Roman Podrobnosti je četrto delo švedske novinarke in pisateljice Ie Genberg in prvo, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem jeziku. V izvirniku je izšel leta 2022, zanj je avtorica prejela nagrado za najboljši švedski roman in bila uvrščena v ožji izbor za mednarodno nagrado Booker.
Uvodno poglavje bralca popelje v stanovanje, kjer neimenovana junakinja preboleva virozo. Pod vplivom bolezenske vročice se v njej prebudi želja po vnovičnem branju določenega romana. Ko na njegovi uvodni strani prebere posvetilo, jo posrka v tok spominov.
Delo sestoji iz štirih poglavij, vsako je namenjeno osebi, s katero je protagonistka preživela del življenja. Johanni, Niki, Alejandru in Birgitte, njeni materi. Poetično sprehajanje po preteklem bralcu odstira pogled v intimo medčloveških razmerij. Pripoveduje tenkočutno zgodbo o tem, kako odnosi nastajajo, kako se razvijajo in kako razpadajo. O tem, kako oblikujejo naš pogled nase in na svet, kako nas spreminjajo, kako ostajajo z nami tudi dolgo po tem, ko so se že iztekli …
Drobcen, a čustveno globok roman, ki bralcu veliko ponudi. Njegovo pozornost usmeri k bistvenemu. K le navidez majhnim trenutkom, ki gradijo naša življenja.
K običajnemu poletju v hrvaškem nudističnem kampu sodi bolj ali manj pestra paleta dogodkov, ki skrbijo za vznemirjenje in možnosti za pašnjo radovednosti med dolgoletnimi pavšalisti. Pred dopustniškim mirom jih lahko reši že prihod novih gostov, nepoučenih o kamp kulturi in temu, kje jim je mesto v njihovi hierarhiji. Slovenske družine se povezujejo in družijo med seboj ter si, kadar v bližini ravno ni Nizozemcev ali Nemcev, izmenično hodijo na živce. V središču dogajanja je nekaj slovenskih pavšalistov, to sta sestri knjižničarki Marjeta in Darja, med seboj različni, kot so lahko sestre, zakonski par oblastne Vere in priljudnega Borisa ter nenavadna dvojica matere in hčere, Ane in Ive, ki sta izgubili moža oz. očeta. Bližina naravi tukaj pomeni tudi bližino ljudem in ni za nežne ali vase zazrte duše. Soseda bo opazila, kdaj srkneš jutranjo kavo in se skušala vriniti na pogovor, sosedov otrok te bo v času redukcije videl uporabljati vodo za spiranje morske soli, sosed pa bo na vsak način skušal pri čem pomagati, dokler njegovo vtikanje ne povzroči škode.
Alenka Vesenjak v prvencu zajame dogajanje ene poletne sezone, vrvež v kampu opisuje brez grenkobe, z duhovito radovednostjo – vsem dobro znane človeške muhe so v takšnih mikrokozmosih toliko bolj očitne. Hkrati roman ne ostaja le na površju, upa se spustiti tudi v resnejše in intimnejše tone, nenazadnje pa se zaveda, da so ljudje drug drugemu lahko tudi v oporo in ne le pekel. Avtorici, ki sicer deluje kot kulturna novinarka, jezik predstavlja domače orodje in zna z veliko berljivostjo odlično ubesediti pogovorne registre kampistov, ljudem in dogodkom pa vdahniti karakter.
Lirična pripoved Mirjam Senica, avtorice več strokovnih monografij in znanstvenih člankov ter po srcu umetnice in slikarke, ima naslov Vprašaj srce. Posvetila jo je Aniti Ogulin in vsem milim ljudem. Vsebina knjige se povezuje s slikarsko zgodbo avtorice, ki s svojimi Milinkami med ljudmi širi sporočilo, da so »Milinke Mir in Dobro v nas«. To je zgodba o zvezdi na nebu, ki opazuje utripajoča življenja rastlin, živali in ljudi. Opazi milijone otrok, ki potrebujejo mir in radost v srcu. Poboža ljudi, ki trpijo, čeravno je brez moči, da bi lahko kaj spremenila.
Je zgodba o deklici Luni, ki je kot sončni žarek, ki sveti v dan. A kdor pozorno gleda, lahko opazi, da je njena energija omejena in da so dnevi, ko sveti močneje in rahleje. Tudi v Luninem življenju so izzivi, skozi katere bíje bitke. In ker ima zvezda to moč, začne kukati v njeno srce in odpirati poti … Na eni od njih spozna čudovito punčko Milinko.
To je zgodba o Luni in Milinki, o povezovanju in tkanju vezi, osnova katerih je pogovor, o iskanju svetlobe v nas in širjenju svetlobe na druge. O spoznavanju, da smo vsi eno. Pesnica dr. Glorjana Veber je v spremni besedi zapisala, da knjiga Vprašaj srce bralce »spodbuja, da prepoznamo uglasitev lastnih izkušenj, melodijo, ki nas spominja, da v vsakem izmed nas leži skrito bogastvo, ki čaka, da ga odkrijemo in izrazimo. Ljubezen ni le občutek, temveč dejanje, ki preoblikuje nas in svet okoli nas.« Knjiga je zelo interaktivna in daje prostor bralcu, da postane soustvarjalec zgodbe.
Rdeča nit romana je požar na trajektu Scandiavian Star, ki se je zgodil 6. aprila 1990. V nesreči je izgubilo življenje 159 ljudi. Požar naj bi zanetil požigalec, ki pa je med nesrečo umrl. Z ladjo sta povezana tudi Kurt in Maggie, osrednja lika v romanu. O njima in njuni hčerki Sofie pripoveduje zunanja opazovalka. Kurt vodi donosen posel, je avtoprevoznik. Avtobusno podjetje mu prinaša dobiček in sprašuje se, kako oplemeniti denar, ki ga je privarčeval. Vloži ga v gospodarsko pomorsko družbo. Ladijski prevozi so na višku razvoja, to je čas, ko lahko v kapitalističnem sistemu zasluži tudi majhen človek. Je pa tudi čas, ko v Angliji stavkajo rudarji in se na Poljskem odvijajo stavke in demonstracije. In čas finančnih manipulacij ter prevar. Ob tej osnovni zgodbi pripovedovalka potuje skozi odnose med Kurtom in Maggie, z vsako stranjo nam odkriva zapletenost ljubezenskega razmerja, ki je vzklilo na pogorišču Kurtovega prvega zakona z Ullo.
Roman odpira več tem, v katere nas pripovedovalka vodi skozi kratka poglavja. Ljubezen, partnerski odnosi, otroci, mladost, preživetje, upanje, skratka življenje samo – v vse to vstopamo počasi, od strani do strani se nam razkriva svet 20. stoletja, družbene in politične okoliščine ter življenje preprostega, malega človeka in tistih, ki znajo na račun drugih izkoristiti dane finančne in pravne okoliščine. Preko Kurta in Maggie ter njunega življenja prispemo do ladje Scandinavian Star.
Asta Olivia Nordenhof je danska pisateljica in pesnica (1988). Avtorica je, najbolj preprosto rečeno, odlično ujela duha tistega časa. S čarobnostjo jezika je uspela prepričati bralce in literarne kritike. Za prvi del serije Scandiavian Star je prejela več nagrad.
Televizijska nadaljevanka Izvoljeni je postala svojevrsten fenomen, saj so ustvarjalci za pripoved o Jezusovem delovanju denar za snemanje zbirali kar s prošnjami za prostovoljne prispevke. Začetki so bili skromni, nato pa jih je presenetil odziv prvih gledalcev, ki so bili navdušeni nad videnim. Kmalu je nadaljevanka postala svetovna uspešnica, ki je navdušila milijone gledalcev. Po scenariju zanjo je priljubljen ameriški pisatelj Jerry Jenkins, oče režiserja Izvoljenih Dallasa Jenkinsa, zgodbo prelil še v knjižno obliko. Pridi in poglej je druga knjiga v zbirki.
Začetek nas popelje najprej v leto 44. Jezusovi učenci se skupaj z njegovo materjo Marijo in drugimi svetimi ženami srečajo, da si podelijo zgodbe in osvežijo spomine na življenje z njim. Odločijo se, da jih bodo zapisali in ponesli v svet. Spominjajo se začetkov, ko je Jezus okrog zbiral učence, ki so se odzvali na njegovo povabil. Postaja čedalje bolj priljubljen učitelj in okrog sebe zbira številne množice.
Pisatelj zares spretno ubesedi, kako so se tudi učenci sami spraševali, kdo Jezus je v resnici. Čutili so, da gre za nekaj, kar jih presega. Obenem so jih težile povsem človeške napake – zamerljivost, nevoščljivost, nezaupanje, častihlepje, strah pred neznanim. Pred bralcem se vrstijo številni prizori iz Svetega pisma, ki so seveda napisani z veliko umetniške svobode. V sebi pa nosijo pristno svetopisemsko sporočilo. Nenadoma zgodovinske osebe, ki se zdijo tako zelo oddaljene, pred nami oživijo kot ljudje iz mesa in krvi. Tarejo jih podobne skrbi kot nas in imajo enaka hrepenenja, želje, upe. Med njimi pa gledamo podobo Maziljenca. Do vseh je enako spoštljiv, ljubeč potrpežljiv in milosten. In vsem prinaša isto sporočilo ljubezni, miru in pravice.
Čudovito branje, ki lahko nagovori prav vsakega.
Mila Kačič (1912–2000) se je rodila kot nezakonski otrok revni vzgojiteljici in premožnemu privatniku ter odraščala v reji pri zakoncema Kovačič. Bila je priznana igralka, najbolj poznana kot komedijantka, svojstven pečat je dala tudi slovenskemu filmu in televiziji. Svojo prvo pesem je napisala pri šestnajstih letih ter nato zrasla v čutečo tkalko besed, ki so rojevale poezijo v njenem srcu. Tone Pavček je o njeni poeziji zapisal: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a, bolj kot to, jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«
Nova, prenovljena in razširjena izdaja njene zbrane poezije Skoz pomladni dež bom šla je v svojem bistvu še vedno subtilna in bogata. Prečudovita poezija, polna ljubezni, hrepenenja, (ne)moči, upanja, minevanja in življenja, je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. V zbirki se prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Ti potujejo iz srca v srce. Intimno osebnoizpovedno zbirko dopolnjujejo iskriv spremni zapis Nataše Barbare Gračner, avtoričin življenjepis, osebna bibliografija, pregled njenih gledaliških vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter seznam prejetih nagrad.
V tej nenavadni zgodbi ostaja marsikaj nepojasnjeno, o dogajanju ne izvemo točno določeno ne kje in kdaj niti kako in zakaj. Je pa na neimenovanem otoku zelo oprijemljiva atmosfera terorja avtoritarnega režima, ki z zloveščimi enotami lovcev na spomine preganja tiste, ki imajo sposobnost ohranjanja spominov. Povsem nepredvidljivo namreč iz vsakdana prebivalcev otoka izginjajo različne stvari – znamke, klobuki, vrtnice, ptice, fotografije … Izginjajo iz njihovih misli in spominov, do njih ne čutijo nobene navezanosti več. Da bi bil zbris temeljit, te predmete tudi fizično uničijo. Za izginulim ne prihaja nič novega, ostaja le praznina. Večina otočanov spremembe, ki jih izginjanje prinaša v njihov vsakdanjik, sprejema pasivno brez upora in obžalovanja, sprijaznjeno z neizogibnostjo izgube. Ko izginejo še koledarji, otok obtiči v večni zimi.
Avtorica v ospredje ne postavlja toliko samega mehanizma izginjanja, temveč doživljanje osrednjega ženskega lika, ki je tudi pisateljica. Pokojne starše ji nadomešča starejši družinski prijatelj, ki ga kliče ded. Urednik njenih knjig pa je eden tistih, ki se spominja. Da bi ga zaščitila pred spominsko policijo, mu nudi zatočišče v skriti sobici svojega doma. Naposled se zgodi še izgin literature. Večina knjig na otoku konča na gorečih grmadah. Pisateljica se zaposli kot strojepiska v trgovskem podjetju, a ob spodbudi urednika vendarle dokonča svoj roman. Tudi ta govori o izgubi. Njen tihi upor proti vse večji praznini je pisanje in vez, ki jo ohranja z urednikom.
Roman je v japonščini izšel leta 1994, v angleščino je bil preveden leta 2019, leto pozneje pa je bil nominiran za več uglednih nagrad za književnost, med drugim tudi za mednarodnega Bookerja.
V kraju Money v Misisipiju se začnejo dogajati nenavadni umori, ob tarantinovskih prizoriščih pa se s preiskovalci poigrava tudi truplo, ki noče ostati mrtvo. Poleg iznakaženih belih moških, ki jih tudi najbližji opisujejo kot razne nebodigatreba, se namreč pojavlja truplo, ki spominja na 14-letnega Emmetta Tilla, temnopoltega dečka, ki je bil v tem kraju pred šestdesetimi leti žrtev linčanja. Zaradi nenavadnih okoliščin, ki so si iz prizorišča v prizorišče na las podobne, se v preiskavo vključi tudi Misisipski preiskovalni urad in FBI. Situacijo v mestecu na ameriškem jugu še bolj podžge (in je tudi hvaležen vir raznovrstnih ironičnih situacij ter podlaga briljantnih dialogov) hitro očitno dejstvo, da so vsi trije preiskovalci, ki so jih napotili na pomoč »lokalnim kmetavzarjem«, temnopolti in jezikavi. Ko se umori začnejo dogajati tudi v drugih mestih, vse bolj kaže na to, da bo potreben temeljit obračun s preteklostjo.
Percival Everett, ameriški pisatelj in profesor, je v zadnjih letih pogosto ime na seznamih nominacij in prejemnik več literarnih nagrad. V Drevesih, ki so v originalu izšla leta 2021, se ni omejeval z žanrskimi opredelitvami, roman je namreč zmes fantastike, detektivke in satire. Čeprav ga pasti satiričnosti rahlo zanašajo v črno-bele karakterizacije, prinaša osvežujoče pisanje, bogato z odličnim humorjem, ki v slovenščini zaživi v prevodu Jerneja Županiča. Duhovitost in nepredvidljivost vabi, da ga preberemo na dah, a nam ob branju vendarle ne dovoli pozabiti, da za farso leži dolga nit tragedije. Kot pravi Faulkner, preteklost ni mrtva in niti ni preteklost.
Avtorica, ki trenutno biva in piše v Novi Angliji, je napisala najboljši triler po mnenju knjižnih klubov Richard&Judy Book Club in Jimmy Fallon Book Club ter kriminalko leta 2024 časopisov Times in Guardian. Bralka je na spletu zapisala, da po branju ni upala zaspati in lahko ji prikimam. Mati, osrednja literarna junakinja, si morda vlomilca v njihovem domu samo domišlja. Bralec se že v prvih nekaj vrsticah znajde sredi napetega dogajanja sredi noči, ko se zdi, da na stopnišču stoji velik, neznan moški. Nedavna smrt moža jo je pahnila v obup in ji povzročila nelagodne občutke, a to noč se zdi, da je v svojem domu res videla nekega moškega in mu z otrokoma pobegnila v skriti kotiček za kaminom. A če želi, da preživijo, mora otroka pustiti sama in poiskati pomoč. A kdo jih bo sploh verjel? Ženska, ki ji okolica ne verjame, tako tudi policisti ne, se mora znajti sama in poiskati dokaze, da se ji ni zmešalo in je res bil nekdo v njihovi hiši. Nekdo, ki se ji je zdel znan. Avtorica prepričljivo opiše občutke družine v skrivališču in tako ustvari skorajda strašljivo vzdušje.
Ameriška avtorica Diane Chamberlain navdihuje z življenjskimi zgodbami, ki jih začini s kompleksnimi odnosi, mestoma neobičajnimi dogodki, razkrivanjem skrivnosti in življenjem samim. V romanu Skrivna sestra se znajdemo v družbi Riley, ki se po očetovi smrti po dvajsetih letih vrne v domači kraj. Z bratom sta podedovala očetovo hišo in kamp, nevede pa tudi veliko skrivnosti. V času njunega otroštva je njuna sestra Lisa storila samomor, saj ji je grozil zapor zaradi umora učitelja violine. Namigi, da je Riley v resnici posvojena, Lisa pa sploh ni mrtva, jima ne dajo miru. Ko Riley gleda posnetke Lisinega igranja na violino, čuti, da je to manjkajoči del njenega življenjskega mozaika, in če njena sestra res ni mrtva, jo mora poskušati najti. A Danny za Liso niti slišati ne želi, njen zločin in domnevni samomor sta njega in njegovo mladost preveč zaznamovala. Med krpanjem medsebojnega odnosa Riley in Danny znova spoznavata sebe, drug drugega in svojo družino. Rileyina vztrajnost pri odstiranju družinskih skrivnosti pa je pri tem tako nalezljiva, da jo lahko začutimo izza besed. Roman, ki bralca vrne k njegovim koreninam, k razmisleku o svojih bližnjih.
