skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Iskanje Eve

Eva in Leon sta čisto običajna najstnika. Ona prihaja iz Slovenije, on iz Švedske. Pred tremi leti sta se spoznala na družabnih omrežjih.
Bliža se konec šolskega leta in čas je, da se spoznata tudi v živo.
Leonov oče najame avtodom in predstavi načrt potovanja po Švedski. Prepričan je, da bo s svojo predstavitvijo očaral ostale člane družine. Ne računa pa na Leona in njegov načrt.
Z Evino pomočjo pripravi odlično predstavitev Slovenije. Mama in mlajši brat sta navdušena nad videnim. Odločeno je, družina bo odpotovala v Slovenijo.
Oče se kljub vsemu ne more sprijazniti, da ni bil izglasovan njegov predlog. S pretvezo, da nima zavarovanja za vožnjo po tujini, sklene, da bodo ostali na Švedskem in odkrivali lepote domovine.
Leon, ki je medtem že sporočil Evi, da bo z družino pripotoval na obisk v njeno deželo, sprejme odločitev, ki bo vse obrnila na glavo.
Pod pretvezo, da se odpravlja na šolski izlet, se vkrca na trajekt in odpotuje proti Sloveniji.
Kako se bo zaključila Leonova pustolovščina? Se bo uspel srečati z Evo?

Roman Iskanje Eve je napisan na duhovit način in v jeziku, ki je blizu mladim. Vsebuje tako elemente avanture kot ljubezenske zgodbe. K branju pritegne tudi odrasle bralce.
Knjiga je bila leta 2015 izbrana za nacionalni projekt Rastem s knjigo za osnovnošolce ter uvrščena na seznam kakovostne mladinske literature Zlata hruška.
Potegovala se je tudi za nagradi Večernica in Desetnica.
Damijan Šinigoj je večkrat nagrajeni slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist in jamar. Iskanje Eve je njegov prvi mladinski roman.

Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.

Ocean na steni

Osrednje literarne osebe kratkih zgodb Tjaše Mislej so ženske različnih starosti in socialnih slojev, ki se spopadajo z različnimi življenjskimi problemi. Ti so pogojeni tako z biološkim dejstvom ženskega spola kot s pričakovanim družbenim obnašanjem žensk. S protagonistkami podoživljamo soočanje s prvim fizičnim nasiljem v partnerski zvezi, prvim varanjem poročene ženske, zlorabo ženskih teles na svetovnem spletu, preživljanjem splava, konfliktom med materinstvom in znanstveno kariero, intimno odtujenostjo med partnerji, zavračanjem naravnega staranja telesa, pomanjkanjem zaupanja vase, skrbjo za ostarele starše … Večkrat avtorica preko pripovedi z območja intimnega in osebnega opozori na širše družbene probleme: npr.  izkoriščanje ljudi v tekstilni industriji (Martina), pretirana raba telefonov pri otrocih in mladostnikih (Ula), pravica do splava (Hana), socialni problemi beguncev in posledice vojne (Julija) …

Vse zgodbe so naslovljene z ženskimi imeni, literarne ženske Mislejeve v večini zgodb živijo v zvezi z moškimi, a je osrečujoča funkcionalnost teh zvez problematična (npr. Krista Marija, Ula, Tanja). Če živijo same, se osrednja tema premakne v območje samopodobe ali samouresničitve (Arisa, Sara, Kaja), ta tematika je prisotna tudi v zgodbah nekaterih “vezanih” žensk (Krista Marija, Tanja), prisoten je motiv skrbi za betežno mater (Beti), tudi homoerotike  (Arisa, Ula) in odprtega zakona (Ula). Pester je  socialni izvor protagonistk (npr. študentke iz različnih okolij v zgodbi Arisa, vdova s podeželja v zgodbi Beti, uspešna poslovna ženska v zgodbi Tanja …). Avtorici se je kljub osredotočenosti na stiske žensk uspelo izogniti črno-belemu prikazovanju spolnih vlog, v knjigi naletimo tudi na izrazito negativen ženski lik (Martina).

Tjaša Mislej piše zelo doživeto, v doživljanju sveta njenih ženskih likov je veliko individualnih detajlov, osebe so tudi jezikovno karakterizirane, v pripovedi se prepletajo dialogi, pogled vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca, razmišljanja protagonistk … Okolje, v katerega so osebe postavljene, je tipično slovensko (npr. omemba visokih najemnin v Ljubljani ter kreditne nesposobnosti mladih odraslih ali (pozitivne) izjave o slovenskem zdravstvu), obenem pa obravnava splošne, prostorsko manj pogojene življenjske situacije (medčloveški odnosi), iz ozadja pronicajo nekaterih globalni svetovni problemi.

Vsebinsko pestra knjiga, v kateri različni bralci in bralke lahko najdemo življenjske situacije, s katerimi se ob branju zlahka poistovetimo.

Tjaša Mislej je avtorica več dramskih besedil, Ocean na steni je njena prva zbirka kratkih zgodb.

Prerokba

Prerokba spada med ene od najbolj znanih kratkih zgodb plodovitega slovenskega literarnega ustvarjalca Draga Jančarja (1948). Osrednji junak enako absurdne kot tudi napete zgodbe je Anton Kovač, bibliotekar in navdušen bralec knjig, ki mu do odhoda s služenja vojaškega roka v JLA manjka zgolj mesec dni. Nekega poletnega jutra se odpravi na stranišče in na notranji strani ene od kabin odkrije vulgaren napis, ki žali predsednika Jugoslavije, maršala Josipa Broza Tita. Anton, prestrašen, da bi ga kdo videl in ga označil za avtorja zapisa, naglo pobegne iz stranišča ter razmišlja o tem, če bi svoje odkritje prijavil nadrejenim, vendar tega ne stori. V naslednjih dneh se začne njegova dilema poglabljati, s tem pa tudi paranoja, da bo odkritje napisa pripeljalo do krivca.

Prerokba je za Jančarja značilna pripoved, kjer s pomočjo elementov tragikomičnega absurda kritično secira stanje duha v nekdanji državi, kjer vladajo politična paranoja, iskanje notranjih sovražnikov ter posameznikova razklanost med moralno dolžnostjo in zvestobo domovini.

 

Kairos

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Moj tržaški naslov : črtice od tu in tam, še posebej z naše zemlje na zapadu, z belega tržaškega brega

Knjiga Moj tržaški naslov je zbirka trinajstih črtic in predstavlja literarni prvenec tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Leta 2025 je delo doživelo ponatis. Pahorja danes uvrščamo med najpomembnejše slovenske pisatelje, znan pa je tako po zavzemanju za pravice Slovencev v Italiji kot tudi po pretresljivem literarnem pričevanju o grozotah koncentracijskih taborišč, ki jih je sam preživel. V njih opisuje svojo taboriščno izkušnjo, povratek iz sanatorija v Parizu in občutke izključenosti ter samote po drugi svetovni vojni. Ponatis je izdan ob 80-letnici konca druge svetovne vojne.
Glavna nit knjige je ohranjanje spomina na koncentracijska taborišča in ponovno iskanje smisla v življenju po nepredstavljivem trpljenju. Črtice razkrivajo bolečino, smrt, ki so jih prestajali taboriščniki, hkrati pa poudarjajo moč solidarnosti in duhovne vzdržljivosti tistih, ki so preživeli. Po vrnitvi iz sanatorija blizu Pariza v domači Trst se avtor počuti osamljenega in izključen iz družbe, ki si je želela čim prej izbrisati spomin na vojne grozote. Kljub tej odtujenosti najde uteho v pisanju, saj verjame, da je prav to tisto, kar ohranja spomin na padle taboriščnike.

Pahor Trst predstavlja kot prostor identitetne pripadnosti, nostalgičnega spomina in simbolnega vračanja k življenju po travmatični izkušnji taborišča.

Zbirko črtic obogatita spremni besedi Urške Perenič in Tatjane Rojc.

Pod površjem

Dve premožni in ugledni družini uživata prvi dan počitnic v idilični podeželski hiši sredi Toskane. Štirje odrasli, njihovi trije otroci in somalijska begunka Aayana, sošolka štirinajstletne Sophie Luise, ki jo je smela vzeti s sabo za družbo. Težko pričakovan dopust prekine tragičen dogodek, ki pretrese njihovo življenje, okoli katerega se kasneje razplamti napeta sodna drama. Dogodek sproži val medijskih komentarjev, ki odprejo razpravo o moralni dvoličnosti privilegirane, v tem primeru zahodne, družbe in vrednosti človeškega življenja. V ospredju pripovedi imamo podobo štiridesetletne Elise Strobl-Marinek – trdožive in dinamične osebnosti, ki je strastna okoljska aktivistka, članica avstrijskega parlamenta in obetavna ministrska kandidatka, ter njeno dolgoletno prijateljico Melanie Binder, ki skupaj z možem predstavlja vodilno ime avstrijskega ekološkega vinarstva. Na nasprotnem bregu sveta uspeha, vpliva in družbenega angažmaja pa se razpleta povsem drugačna zgodba skromne begunske družine iz Somalije, ki je po številnih življenjskih preizkušnjah našla zavetje v Avstriji.

Kritiko dvojnih standardov družbene elite avtor spretno izrazi skozi različne formate – komentarje, sodna besedila, e-pošto ipd. – kar tvori prepričljivo pripoved, ki bralcu nastavlja ogledalo družbe. Tragična preizkušnja vpletenih oseb je uravnotežena z duhovitim slogom, zlasti skozi lik odvetnika Johanna Wilenitscha, nekoliko okornega za tako zapleten sodni proces, ki s svojo nenavadno držo izstopa iz okolja. Roman je tematsko aktualen, raziskuje begunstvo, neenakost in moralne dileme ter hkrati osvetljuje pasti komunikacije v digitalni dobi.

Daniel Glattauer, uveljavljeni avstrijski pisatelj in novinar, v svojih delih izstopa predvsem po raziskovanju ljubezenskih in medosebnih odnosov s prefinjenim in duhovitim slogom, pri čemer njegovi romani pogosto prikazujejo tudi moralne vidike sodobne družbe. Velik mednarodni uspeh je dosegel z deli Proti severnemu vetru, Vsakih sedem valov in Za vedno tvoj.

Južni Viking : zgodovinsko-fantazijski roman

Južni Viking Domna Kodriča je pustolovski in hkrati globoko premišljujoč roman, ki nas popelje na potovanje med severom in jugom, med mitom in zgodovino. Spremljamo Bjorna Železnobokiga,  vikinškega junaka, ki zapusti domače obale in se odpravi v neznano, v svet novih kultur, drugačnih bogov in nenavadnih srečanj. Njegovo popotovanje je napeto, polno preizkušenj, a prav v njih se skriva vprašanje, ki presega pustolovščino: kdo v resnici smo in kam pripadamo?

Eden od vrhuncev zgodbe je prihod do Triglava, kjer gora zaživi kot simbol, stičišče zemlje, neba in človekove notranjosti. Tam se junak sooči z dilemo, ki zadeva vsakega izmed nas: slediti usodi, zapisani v krvi in tradiciji, ali pa izbrati lastno pot.

Kodrič spretno združuje napeto dogajanje, bogato simboliko in filozofski razmislek. Roman je nastal v sodelovanju z društvom Maistri Marpurgi, ki skrbi za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine, kar daje pripovedi dodatno globino in avtentičnost.

Južni Viking je zgodba o bojevniku, a še bolj o človeku, ki išče svoje mesto med preteklostjo in prihodnostjo. Je roman za vse, ki v dobri pripovedi iščejo tako napetost kot miselni izziv in se ne bojijo vprašanja, kaj pomeni biti človek na poti.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim  šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše.  Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti.  Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

Čakajoč na Bojanglesa

Pripoved otroka popelje bralca v zgodbo njegove bogate družine v 80-ih letih v Franciji: nekonvencionalne, odbite, karizmatične matere in ravno tako nekonvencionalnega očeta, ki je pripravljen ustreči vsem materinim osebnostnim muham. Zgodba se sprva bere kot zabavni portret življenja francoske elite. Fant nam pripoveduje o stanovanju, kjer v omarah namesto oblek rastejo rastline in se po hodnikih prosto sprehaja eksotičen ptič Gospodična s perlami okrog vratu. Pripoveduje nam o stanovanju, kjer se noč za nočjo prirejajo zabave v kostumih, na katerih je ta mlad fant prisoten kot enakopraven član družbe. Vendar v taistem stanovanju, v vsej svoji ekscentričnosti, počasi spoznavamo bolj realno plat materinega duševnega stanja, ki, kljub srčnosti in izjemnemu intelektu, prehaja v neravnovesje, nenadne izbruhe norosti ter postane nevarna sebi in svojim bližnjim.

Pisatelj skozi otroške oči z vmesnimi spomini, ki jih je zapisoval oče, raziskuje pomen družine in ljubezni. Toda bralec se ves čas sprašuje, če je takšno okolje zares primerno za otroka. Ali sta svoboda in ljubezen dovolj? Ali je fant zaradi tolikšne osvobojenosti od družbenih norm na boljšem kot ostali otroci? In potem še vprašanje za vse nas: smo res zmožni tako močno ljubiti, da nam za norost ni mar?

Po pesmi Nine Simone Mister Bojangles, ki jo mama v romanu vrti brez prestanka, je Čakajoč na Bojanglesa hkrati zabavno in melanholično, realistično in vzneseno delo. Gre za prvi roman pisatelja Olivierja Bourdeauta, ki je po večih zavrnitvah bil izdan leta 2015 in takoj požel uspeh ter prejel številne nagrade. Roman je bil leta 2017 prirejen v gledališko predstavo, istega leta je dobil tudi stripovsko adaptacijo. Leta 2022 je bil po romanu posnet film.