skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Vonj po jasminu

Bert Pribac je slovenski pesnik, prevajalec in esejist, čigar življenje je bilo razpeto med slovensko Istro in Avstralijo, kamor se je avtor izselil zaradi neuglašenosti s političnim režimom v Jugoslaviji. Po dolgem obdobju krajših obiskov v rodni Istri se je leta 2005 za stalno vrnil v Slovenijo. V Avstraliji je v literarnih revijah objavljal pesmi v angleščini, tam sta izšli tudi dve avtorjevi zbirki pesmi v slovenščini (Bronasti tolkač, 1962 in V kljunu golobice, 1973). Po letu 1991 so njegove pesniške zbirke izhajale v Sloveniji (Prozorni ljudje, 1991, Bronasti tolkač in druge pesmi, 2000, dvojezična Poljubi me Koštabona (Kiss me Koštabona), 2003,  Vonj po jasminu, 2008 in Podobe zlodjev in svetnikov, 2010). Leta 2012 je Bert Pribac prejel državno odlikovanje red za zasluge za prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti.

V pesniški zbirki Vonj po jasminu vstopamo v Pribčev lirični svet, kjer se skozi ubesedovanje šavrinskega gričevja in njegove okolice in doživetij avstralske pokrajine razkriva razdvojenost med dvema domovinama. Pesmi prežema globoko občutenje hrepenenja, nostalgije, osamljenosti, doživljanja narave ter iskanja tolažbe v veri v obstoj višjega smisla človeškega življenja in v iskanju moči zapisane besede.

69 pesmi je v zbirki razdeljeno v pet poglavij z lastnim, večinoma prostorsko opredeljenim naslovom (Šavrinske pokrajine, Izza daljnih obal, Šterna pred hišo, Videnja in sanje in Stanje sveta). V začetnih poglavjih se pogosto pojavljajo konkretni realno poimenovani prostori (npr. Koper, Trst) ali pesmi posvečene posameznikom (pesem Samotni starec), avtor v pesmih ohranja narečne istrske besede (npr. kortina, prašće, kanava … z razlagami na dnu strani) in običaje, tudi ljudska poimenovanja lokacij (npr. koprska Callegaria ali Bošedraga). Slikoviti so utrinki iz narave, ki jih avtor pogosto razvije v prispodobe dogajanja v njegovi duši. V naslednjih poglavjih konkretni prostori vse bolj bledijo, preglasijo jih spomini, videnja, sanje … iz zunanjega sveta se vse bolj pomikamo v sfero splošno človeških ugibanj o večnosti, smislu, obstoju absolutnega, minljivosti. Verz je prost, pesniški jezik izviren in bogat, a bralcu še vedno razumljiv in dostopen.

Zbirka, ki nas bo zlahka prestavila v posebno magično, lirično, z nostalgijo, hrepenenjem in skrivnostnostjo prepojeno atmosfero slovenske Istre ali nas pritegnila v razmišljanje o splošnih človeških vprašanjih.

Popolnosti

V Popolnosti se družimo z mladimi odraslimi, ki mislijo, da so našli ključne in stalne vire dohodka ter življenje, katerega načini bodo trajali večno. Žal ni tako. Svet se prehitro spreminja, jim spodmika tla pod nogami in vse manj je točk, na katerih bi gradili svoje nadaljnje življenje. Rojeni sicer v mirno dobo, dobo z možnostmi in polno priložnostmi, se zdaj sprašujejo, kaj je bistvo njihovega bivanja. Ko že misliš, da veš, kdo si in zakaj si, kjer si in kakršen si, ko misliš, da si ujel veter, ki te bo nosil do varnega konca/upokojitve, čeprav o tem niti ne razmišljaš še, se pojavi vihar sprememb v družbenem ustroju, ki ti v zelo kratkem času zdrobi identiteto, že tako zgrajeno na trhlih pojmih vsakdanjega sveta. Predstavnika generacije sta Anna in Tom, ki se preselita v Berlin. Tam si ustvarita podjetje. Delata od doma. Sta oblikovalca. Sta uspešna, dokler ju nosi val generacije in tehnologije, družbenih omrežij, zabav in srečevanj z ljudmi, priseljenci, ki opravljajo približno enaka dela. Njihov milenijski svet je dom z rastlinami ali živalmi, dobrimi kosili, lepo opremljenimi stanovanji, čeprav najemniškimi. Vse, kar imajo in kar počnejo, hrana, rože, pohištvo, potovanja, razgledi … je stvar objav na družbenih omrežjih in obstoja zaradi lajkov znancev, niti ne prijateljev, s celega sveta. Potem pa se kar naenkrat razmere spremenijo in Anna in Tom razmišljata, kako dalje. Preselitev v Španijo je le poskus rešitve vsega, posla in njune dvojine, njune identitete. Odrešitev pride iz drugega, nekdanjega sveta, iz preteklih časov, ko je vse še imelo smisel in življenje globlji pomen.

Vincenzo Latronico, italijanski pisatelj in prevajalec, piše tako, kot svet stoji. Tako, kot je. In je presunljivo in je tesnobno. Odlično, družbenokritično, sodobno delo! Vrže nas iz cone udobja in/ali pomaga razumeti načine bivanja generacije milenijcev, kljub morebitnemu nelagodju ob negotovosti, v kateri mora ta vztrajati ali se na novo znajti in opredeliti svoj obstoj na socialni, družbeni, gospodarski in politični ravni. Popolnosti so Latronicov četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega bookerja.

 

Skrivnost v porodni sobi

Zgodba spremlja tri ženske, ki so se spoznale na fakulteti pred več kot dvajsetimi leti in postale najboljše prijateljice. Noelle, babica, stori samomor, Emerson in Tara pa nimata pojma, kaj jo je spodbudilo k temu, da konča svoje življenje. Nihče od njenih bližnjih ni niti slutil, da se z njo dogaja kaj posebnega. Ko se poglobita v pisma in dnevnike, ki jih je Noelle pustila za seboj, odkrijeta še bolj šokantno in pretresljivo novico. Njeno nedokončano pismo ju pripelje do Anne Knightley, močne ženske, ki se je pred leti soočila z izginotjem dojenčka, nato jo je zapustil mož, zdaj pa se spopada s težko boleznijo svoje druge hčerke. Emerson in Tara povezujeta svoja odkritja in vesta, da bi morali o svojih sumih obvestiti policijo, a dlje ko raziskujeta nenavadno zaporedje grozljivih dogodkov, v katere je bila vpletena Noelle, bolj spoznavata, kako so z njimi povezana njihova življenja. Nenadoma se zavesta, da prijateljice v resnici sploh nista poznali ter da morata najti način, kako se spopasti z Noellinimi skrivnostmi in njihovimi posledicami.
Avtorica v zgodbi prikaže kompleksnost odnosov med materjo in hčerko, pa tudi vez med najboljšimi prijateljicami Noelle, Taro in Emerson ter čustva po Noellinem samomoru: šok, krivdo, vprašanja, jezo, izdajo, ljubezen in iskanje odgovorov.

Zbiralec strahov

Morda je dobro, da je Zbiralec strahov Gorana Vojnovića prvo delo tega avtorja, ki sem ga prebral. Zaradi tega je verjetno moja percepcija bila precej manj zaznamovana z  vnaprej pripravljenimi pričakovanji in predsodki, čeprav se jim ob tako prepoznavnem glasu sodobne slovenske literature ni mogoče povsem izogniti.

V tem primeru ne gre za klasični roman, temveč za zbirko esejev, ki se nekoliko manj ukvarjajo z realističnim doživljanjem urbanega okolja, bolj pa v ospredje postavljajo zastrto pokrajino človeške notranjosti. Avtorju odlično uspeva povezovanje črt med točkami, ki jih predstavljajo njegove osebne zgodbe, veliki zgodovinski tokovi časa in razmisleki o skupnosti, ter na ta način izrisati intimno, a hkrati zelo univerzalno delo.

V Zbiralcu strahov se bodo zagotovo še posebej dobro znašli pripadniki generacije, ki je odraščala na razpoki med svetovoma. Rojena in vzgojena še v Jugoslaviji, odrasla pa v tranziciji, je ta generacija doživela razpad skupnosti in razkroj vrednot, ki jih niso zamenjali ideali, temveč tržna logika, individualizem in kronična negotovost. Prav ti ljudje danes – nekje med štiridesetim in petdesetim letom – lahko zgolj čutijo zmedo, nemoč in bes, ko se vrednote, ki so nam jih ob vstopu v EU prodajali kot najvišji civilizacijski dosežek, že drugič v našem življenju menjajo: a tokrat drsimo naravnost v militarizacijo, cinizem, sovraštvo in – strah.

Osrednje teme esejev so raznolike in segajo od spominov iz otroštva, prek razmislekov o (jugo)nostalgiji pa do širše družbene kritike kapitalizma. Ob njih pa se pogosto pojavlja tematika vojne in totalitarizmov. Ob upoštevanju, da je knjiga izšla že v začetku leta 2022, jo lahko danes glede na razvoj dogodkov na žalost ocenimo kot pravilno in vizionarsko.

Zbirka Zbiralec strahov ne išče dokončnih odgovorov in čeprav na trenutke v njej zadiši po moraliziranju, v svojem bistvu odpira prostor za razmislek, pri tem pa ohranja značilen prečiščen slog in rahločuten uvid v človeško krhkost. Kar je pravzaprav v času, ko cinizem in brezčutnost vse bolj postajata vrlina, prava osvežitev.

Ženske v temi

Ženske v temi je drugi roman koroške avtorice Maje Haderlap. Kot nakazuje že sam naslov, gre za roman o ženskah. Glavna protagonistka je Mira, ki je otroštvo in mladost preživela v koroški vasici, zdaj pa že dolga leta živi na Dunaju, kjer je zaposlena kot knjižničarka. Domače kraje redko obiskuje, njeno tokratne vračanje domov pa je zanjo še posebej težko, saj mora najti nov dom za svojo ostarelo mater Ani, ki se mora izseliti iz domače hiše. Že med potjo na Dunaj in v dnevih, ki jih preživi z mamo, Miro preplavljajo spomini na otroštvo, družino, ljudi, ki jih ni več, preveva jo bolečina zaradi odnosa z materjo, ob intimnih spominih pa se pred nami odpira širša družbena slika.

Skozi življenjske zgodbe Mire, njene matere Ani in babice Neže, pa tudi skozi zgodbe stranskih likov dobimo vpogled v pretekli čas in obrobni prostor. Izkaže se, da je nemogoče presekati niti, ki osebe povezujejo s preteklostjo, in izruvati korenine, ki jih vežejo na določeni prostor, v tem primeru močno zaznamovan s patriarhatom in katolištvom. Pomembna tema je materinstvo oziroma odnos mati-hči – za slednjega se zdi, da se podobno kot drugi družinski vzorci ponavlja iz generacije v generacijo, kljub prizadevanjem posameznikov, da bi našli pot iz začaranega kroga. Mira ves čas skuša razumeti mater in njun odnos, ob tem pa se sooča tudi sama s sabo, s svojo krivdo – krivi se za očetovo smrt, kriva pa se počuti predvsem zaradi svojega odmika od slovenstva. Njeno iskanje identitete se zrcali tudi v odnosu do moških – moža Martina in mladostno ljubeznijo Jurija, ki ga sreča med obiskom v domačih krajih.

Če je bila Ani v prvem delu predstavljene skozi Mirine oči, se v drugem delu perspektiva zamenja, saj prevzame vlogo pripovedovalke in nas odpelje še dlje v preteklost in predstavi tudi življenje svoje matere Neže. Spoznavati začnemo drugačno žensko, z novim vpogledom pa se spremeni tudi dojemanje in razumevanje tako nje kot njenega odnosa do Mire in tudi njenega brata Stanka. Izkaže se, da mama in hči v resnici nista tako zelo različni oziroma da sta se in se še vedno spopadata z zelo podobnimi vprašanji, ki so po eni strani intimna, po drugi za zaradi umeščenosti na avstrijsko Koroško pogosto tudi politična.

Maja Haderlap je leta 1983 vstopila v literarni svet kot pesnica z zbirkami v slovenskem jeziku. Liričnost, zgoščenost in metaforičnost njenega pesniškega jezika ostajajo prepoznavne tudi v njeni prozi, ki nastaja v nemškem jeziku. Avtorica z navidezno lahkotnostjo obravnava težke teme, kot so krivda, izguba, odgovornost, pripadnost in emancipacija. S pisanjem o slovenski manjšini v Avstriji avstrijskim in nemškim bralcem razkriva manj znano tematiko. Roman Ženske v temi je podobno kot večkrat nagrajeni romaneskni prvenec Angel pozabe naletel na odličen odziv med bralci in strokovno javnostjo. Leta 2023 je bil nominiran za avstrijsko književno nagrado (Österreichischer Buchpreis), letos pa se je uvrstil v ožji izbor za nagrado Marieluise Fleißer.

Naj se vrti

Avtobiografska pripoved Naj se vrti prinaša zgodbo Alenke Vreček, Slovenke, ki je že v mladih letih odšla v ZDA, tam ustvarila družino, prebolela raka in preživela številne osebne prelomnice. Pri 54 letih se je odločila za nekaj drznega. S kolesom se sama odpravi na več kot 4000 kilometrov dolgo pot od doma v Lake Tahoe v Kaliforniji do drugega doma v La Ventani v Mehiki.

Pot jo vodi skozi raznolike pokrajine: visoke prelaze v gorovju Sierra Nevada, puščavsko Arizono in slikovite mehiške vasice. Narava in tišina ceste postaneta del zdravljenja in notranje rasti. Fizični izziv poti jo sooči z lastnimi mejami, strahovi in spomini.

Narava okrog nje je osupljivo lepa. Ljudje, ki ji srečuje, pa s svojo prijaznostjo in odprtostjo pogosto presegajo njena pričakovanja. Kot že tolikokrat se je tudi pri njej izkazala za zelo resnično slavna Zaplotnikova misel, da bistvo ni cilj, ampak pot, po kateri smo prišli do cilja.

Pripoved zaznamuje jasna želja po svobodi, življenju in gibanju – tako po cestah kot znotraj sebe.

Smrt v rezidenci

V stari graščini se na ustvarjalni delavnici zberejo pisatelji in pisateljice kriminalk, oboževalcev Vatroslava Lazarevića. Ta naj bi jih naučil, kako se napiše več kot spodobno kriminalko, kakršne so njegove. Pomemben je flow, ki ga mora najti vsak posameznik, saj se le v takem stanju lahko poistovetiš z mislimi literarnih likov in njihovimi dejanji, da pisanje literarnega dela steče gladko od začetka do konca. Delavnica ne traja dolgo, ko se v njihovem resničnem svetu pojavi truplo. Vatroslav Lazarević je mrtev. Na kraj dogodka prispe Danilo Toporišič, kriminalist iz oddelka za krvne in seksualne delikte. Graščino zapre za zunanje obiskovalce in se posveti raziskovanju ter izpraševanju prisotnih. Ko spozna udeleženko Flavio Roso, ki jo kriminalist sprva označi z besedo kontrolfrik, se prava akcija šele začne. Kaj je skrival Lazarević, kje je njegova izginula hči, kdo je pravzaprav Flavia in kako so udeleženci med seboj povezani, če sploh so?

Karmen Petric (1992) je pisateljica, delovna terapevtka in ambasadorka knjige in branja. Njen prvi roman je Prste stran, ljubezenski roman, ki je postal prava uspešnica. Smrt v rezidenci je intenzivna, napeta, nadvse berljiva in odlična kriminalka, napisana v odličnem jezikovnem slogu, v maniri logičnega razmišljanja in preverjanja dejstev, ki se sestavljajo od strani do strani, vse dokler nam na koncu ne postreže z osupljivim razkritjem.

To je moje telo

Kratek roman portugalske novinarke in pisateljice, ki se začne z najdbo iznakaženega trupla ob robu ceste v majhnem podeželskem mestu, je veliko več kot kriminalka, saj preiskava umora ni glavni motiv tega neobičajnega, pretresljivega, mestoma šokantnega besedila. Avtorica se namreč poglobi v življenjske zgodbe literarnih likov, ki so vsak po svoje prispevali k smrti mlade ženske. Ostareli vdovec, njen oče, se zave, da niti ženi niti hčeri nikoli ni znal izkazati ljubezni. Sodelavec, ki je bil naskrivaj zaljubljen vanjo, si njun odnos predstavlja kot igro lisice in ježa. Ljubimec pred njo neuspešno zataji svojo globoko skrito grenkobo. Najbolj pa se nam osrednji ženski lik izrisuje skozi besede forenzičnega izvedenca, ki s skoraj religiozno predanostjo opravlja obdukcijo njenega trupla. Stopa v dialog z umorjeno, skuša izvedeti, kaj je bila, ko jo je še naseljevalo življenje ter ji hkrati razkriva svoje lastne skrivnosti. Šele v stiku s telesom na obdukcijski mizi je sposoben začutiti povezanost in bližino z drugimi.

Filipa Melo je imela sprva namen napisati novinarski prispevek o patologiji in anatomiji, zato je temeljito raziskala to področje medicine. Kot rezultat tega študija je pozneje napisala svoj literarni prvenec – kratek roman, v središče katerega je postavljeno človeško telo. Korak za korakom opisuje natančne obdukcijske reze in nam razkriva skrivnostno notranjost človeškega telesa, ob tem pa razmišlja o njegovi krhkosti in neizbežni smrtnosti. Ob tem pa pisateljica ne pozablja na protiutež filozofiji smrti, ki jo najbolje simbolizira rojstvo otroka. Njegov ded spozna, da je s tem, ko mu je hči zaupala sina, dobil priložnost, da oživi svoje že skoraj mrtvo življenje.

Knjiga je na Portugalskem požela številne pohvale, avtorica pa je bila razglašena za literarno odkritje leta 2001.

Stavek

Pulitzerjeva nagrajenka, pisateljica Louise Erdrich, je za roman Stavek prejela priznanje Prix femina étranger, francosko literarno nagrado za najboljšega tujega avtorja. O njej lahko preberemo, da je pripadnica skupine Turtle Band ljudstva Čipeva, avtorica številnih romanov pa tudi zbirk poezije, knjig za otroke … Živi v Minnesoti in je lastnica majhne neodvisne knjigarne, in še zanimivost: v njeni vegasti stari hiši prebiva duh. Slednje je vpletla tudi v roman z glavno junakinjo Tookie, potomko indijanskih staroselcev. V mladosti je storila nepremišljeno dejanje in na videz majhen prestopek se je izkazal kot resen zločin, za katerega je bila obsojena na visoko zaporno kazen. Pred tesnobo zaporniških celic jo je reševalo branje knjig in ko je predčasno izpuščena na prostost, je knjigarna tisto delovno mesto, kjer želi poiskati notranji mir. Zaživi običajno družinsko življenje in naredi prelom z osebo, kot je bila nekoč. Ko se že zdi, da se vse postavlja na prave tirnice, jo prične v knjigarni obiskovati duh Flore, njene nedavno preminule zveste stranke. Vsak dan je prišla ob isti uri in brskala po knjižnih policah, tudi kot hišni duh se drži svoje rutine. Slišijo se njeni koraki, žvenketanje zapestnic, šum obleke, nato pa postaja Florina nerazložljiva prisotnost vse bolj otipljiva.

V romanu je opisan tudi širši družbeni okvir, negotovi čas koronavirusa ter stanje duha v mestu, kjer pričnejo vreti emocije zaradi policijskega nasilja, v ozadju pa se še zmeraj čutijo zgodovinske razpoke ločenih sosesk in starih sovraštev. Tookie spoznamo tudi v njenem zasebnem okolju, najbolj vznemirljivi deli pripovedi pa se odvijajo v knjigarni, kjer sledimo premislekom o knjigah in branju  ter seveda obiskom Florinega duha. Kje se skriva razlog, da se ne more posloviti?

Žalostni tiger

Neige, najstarejšo od štirih otrok revnih zakoncev v obnove potrebni podrtiji, očim pri sedmih letih začne spolno zlorabljati in nato posiljevati do približno štirinajstega leta. Nikoli ga ni sprejela za svojega očeta, kot ga je njena sestra, nikoli se nista ujela, ni mu naklonila ljubezni – kaj pa naj bi storil drugega, da bi jo vsaj tako lahko obvladoval, posedoval, si jo podjarmil? Kaj ni nasilje morda le vrsta moške obrambe? Nenazadnje očim svojih dejanj pred sodnikom niti ne bi priznal, če ne bi menil, da je žrtev pravzaprav on. Avtorica pred bralcem sistematično razpira tabuizirani svet spolnih zlorab otrok, za katerega se rajši delamo, da ga ne vidimo in ne obstaja; sočustvujemo z žrtvami, a bi raje videli, da se ne bi izpostavile in uničile “tistega prej”, tistega “vse je v redu”, čeprav je bilo “v redu” samo za nas, ki/ker nismo vedeli. Je lažje brati Lolito kot zgolj ljubezenski roman? Je lažje ne pomisliti, zakaj je nek pisatelj na tak in tak način pisal o otrocih? Francoska pisateljica Neige Sinno svojo zgodbo predstavi dokumentaristično, ne le z dodanimi fotografijami in skenogrami, temveč tudi s številnimi odmiki, pomisleki, ponovitvami in osvetlitvami iz čim več zornih kotov. Da bi razumela, da bi razumeli mi? To se sprašuje tudi sama.

Je Žalostni tiger še en biografski roman o posilstvu? Ne gre za zgolj avtobiografijo, popis avtoričinega življenja, temveč za avtofikcijsko analizo (incestnega) posilstva samega. Mozaik dogodkov iz otroške in odrasle dobe se sestavlja sproti in izven časovnega reda, prav tako na koncu ne dobimo celote. Delčki zgodbe se skupaj s številnimi primeri iz književnosti, esejev in člankov (ki so vsi ustrezno citirani in navedeni na koncu knjige) prepletajo z avtoričinim razmišljanjem o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo – njej, njenemu očimu, preostali družini, sovaščanom, novinarjem, drugim otrokom s podobno zgodbo, drugim posiljevalcem, oči zakrivajočim zanikovalcem, nenazadnje bralcem in drugim interesentom za tovrstno vsebino. Zakaj o tem sploh pisati? Avtorica se nenehno vrača k smiselnosti tega početja, med drugim zato, ker je tovrstnih izpovedi tako in tako vedno več, pa tudi zato, ker je na svetu po njenem toliko hujšega – “ne morem primerjati kleti svojega otroštva s taboriščno celico v Auschwitzu”, knjiga “ne more seči dlje od osebnega samoizpraševanja ali moje biografije, […] da bodo bralci in bralke iz nje luščili posamezne delce in jih nato uporabljali zunaj izhodiščnega konteksta. Moje besede bodo interpretirane, izmaličene, blodile bodo po svoje.”

Avtorica se izpostavi, ker se lahko. Vedno bo žrtev, četudi so se posilstva že davno končala, vedno bo v sebi deklica, ki jo je očim več let posiljeval iz razlogov, ki njegovih dejanj ne morejo opravičiti. Morda ni imel namena škodovati nikomur drugemu, toda Neige se vseeno odloči izpostaviti in povedati svojo zgodbo – za svoji sestri, za druge otroke, zase. Čeprav posiljevalec in pedofil po nekaj letih zapora zaživi novo življenje z novo ženo in novimi štirimi otroki, avtoričina zgodba izpričuje (pre)redek razplet dogodkov, kjer žrtev pride do besede in (sicer le zaradi storilčevega priznanja) pride do neke vrste zadoščenja. Da, številni so očima ščitili, da je vseeno dober človek. Da, njena mati je vedela celo leto, preden ga je bila pripravljena zapustiti. Da, sestra in brat sta ji očitala, ker sta morala najstniška leta preživeti brez očeta, saj je bil v zaporu. Pa vendar – ni ostala tiho, da bi bilo vsem drugim lažje; ni (več) skušala potlačiti in pozabiti tistega, kar je tako zelo spremenilo in oskrunilo njeno otroštvo in formiralo žensko, kakršna je postala.

Roman v odličnem prevodu Saše Jerele je izreden pregled tematike posilstva s številnih zornih kotov, tako od znotraj preko osebne zgodbe kot od zunaj preko raznovrstnih literarnih in neliterarnih, celo strokovnih pisanj. Prejel je več nagrad (med drugim evropsko strego, femino in Goncourtovo nagrado študentov v 21 državah) in bi ga morali prebrati vsi, četudi raje ne bi.