikovanja osebnosti v spopadanju z nepopolnim svetom, posebej na primerih posameznikov, ki so bili vzgojeni v težnji k popolnosti, kar jih je oblikovalo v nekakšne dvojne osebnosti, razcepljene med pritiski in privlačnostjo življenja, ki se ob (namišljenih) možnostih nečesa drugačnega pogosto srečujejo tudi s prekoračitvami tradicionalnih spolnih vlog.

Tudi v kratkem romanu Medved se pred bralcem razgrne psihološka študija ženske, osamljene, družbeno izolirane in notranje ranjene, ujete v svojem miselnem in čustvenem svetu, v katerem se meje med realnostjo in fantazijo razlivajo, izkrivljajo in medsebojno prelivajo, ob nastanitvi na otoku pa se ob druženju z medvedom v njej prebudijo tudi najbolj elementarne naravne sile, ki se jim prepusti z ničimer zamejenim občutjem prvinskosti. Zapisana zgodba bralca izzove in ga ob prikazani vsebini postavi na osebno preizkušnjo, a je pripoved mnogo več od tega, kar se v njej bere zgolj na površju. Interesantno literarno delo.

Ujeta duša mladega fanta : na poti proti soncu

Osebna, ranljiva in odkrita izpoved, posvečena avtorjevemu najboljšemu prijatelju na drugi strani mavrice. Skozi iskreno retrospektivo se avtor neustrašno dotika iskanja lastne identitete, spolne usmerjenosti, odnosa do telesa ter soočanja z nenadno izgubo in samoto ter iskanja življenjskega smisla v stiski odraščanja. Zgodba ne ponuja olepšane resničnosti, temveč bralca vodi skozi padce, strahove in nadrealistične ter mistične trenutke, v katerih vsakdo najde delček lastnih čustvenih stisk in hrepenenj, kar pripiše lastni veri.

Vero osmisli po svoje in jo spozna skozi  pretakanje energije, medsebojnih stikih in nevidnem varuhu, ki ga obvaruje pred najhujšim. Spoznanje mu pomaga, da bolečino preobrazi v pogonsko silo za ustvarjanje in zorenje, spolnost pa v most med telesom, dušo in sočlovekom.

Gorazd Bavdaž je po rodu iz Kanala ob Soči, zadnja leta pa živi in ustvarja na Dunaju. Šolal se je na novogoriški gimnaziji ter nato magistriral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, del študijskih izkušenj pa je pridobil tudi v Franciji. Čeprav poklicno deluje v poslovnem in korporativnem okolju, ga močno privlači umetnost. Kot pisatelj in slikar se poglablja v človekov notranji svet, duhovnost in čustva, kar potrjuje tudi z dotičnim romanom.

Na vseh štirih

Petinštiridesetletna pripovedovalka romana se odloči, da bo velik službeni ček uporabila za obisk New Yorka, kamor se bo iz drugega dela države pripeljala sama z avtom. A ko se po dvajsetih minutah vožnje v majhnem mestu ustavi na bencinski črpalki, se zgodi nekaj, zaradi česar se v mestu odloči ostati še tri cele tedne. Denar porabi za prenovo sobe v zanikrnem motelu, kjer raziskuje meje svoje spolne svobode. Ko pa se mora vrniti nazaj v resnično življenje, v katerem jo pričakujeta njen mož in dete, se zdi, da to od nje terja napor, ki ga ne premore. Pred njo se postavi veliko vprašanje: Ali se definicija družinskega življenja lahko razširi do te mere, da vključuje tudi popolno žensko avtonomijo?

Fluidna spolnost, padec estrogena, ljubezen in skrb do otroka – pripovedovalkino življenje združuje vse. Roman tako izriše ganljiv portret ženskega življenja, ki je vedno več od tega, kar je o njem dovoljeno povedati.

Miranda July (1974) je ameriška pisateljica in umetnica. Za roman Na vseh štirih je bila deležna več nominacij za elitne nagrade, po mnenju medijev  Guardian in New York Times pa gre za knjigo leta 2024. Po knjižni predlogi se trenutno snema televizijska serija.

Ena na ena

V pesniškem prvencu Ena na ena Martine Potisk beseda ni več zgolj sredstvo za ubesedovanje sveta, ampak postane njegov glavni gradnik, gibalo in igra. Šestdeset pesmi je označenih zgolj s številkami in večinoma tečejo v prostem verzu, brez ločil in z izrazito asociativnim tokom. Beseda poraja besedo, zvok sproži pomen, pomen drugo podobo, podoba novo asociacijo. Jezik se pri tem nenehno premika med knjižnim in pogovornim, med vsakdanjim in nenavadnim, med konkretnim in sanjskim. Pesmi nastajajo kot svojevrstni jezikovni vrtinci, v katerih se prepletajo besedne igre, nenavadne povezave, pogovorni izrazi, citati in drobci vsakdana.

Toda igrivost jezika ne pomeni odsotnosti vsebine. Pod površino besednih preobratov se riše pesniški subjekt, ki išče svoje mesto med telesom, identiteto, vsakdanjo izkušnjo in svetom, ki ga je težko dokončno razložiti. V pesmih se stvarnost nenehno lomi v sanjsko, absurdno in groteskno; smešno v hipu postane tesnobno, vsakdanji prizor pa se spremeni v nekaj nenavadnega, skoraj halucinacijo. Prav zato zbirka učinkuje hkrati lahkotno in nelagodno – kot igra, pri kateri nikoli ni povsem jasno, kam bo pripeljal naslednji met kocke, karta ali odločitev, v tem primeru pa – beseda.

Naslov Ena na ena lahko razumemo kot vodilo te poezije: beseda se sreča z besedo, podoba s podobo, jaz s svetom. Pesmi se ne trudijo sveta razložiti ali ga urediti v dokončne pomene. Namesto tega mu sledijo v njegovi razdrobljenosti, nepredvidljivosti in jezikovni živosti. Kot je poudarila tudi avtorica, je razmerje med ubesedenim in resničnim globoko povezano z njenim pisanjem; pesmi se pogosto začnejo kot hipen odziv na dogodek, podobo, izjavo ali drobec vsakdanjega sveta, nato pa se skozi jezik razvijejo v samostojno pesniško stvarnost.

Zato je to predvsem zbirka o jeziku, pa vendar tudi o telesu, vsakdanjosti, identiteti in načinu, kako človek skozi besede sploh vzpostavlja stik s svetom. Njena posebnost je v tem, da se pomen ne skriva za jezikom, temveč nastaja prav v njem. Bralca ne vodi po vnaprej začrtani poti, ampak ga povabi v prostor, kjer je treba dovoliti besedam, da se povezujejo po svoje. Včasih duhovito, drugič ostro, nenadoma nežno ali absurdno. In prav v tem nenehnem drsenju med pomeni je osrednji čarov zbirke.

Martina Potisk (1987) je slovenistka, literarna kritičarka, lektorica, urednica in pesnica. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti, leta 2018 pa doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 objavlja literarne kritike v različnih revijah in medijih. Za svoje kritiško delo je leta 2019 prejela Stritarjevo nagrado. Leta 2022 je izdala znanstveno monografijo Medkulturnost in sodobni slovenski roman. Poezijo je pred izidom prvenca objavljala v revijah Poetikon, Apokalipsa, Dialogi in Spirala ter na spletnih literarnih portalih. Za pesniško zbirko Ena na ena je leta 2025 prejela nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma.