skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ljubezen in smeti

Osrednja oseba tega romana je neimenovani češki pisatelj, predavatelj na ameriški univerzi, ki se je v domovino vrnil zaradi domotožja in ljubezni do lastnega materinega jezika, češčine. V domači Pragi pa ga bralci ne srečamo na predstavitvi njegove nove knjige ali na fakulteti, pač pa na ulici, kjer opravlja poklic smetarja – zaradi politične oporečnosti je pristal na robu javnega življenja. Med čiščenjem praških ulic razmišlja o svoji pisateljski usodi, ljubezenskih razmerjih, lastni preteklosti in trenutni situaciji. Enako kot avtor je tudi protagonist romana preživel koncentracijsko taborišče, kjer je kot otrok izkusil nečloveško trpljenje, mučenje, izgubo bližnjih. Travme mu je uspelo obvladati s pomočjo pisanja, ki je takrat postalo osnovni smisel njegovega življenja. Temeljni motiv njegovega pisanja je kontrast med ujetostjo in svobodo, ki ga analizira na vseh področjih lastnega življenja: pisanju, ljubezenskih razmerjih, odnosu do domovine in tujine, v medosebnih razmerjih. Med opravljanjem banalne službe pisatelj iz romana sestavlja esej o Kafki, zato je pripoved popestrena s številnimi razmisleki o literaturi in pisanju, citiranjem drugih avtorjev (npr. Prevertove pesmi, ki odlično povzema roman: Zgodi se kdaj smetarju / ko maha / sem ter tja pobito / z oskubljenim omelom / med zaprašenimi ostanki / prelumpane razstave / da mu osuplemu korak zastane / pred kipi čarnimi / iz listja in cvetov / ki zdi se da kažejo / zdaj sanje / pa spet zločin in iskro praznovanje / pa smeh in znova željo / drevesa ptice / pa tudi luno ljubezen sonce ino smrt … str. 146)

Tema človekove svobodne volje in odločitev je najbolj poglobljeno obdelana na intimnem področju, v razdvojenosti literarnega subjekta med ženo in ljubico, na to pa redno pljuskajo takratne družbene razmere z omembo usod ljudi smetarske ekipe (med katerimi so tudi nerazumljeni izumitelj, teolog, ki ni nikoli opravljal svojega poklica, mlad jazz glasbenik …) in pisateljevi spomini na to, kako je rokopise svojih del skrivaj širil med somišljeniki in jih izdajal v tujini. Ob prevladujočem motivu svobodne volje in določenosti besedilo ponuja tudi vprašanje minljivosti, motiv smrti, slovesa in žalovanja, travmatičnega odraščanja in družinskih odnosov, čistosti in pokvarjenosti (osebne vesti, političnih režimov in sveta na splošno).

Delo, ki lahko ustreza tako zahtevnejšim bralcem kot tudi tistim, ki bodo ta roman brali predvsem kot zgodbo o nekem ljubezenskem trikotniku (kvadratu) ali se prepustili opisom takratnih praških ulic.

Ivan Klima je bil v času nastanka romana (besedilo se zaključi s podatkom 1983-1986) na Češkoslovaškem prepovedan avtor, pozneje pa je delo na Češkem doživelo več izdaj in bilo prevedeno v številne jezike. Klima je večkrat nagrajen pisatelj (nagrada Franz Kafka 2002, nagrada Karel Čapek 2010, nagrada Magnesia Litera 2010), nagrajen je bil tudi za svoje novinarsko delo (nagrada Ferdinanda Peroutke 2014).

V slovenščino so bili iz njegovega obsežnega opusa do zdaj prevedeni  in v slovenski vzajemni katalog vneseni trije njegovi romani Poletna ljubezen (1988, prevod Zdenka Škerlj-Jerman), Ljubezen in smeti (1990, prevod Jaroslav Skrušný) Čakanje na temo, čakanje na svetlobo (2013, prevod Nives Vidrih), zbirka kratke proze Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke (2009, prevod Katja Peče) in radijska igra Klara in dva gospoda (domnevno 1972, prevod Janez Gradišnik).

Ne pomagaj pohujšljivcu: [druga knjiga iz serije Sestre Merriwell]

O okusih se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani in bralni okusi so tako različni kot smo različni bralci. Nekateri prisegajo na klasike, drugi na poezijo, morda dramatiko, biografsko ali strokovno literaturo. Spet drugi pa so t. i. žanrski bralci – najraje posegajo po kriminalkah, detektivkah, srhljivkah ali ljubezenskih romanih. Ena od njih je napeta zgodovinska romanca, ki jo je ustvarila angleška pisateljica Virginia Heath. Šušlja se, da so njeni romani plod številnih neprespanih noči, v katerih si je izmišljevala zgodbe. Sčasoma jih je začela zapisovati in ugotovila, da so bralci navdušeni, saj so njeni romani postali mednarodne uspešnice.

Roman Ne pomagaj pohujšljivcu je drugi iz serije Sestre Merriwell. V njem ima glavno vlogo srednja od treh sester, Diana. Vse so bile močno zaznamovane z revščino in očetom, ki je bil vse prej kot zgled ljubečega starša. Sreča se jim nasmehne s poroko najstarejše Minerve. Boljši položaj v družbi tudi Diani omogoči, da svobodneje zadiha in se zaposli pri časopisu. Nikakršnega namena nima, da bi se pustila podjarmiti moškemu in odločena je, da bo uživala v neodvisnosti. Njene namene pa prekriža Giles Sinclair – najboljši prijatelj njenega svaka. Vsi vedo, da se Diana in Giles prenašata le zato, ker se morata, saj se stalno zbadata. A Gilesu nenadoma umre oče in zdi se, da bodo na plano prišli vsi okostnjaki iz omar njegove družine. Pomaga mu lahko le premetena Diana – lovka na resnico in neustrašna razdiralka osirjev. Ob tem pa bosta oba mimogrede odkrila še kakšno drugo, bolj prijetno resnico …

Božji pastir

Mojstrica zgodovinskih romanov, ki temeljijo na svetopisemskih zgodbah, v romanu Božji pastir opisuje začetke perzijskega cesarstva. Za uresničitev ene same svetopisemske vrstice: »Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da pred njim porazim narode in odpašem ledja kraljem, da pred njim odprem duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta (Iz 45, 1)«, je bilo namreč potrebno veliko čudežev. Pisateljica pa nas spretno popelje skozi zgodbe mnogih neznanih moških in žensk, ki so pripomogli, da je Kir uspel premagati Medijce in se zapisal v zgodovino kot kralj, ki je osvobodil Jude babilonske sužnosti.

Nekateri liki in zgodovinske osebnosti so bile v ospredju že v romanu Skriti princ. Kraljeva pisarka Keren, ki je mlademu pastirčku skrivaj nudila plemiško izobrazbo, sedaj uživa ugled na kraljevem dvoru. Pomagala je namreč samemu perzijskemu kralju Kiru. A Judje še vedno trpijo pod Babilonci, Kir pa želi svoje kraljestvo osvoboditi medijske nadoblasti. V romanu Božji pastir njegovo zvesto pisarko in prijateljico nenadoma ugrabijo, zato je prisiljen, da za njo pošlje skupino, ki jo bo rešila. V njej se znajdeta tudi njeni hčerki Jemma in Zarina. Skupaj z mamo pa iz zapora medijskega kralja Astijaga osvobodita skrivnostnega princa Ašerja. Trdi, da je kraljev sin, a življenje mu kljub temu ni prizanašalo. Le s trdim delom in vztrajnostjo si je prislužil sloves najboljšega izdelovalca orožja in slutimo lahko, da ga bo nepričakovano srečanje z Jemmo zaznamovalo bolj, kot se zdi na prvi pogled …

Schindlerjev lift

Bosanski pisatelj, režiser in dramaturg Darko Cvijetić (1968) z romanom Schindlerjev lift postavi pretresljiv in poetičen spomenik nekdanji skupni državi v 70. letih minulega stoletja. Dogajanje romana je postavljeno v mesto Prijedor leta 1975, ko je zgrajena nova stanovanjska stavba iz rdeče opeke, ki se dviga nad mestom in predstavlja stičišče različnih kultur, narodnosti, izobrazb in družbenih statusov. Skozi kratka poglavja avtor uporabi simbolični “schindlerjev lift”, ki pelje bralca skozi posamezna nadstropja in razkrije tragične usode stanovalcev bloka, obenem pa razgalja duh negotovih časov in tragičnost vojne v Jugoslaviji.

 

Neobičajen deček

Zgodba prav posebne družine, kot sami pravijo atipične družine, ki jo sestavljajo zaposlena mati Julija, vedno službeno odsoten mož Andy, najstniška hči Milla, devetletna Ruby in prav poseben fant Jackson. Življenje v družini s tremi otroki je v vsakem primeru pestro, kadar pa je eden od otrok drugačen, samosvoj in nepredvidljiv, mora imeti starš res neomejeno količino potrpežljivosti, s katero lahko usmerja in vodi družinsko življenje. Enajstletni Jackson ima le malo prijateljev in prav njegova neizkušenost, naivnost in zaupljivost ga privedejo do obtožb, zaradi katerih je izključen iz šole, družina pa se mora soočati s posledicami. Zgodbo nam izmenično pripovedujeta mati Julija in sin Jackson, kar v tem primeru res doda pomembno vrednost, saj je razumevanje in pogled na dane situacije skozi oči enajstletnega posebnega dečka povsem drugačen kot pogled odraslega.

Mostovi Madisona : ljubezen v črnem in belem

Mostovi Madisona” je roman, ki ga je Robert James Waller izdal leta 1992 in se je hitro uveljavil kot eden najbolj ganljivih ljubezenskih romanov sodobne literature. Zgodba, ki je preprosta v svoji zasnovi, a globoka v svojem čustvenem odmevu, je osvojila srca bralcev po vsem svetu in postala sinonim za brezčasno ljubezensko zgodbo.

Roman se odvija v majhnem ameriškem mestu Madison County v Iowi, kjer srečamo Francesco Johnson, gospodinjo in mater dveh otrok, ki živi tipično podeželsko življenje. Njeno mirno in rutinsko življenje se nepričakovano spremeni, ko na vrata njenega doma potrka Robert Kincaid, potujoči fotograf, ki išče starodavne pokrite mostove, ki jih namerava fotografirati za revijo National Geographic.

Francesca in Robert kmalu razvijeta nenavadno močno vez, ki ju popelje v intenzivno in kratkotrajno ljubezensko razmerje, ki traja le štiri dni. Toda teh nekaj dni za vedno spremeni življenje obeh protagonistov. Ljubezen, ki jo delita, je globoka, a obenem prežeta z bolečino, saj se oba zavedata, da njuna zveza ne more trajati zaradi okoliščin in moralnih zavez.

Wallerjeva pripoved je mojstrska v svoji sposobnosti, da s preprostimi besedami zajame globoke čustvene tokove in konflikte, ki se odvijajo v srcih Francesce in Roberta. Pisatelj raziskuje tematike hrepenenja, žrtvovanja, dolžnosti in izbire, pri čemer se osredotoča na notranje boje, s katerimi se srečujeta oba lika. Zgodba je prežeta z nostalgično melanholijo, ki bralca spomni na minljivost časa in priložnosti, ki jih življenje ponuja le enkrat.

Posebna kvaliteta romana je Wallerjev čudovit opis pokrajine in vzdušja v Madison Countyju. Avtor v svojem pisanju ustvari skorajda slikovito kuliso, ki se popolnoma ujema z romantično in hkrati melanholično naravo zgodbe. Bralec se počuti, kot da sam hodi po prašnih poteh Iowe, občuti veter na obrazu in opazuje mostove, ki so simbol tako združitve kot tudi ločitve.

Čeprav je “Mostovi Madisona” v osnovi ljubezenska zgodba, pa je to tudi roman o življenju, ki presega trenutke strasti in se dotika globljih resnic o človekovi eksistenci. Francescina odločitev, da ostane zvesta svoji družini, kljub močni ljubezni do Roberta, odpira pomembna vprašanja o izbiri, odgovornosti in ceni, ki jo včasih plačujemo za to, da ostanemo zvesti sami sebi in svojim vrednotam.

“Mostovi Madisona” je knjiga, ki jo boste prebrali z mešanico ganjenosti in občudovanja. Je zgodba, ki ostane v spominu in srcu dolgo po tem, ko ste prebrali zadnjo stran.

Veselička

Basist v narodnozabavnem ansamblu Tarantača Blaž Polovinšek se nekega jutra po nastopu ne vrne domov. Žena in prijatelji najdejo le njegov avto, zabit v bukev, še vedno v narodno nošo oblečeni Blaž pa je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Kot v Poslednjem valčku, prvi avtorjevi knjigi, dobi tudi ta zapleteni in skrivnostni primer v razreševanje inšpektor za krvne in spolne delikte iz novomeške PU Fortunat Breznik.
V stabilno postavljeni pripovedi, ki vleče od začetka do konca z vprašanjem »Kaj neki se je zgodilo z Blažem?«, je mnogo ovinkov, od jezikovnih eskapad (kot so tiste z množico sinonimov) do takih in drugačnih šal in besednih iger, avtorjevih kontekstnih diskurzov, pa jedrih pripovedi, ki pojasnjujejo dotedanje okoliščine, način življenja in delovanja osrednjih protagonistov, mladih ljudi iz današnje Suhe krajine. Celotna pripoved je podložena s humorjem in začinjena s seksualnimi temami, kar daje pisanju dodatne dimenzije. Hkrati si bralec lahko mimogrede razširi obzorje z avtentičnimi imeni s tega geografskega področja in iz sveta narodnozabavne glasbe (kamor sodi tudi sam avtor kot tekstopisec) in izve za razne splošno manj znane kuriozitete, kot so na primer »air scent« psi in povezava med pampaško travo in vrtnimi palčki. Gre za vsestransko nadgrajen kriminalni roman, ki kakovostno presega zahteve žanra.
Obe knjigi sta tudi prijazni, na trenutke igrivo cinični hommage Dolenjski, še posebej Suhi krajini in njenim ljudem, pa tudi narodnozabavni glasbi, ki jo nepoznavalci pod Kocjančičevim reflektorjem nenadoma zagledamo v povsem novi luči.
Kdor lahko napiše dve tako vsestransko odlični kriminalki, lahko napiše tudi tretjo. Čakamo.

Srečanje v Telgteju

Dobre knjige ponujajo različne možnosti interpretacij in tudi Grassova Srečanje v Telgteju nam jih ponuja. Lahko jo beremo skozi prizmo tridesetletne vojne in srečanja nemških baročnih pesnikov, ki jih je Grass več kot le dobro poznal, in njihova dela vkomponiral v svoj roman, lahko pa jo prestavimo v tri stoletja kasnejšo in od 2. svetoven vojne opustošeno Nemčijo. Vsebine, s katerimi (in tudi na kašen način) se ubadajo sodelujoči literati so namreč univerzalne in neodvisne od časa in prostora dogajanja. Grass, ki se postavi v vlogo enega od sodelujočih avtorjev, tokrat v delo vnese obilico humorja in zabavnih situacij, ki jih umetelno podtika likom nastopajočih literatov in jih s tem dela še posebej življenjske. Zavist, egocentričnost in zagledanost vase so namreč značajske lastnosti, na katere niso imuni niti (veliki) umetniki, ali pa so morda pri njih še toliko bolj izrazite, in tudi okrog tega se spleta, zapleta in razpleta zgodba literatov, ki bi na vojnem pogorišču želeli postaviti temelje boljše in pravičnejše Nemčije. Ali pa jih skušali vsaj zapisati, da bi jih kakšen od veljakov, ki o tem odločajo, morebiti nekoč prebral. Srečanje v Telgteju je po obsegu sicer kratek roman, a vseeno zahteva pozornega bralca predvsem zaradi Grassovega zgoščenega pisateljskega sloga, in tudi zaradi tega ne gre za delo, ki bi ga bralec “požrl” na dušek. Srečanje v Telgteju zahteva svoj čas, a če si ga boste pripravljeni vzeti, vam zagotavljam, da vam ne bo žal. Grass je verjetno najpomembnejši nemški povojni (2. sv. vojna) pisec in na tem “tronu” sedi tudi zaradi tega romana. Priporočam!

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

22 dolžin

22 dolžin je prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Knjiga je bila izbrana kot najljubša knjiga nemških neodvisnih knjigarnarjev v letu 2023. Roman je izredno rahločuten, doživet in jezikovno bogat.

Tilda je odgovorna mlada punca, ki ob študiju matematike tudi veliko dela in skrbi za mlajšo sestro, Ido, ki ji pomeni vse na svetu. Njuna mama je alkoholičarka, ki ves čas niha v razpoloženju. Tilda je jezna nanjo in jo večkrat poimenuje kar pošast. Svojo sprostitev in motivacijo najde v plavanju 22-ih dolžin, kjer se zbliža tudi s svojo simpatijo. Sanja o svobodnem in neobremenjenem življenju, da bi lahko naredila tudi nekaj zase, kot je na primer študij v Berlinu, a še pred tem mora malo sestrico ohrabriti in jo naučiti odgovornosti.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×