Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Kozmična kača : DNK in izvor znanja

Jeremy Narby, doktor antropologije, odraščajoč v Kanadi in Švici, je Kozmično kačo napisal leta 1998, po tem, ko je med letoma 1985 in 1987 še kot študent antropologije proučeval življenje ašaninskih Indijancev in njihove metode za rabo gozdnih naravnih virov v perujski Amazoniji. Knjiga je v prevodu Marka Plahute izšla leta 2012 pri Založbi Eno in še vedno privablja bralce. Narby jih seznanja s svetim napitkom ajahuaska, ki se kot halucinogen napitek uporablja v terapevtske namene – njeni uporabniki se pod vodstvom ajahuaskera ali šamana napotijo v svetovno omrežje življenja in dobijo odgovore o smislu življenja. Znanje, ki ga je pridobil Narby, je v očeh uradne znanosti še dandanes neverjetno in nesprejemljivo, in ne glede na to bralca prepričljivo vodi v poseben svet.

Že kot študent antropologije srečal z obsojanjem in zavračanjem vsega, kar je napisal že Carlos Castaneda o srečanju s šamanom don Juanom in rabi halucinogenih rastlin. A Narby je kljub predsodkom, ki mu jih je strokovno okolje vteplo v glavo, v osrčju Amazonije sprejel ponudbo in spil napitek ajahuaske. “… Čutim, kako mi zavest razpada, v razpokah čutim brezdanjo nadutost svojih predpostavk. Prav zares sem samo človeško bitje, ki večji del časa preživi v prepričanju, da vse razume. Tukaj pa sem se znašel v precej bolj mogočni resničnosti, ki je nikakor ne razumem in ki si je v svoji nadutosti nisem bil sposoben niti zamisliti. Zaradi veličasnosti teh razodetij mi gre na jok. Nato se zavem, da je samopomilovanje del moje nadutosti. Počutim se tako osramočenega, da si ne upam več počutiti osramočenega …”.

V knjigi bralcem pojasni zgodbo antropologije, mlade vede, ki se šele od 19. stoletja ukvarja s proučevanjem “primitivnih”, “divjih” ljudstev ter njihovo življenje in navade skuša odeti v znanstveno analizo. Razkrije stiske, ki so botrovale pomanjkanju primernih izrazov in razumevanja dogodkov, ki so jim bili antropologi priče na terenu. Kot denimo Narby v Amazoniji, saj svojih doživetij dolgo ni mogel razložiti znanosti zahodnega sveta, dokler ni napisal pričujoče knjige. In četudi uradna znanost še vedno ne more sprejeti njegove hipoteze, je Narby pomirjen. V resničnosti, kakršno poznamo mi, rastline ne komunicirajo z nami, a sporočilo, ki ga uporabniku posreduje ajahuasca, ostaja jasno ne glede na to, v katerem jezikovnem kulturnem okolju smo rasli. Odpre nam vrata do biomolekularnih informacij. Do živega bistva narave. In ko si enkrat povezan s kozmično kačo oziroma osjo sveta, v človeku nastopi notranji mir. Jeremy Narby s svojo knjigo bralca vabi prav tja – do notranjega miru.

In zmaj je pojedel sonce

Glavni junak mladostniškega romana priznane slovenske slovenske pisateljice, pesnice, učiteljice in tiflopedagoginje Aksinije Kermauner je Sunčan Strle, devetošolec ljubljanske osnovne šole. V petem razredu se je nalezel noric in posledično oslepel. Z očetom, gimnazijskim profesorjem Krisom Strletom, in drugimi izbranci se udeleži astronomskega izleta z opazovanjem sončevega mrka na Kitajsko. Zgodba nas popelje v odkrivanje Kitajske in mladostniške ljubezni skozi oči skoraj slepega mladostnika. Glavni junak se spopada tudi z travmo iskanja lastne identitete. Sunčan (Sun Quan) je otrok Kitajke in Slovenca, rojen v Sozhuouju na Kitajskem. Njegovo mamo so zaradi svobodomiselnega izražanja zaprli, oče pa je z otrokom kmalu po njegovem rojstvu zbežal nazaj v Slovenijo, da bi ga rešil pred oblastmi. Kljub načrtom pa njegova mama nikoli ni uspela priti v Slovenijo, ampak jo je tragičen tok dogodkov odnesel drugam, njegov oče pa se je čez nekaj let ponovno poročil z Valerijo in Sunčan je dobil polsestro Zarjo. V razpletu zgodbe izvemo, kako slepi najstnik doživlja sončni mrk, kaj se je zgodilo s Sunčanovo mamo in katero dekle mu je na koncu ukradlo srce.

Druga izdaja te knjige je izšla leta 2023 pri založbi KUD Sodobnost International.

Zadihaj! : načrt je vedno popoln

Po uspešnici Srce Himalaje nam Maud Ankaoua v svojem drugem romanu Zadihaj! ponuja pravo zakladnico modrosti, človečnosti in optimizma. Čeprav je knjiga podana v obliki pripovedi, se lahko bere tudi kot priročnik za osebnostno rast, saj nas skozi pretresljivo zgodbo vodi do ključnih spoznanj o življenju, strahu in smislu.

Zgodba spremlja tridesetletnega Mala, mladega strokovnjaka za razvojne strategije, ki ga službena pot pripelje v Bangkok. Tam po naključju izve pretresljivo novico – njegovo življenje se bo kmalu izteklo. Ko se že zdi, da je izgubil vso upanje, sreča skrivnostno starko, ki mu ponudi nenavadno priložnost: v zameno za trideset dni njegovega življenja mu bo razkrila ključ do resnične sreče. Tako se začne Malaova pot samospoznavanja, na kateri spoznava, da vse, kar doživljamo, nosi svoj namen in da se v preteklosti skrivajo neprecenljive lekcije.

Avtorica v knjigi spretno prepleta zgodbo, ki bralca spodbuja k razmisleku o lastnem življenju. Njena pripoved je lahkotna, a hkrati polna globokih spoznanj, ki nas vabijo, da premagamo strahove, sprejmemo preteklost in začnemo živeti bolj pristno ter izpolnjeno.

Roman Zadihaj! je navdihujoče potovanje skozi modrosti, ki lahko pomagajo vsakemu, ki išče svojo pot. S svojo toplino, življenjskimi nauki in eksotičnim ozadjem Tajske je knjiga odlično branje za vse, ki si želijo prebuditi svoj notranji mir in pogum za spremembe.

Pomladni dan

Pomladni dan je klasično delo slovenske književnosti, predmet številnih literarno-zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav, roman, na katerega se navezujejo tudi sodobni slovenski pisatelji 21. stoletja (npr. Tone Partljič v delu Ljudje iz Maribora, pripoved Pisatelj in gad).

Prvoosebni pripovedovalec je 35-letni pisatelj, ki se leta 1945 šest dni po koncu vojne po petnajstih letih vrne v zapuščeno domačo hišo v bližini reke Idrijce. Temu se kot pripovedovalka pridruži njegova teta, ki nečaku razkriva dogodke v obdobju njegove odsotnosti. Spomini, predmeti, narava v okolici in ljudje so iztočnice, skozi katere avtor razgrinja svoje lastno življenje od otroške dobe do trenutka pripovedovanja. Skozi intimno individualno zgodbo kmečkega fanta, ki je bil prisiljen zapustiti trgovsko šolo v Gorici, si samostojno pridobil gimnazijsko izobrazbo, se pridružil nastajajočemu antifašističnemu gibanju in po izpustitvi iz zapora leta 1929 kmalu (leta 1931) ilegalno pobegnil čez mejo, se nam v ozadju razkriva kolektivna zgodovina severno-primorskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja, v času italijanske oblasti in fašizma. Poleg njega je protagonistka njegove in tetine pripovedi Božena (imenovana Kadetka), otrok, dekle in odrasla ženska, ki svojega prvoosebnega pripovednega glasu v knjigi sicer nima, a je njena življenjska zgodba osišče romana, celo eden temeljnih razlogov za njegov nastanek (Nemara bom nekoč le napisal zgodbo o njej – str. 238). Božena je nezakonski otrok, sad ljubezni med tujim vojakom češke narodnosti in domačinko. Odraščala je v družini osrednjega pripovedovalca.

Poleg literarno-umetniških odlik in zgodovinskih, etnoloških ter socioloških elementov, ki so poglobljeno obdelani v številnih študijah (nekatere so navedene v zunanjih e-povezavah), zgodbi obeh protagonistov ponujata tudi številne druge vsebinske motive, ki zlahka pritegnejo tudi širši krog današnjih bralcev: družinski odnosi, samopodoba v obdobju odraščanja, motiv krivde, doživljanje smrti, življenje duhovnikov, vzgoja otrok, motiv domotožja, vedoželjnost, domovinska čustva, večkulturnost, krščanska morala, narodnostno mešana partnerska razmerja, odnos oče-sin, motiv sirot, socialne izločenosti, motiv neformalne posvojitve otrok …

Stalnica pripovedi je tudi motiv literarnega ustvarjanja v različnih oblikah (postopna identifikacija odraščajočega fanta z vlogo pisatelja, očetova potrditev sinovih pisateljskih ambicij, dialogi o razmerju med fikcijo in resničnostjo ter procesu pisanja in razmišljanja o poslanstvu pisateljev kot zapisovalcev posebnih individualnih zgodb in kolektivne zgodovine).

Literarna umetnina z dvema zelo zanimivima literarno upodobljenima osrednjima osebama, vrsto zanimivimi (jezikovno izbrušeno karakteriziranimi) stranskimi osebami, bogato naravo z izrazito poetično in simbolno noto in razgibano zgodovino v ozadju, je vsekakor delo, ki bralca pritegne in obogati tako ob prvem kot ob ponovnem branju.

Sedem sester : Majina zgodba

Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.

Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.

Nekadilci brez otrok

Vsakdo, ki se želi preseliti v Ljubljano, hitro naleti na problem z nastanitvijo; najemnine so visoke, pogoji številni, razmere pa marsikje precej nižje od pričakovanih za postavljeno ceno. Sanja v Ljubljani že dolgo in na različnih lokacijah živi s cimro Dunjo, vendar jo ta nenadoma zapusti in je primorana sama poiskati novo, cenejše bivališče, medtem ko preboleva izgubo njunega prijateljstva.

Življenje brez Dunje in brez svojega domovanja pomeni številna druženja, ki si jih Sanja ne želi, odvisnost od drugih, ki so enakih let in v boljši situaciji, in zapadanje v pasivno sprejemanje bede, za katero se ne zdi, da bo minila. Iskanje stanovanja je bilo zahtevno, že preden sta se spoznali z Dunjo, po vmesnem času, ko sta iskali in se vseljevali skupaj, pa je postalo še težje, čeprav se zdi, da je stanovanj pravzaprav vedno več in se nenehno gradijo nove in nove soseske. Ironično mora v službi prav Sanja zagovarjati mogotce, ki te soseske gradijo, medtem ko sama ne more dobiti niti kredita za katerega koli od teh luksuznih stanovanj, čeprav bi jo mesečno kredit prišel manj kot najemnina. Po drugi strani tudi tisti, ki stanovanja dejansko gradijo, torej fizični delavci, sami nimajo nujno urejenega stanovanjskega problema; tako kot Sanja tudi Til iz danes na jutri ostane brez najete sobe in kljub ugovorom, da nepomita posoda ni razlog za izgon, išče nov dom in računa, kako naj si v primeru uspešnega iskanja plača varščino, ki je itak ne bo dobil nazaj. Je pot do lastnega doma res le dedovanje ali vselitev k partnerju z lastno nepremičnino? Ali pač rabiš samo malo sreče?

Psihoterapevtka Nika Nikolič piše kratke zgodbe, Nekadilci brez otrok pa je njen prvi roman.

Popotovanje po moji sobi

Običajno ob besedi popotovanje pomislimo na daljne, eksotične destinacije oziroma na dlje časa trajajoče potovanje po bolj (ali manj) oddaljenih krajih, zato se ob naslovu pričujoče knjige verjetno upravičeno poraja vprašanje, kako si sploh predstavljati potovanje po tako izrazito zamejenem prostoru, kakor je soba.

To literarno popotovanje nas v obliki 42-ih dnevn(išk)ih zapisov popelje po znanih in neznanih krajinah de Maistrove domače sobe – prostora, ki sicer predstavlja priprav(ljal)no izhodišče ob začetku poti oziroma varno zavetje ob vrnitvi . Je torej mogoče, da bo pisatelju uspelo ustvariti čisto pravi itinerar popotovanja po njemu dobro znanih, nespremenljivo določenih kotičkih domačega prostora?

Brez skrbi, pred nami se razprostre vse prej kot klavstrofobična »pokrajina«, orisana v slogu potopisov 18. stoletja, z ironičnimi ter skorajda satiričnimi podtoni. Avtor nas direktno nagovarja, da se mu pridružimo na tej poti, njegov zapis pa se le zdi definiran z zidovi sobe; to potovanje je dejansko pot po metafizičnem prostoru, subjektovem umu, njegovih sanjah, idejah, filozofskih razmišljanjih ter tudi strahovih in pomislekih.

Medbesedilne reference ter literarni uvidi kažejo na avtorjevo široko poznavanje književnosti; ob argumentaciji, ki jo podaja, lahko tudi sami sočustvujemo s še tako diaboličnim literarnim antagonistom, kot je – hudič. V svoje zapise mojstrsko vpleta avtobiografske, dnevniške prvine, poetični opisi preprostih kosov pohištva se le navidezno bodejo z razmišljanji o znanstvenikih ter dosežkih minulih obdobij. Njegove misli so prodorne; fantazijske ali mejno sanjske pasaže nevsiljivo izmenjuje s humornimi anekdotami ter izmišljenimi dialogi znanih ljudi preteklih časov. Vse zastranitve v toku zgodbe so nič manj kot namerne in povsem relevantne.

V delu se zrcalijo ideje in posledice francoske revolucije, živahni, spremenljivi duh časa, v katerem je de Maistre ustvarjal, kljub temu pa je njegovo delo presenetljivo relevantno, aktualno in osvežujoče branje tudi dve stoletji po nastanku. Zgodba je sicer produkt dolgčasa, ujetosti v mirovanje, oboje pa posledica »prave« avanture – sodelovanja v dvoboju, zaradi česar je bil obsojen na šest tednov hišnega pripora. Iz sobe ne more pobegniti, vendar je možnost izhoda zgolj zamaknjena, (od)rešitev pa blizu. Čeprav je kazen zanj vsekakor dobrodošla, ker mu umik iz vsakdanjega vrveža ljudi/odnosov omogoči, da napiše knjigo, ki ga je »tiščala v prsih«, lastna soba vendarle zanj ni nuja, temveč priložnost; nanjo je obsojen z zavedanjem, da bo iz te celice v kratkem tudi rešen.

Avtorju uspe ustvariti svojevrsten hibrid – v branje ponudi izmuzljivo žanrsko plastenje z jasnim nasvetom, da je potrebno najprej dodobra spoznati sebe, če želimo razumeti tudi druge. Njegova pripoved je vedra, na trenutke posmehljiva (v odnosu tako do samega sebe kot do družbenih norm in navad s konca 18. stoletja), zapisani razmisleki o metafizični naravi človeka, umetnosti, politiki, znanosti, pisanju, smrti, življenju, posmrtnem življenju ter naravi same narave pa iz navidezno konfuznega sklobka kontemplativno preidejo v idejni kontrapost.

De Maistre izhaja iz lastnih izkušenj sina, prijatelja, ljubimca, vojaka, gospodarja. Veliko mero občudovanja izkaže predvsem obdobju antike – na trenutke zavzeto poveličuje idejo preprostega življenja v naravi. Z ironijo pod pretvezo gentlemanske resnosti zapisuje dialoge duše in živali, polov istega jaza, dihotomičnega ter simbiotičnega odnosa, ki občasno deluje skoraj shizofreno. Subjekt namreč sočustvuje s sebi podložnimi, manj privilegiranimi ljudmi, oziroma celo trdi, da najpomembnejše življenjske lekcije prejme prav s strani služabnika ter zveste psičke, njegovo obnašanje pa je – čeravno se tega zaveda – še vedno povsem oblastniško. Nad obema sestavnima deloma svojega bitja nima nadzora, saj se pogovarjata in celo delujeta kar mimo njegove volje; v njuni zgodbi je zgolj in samo opazovalec – ali pa morda le prelaga vsakršno odgovornost nanju.

Pompoznemu tonu navkljub vseeno premore dovolj samoironije, s katero razgalja večno dvojnost človeške narave. Njegova ideja moralnega ogledala, ki bi odslikovalo vso našo resnico, je mamljiva, čeprav se zaveda, da od tega »ne bi bilo nikakršne koristi« – tudi njegova dvojna narava se kaže v dejstvu, da se svojega popotovanja sicer veseli, a bi hkrati na pot raje odrinil v mirnejšem postnem in ne izzivalnem pustnem času. Vseeno pa njegovo obžalovanje dejstva, da je »ponovno« svoboden in se mora vrniti v družbo, ni nenavadno.

Vsekakor lahko rečemo, da je de Maistrov zapis dobro odmerjen pogled v ogledalo tedanje kot tudi sedanje družbe in zgolj navidezno neblagoglasen, saj se vsem zastranitvam navkljub kot celota združi v zgoščeno ter intenzivno pripoved.

Razsvetljen(sk)o pisanje, razsvetljujoče branje.

Foucaultovo nihalo

(Resnica je anagram nekega anagrama)

“Tedaj sem zagledal Nihalo. / Krogla je na koncu dolge, na svod kora pritrjene niti z enakomerno veličastnostjo izrisovala široke loke.“

Mojstrovina, po tematiki primerljiva z popularno uspešnico Da Vincijeva šifra, kjer opazimo pomembno razliko: roman Nihalo je plod Ecovih življenskih raziskav tajnih društev in organizacij (Eco je namreč doktor srednjeveške filozofije in literature), pri čemur misterija ne ustvarja zgolj z razvozlavanjem skrivnosti in plehkega akcijskega vzdušja, temveč roman raziskuje tudi vpliv razvozlavanja skrivnosti na psiho protagonista, gospoda Casaubona, ki tekom romana uspešno dokonča svojo diplomo, ter ugledne založnike, gospoda Belba in Diotallevija, ki delujejo za založnika g. Garamonda in se sicer bojujejo proti lahkovernosti in pseudo-znanstvenim delom. V začetnih poglavjih gospoda iz porogljivosti celo snujeta “Fakulteto primerjalne postranskosti, na kateri se študira nepotrebne ali nemogoče predmete”, namen fakultete pa je “vzgajanje strokovnjakov, ki so spodobni večati v neskončnost število irelevantnih predmetov”; dokler ju pod vplivom pripovedi skrivnostnega polkovnika Ardentija ne prevzame raziskovalna mrzlica, ko stopijo v stik z legendo o vitezih Templjarjih in svetem gralu, ki splete niti z ostalimi skrivnimi združbami po svetu.

Roman je prepreden z gostobesednimi in natančnimi akademskimi popisi, pripovedmi in razlagami profesorjev, ki so tudi zgodovinsko dokazljivi, pa tudi drugimi izmišljotinami in filozofskimi nesmisli. Knjiga je zato težko in počasi berljiva, kliče po ponovnih branjih, saj se med vrsticami, plast za plastjo, sprotni odstirajo hermenevtične tančice. Vsekakor pa bo že prvo branje prineslo poglobljene uvide v skrivnostna gibanja Nihala.

Knjiga, ki dokazuje, kako težko se je dokopati do verodostojnega vira informacij, kako zapleteno je iskanje resnice in resničnih informacij; nauk, še posebej relevanten v današnji dobi halucinatorne umetne inteligence.

Delo Umberta Eca (1932 – 2016) Foucaultovo Nihalo (izvirnik 1988) prvič izide v Slovenskem prevodu Vasje Bratine leta 2005.

Urmal, mamutov prijatelj

Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni ledeni jelen – Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.

Vsak, ki se je v Prirodoslovnem muzeju kdaj zazrl v veličastno okostje mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja zanimivo domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah, ki jih je odlično upodobil Miha Ha. Strip je osvojil, poleg zlate hruške, še nagrado Zlatirepec 2023, ki se podeljuje za najboljši domači strip za otroke in mlade.

Urmal, mamutov prijatelj : domišljijski roman

Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.

Vsak, ki je v Prirodoslovnem muzeju kdaj obstal pred veličastnim okostjem mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja odlično domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah.