Z novo pesniško zbirko Francija Novaka bralci lahko ponovno vstopamo v čisto poseben literarni svet 34-ih novih pesmi. Že v prvi pesmi z naslovom Pisanje nas avtor pripravi na brisanje mej materialnega sveta, relativnost časa in prostora, menjavo zunanje in notranje perspektive. Tudi tokrat so avtorjeve ubeseditve kot nekakšna skrivna vrata v čarobni, skriti, a prisotni svet, vstopanje iz zunanjih zaznav v posebno pokrajino, kjer zakonitosti običajnega fizičnega sveta izgubijo svojo samoumevnost. Intenzivnost doživljanja dogodke iz preteklosti prikliče v zdaj in tukaj. Sredstvo, ki sproža takšno »vračanje pogledov« je perspektiva otroka ali poglabljanje v naravo. Literarni subjekt je opazovalec, ki se stopi s pokrajino. Iz tega, kar zajame pogled, avtor precedi zaznave drobnih detaljev, ki postanejo sprožilci novega dojemanja, novih možnosti (pomol je možnost odriva in skoka, otrokov pogled je pozabljeni minuli pogled odraslega …). Prvotna atmosfera minljivosti se spremeni v ohranitev občutja v besedah, v zmago besede nad pozabo. Nastane svet, v katerem se zabriše meja med sanjami in realnostjo (Sledi v snegu, Vračanje pogleda, Pes in potok …). Po obliki so pesmi zelo enotne. Vse so zgrajene iz dvovrstičnih verzov, ki jih izjemoma zaključi enovrstični verz. Pogosto so pesmi pripovedi s klasičnim dramaturškim lokom – zaplet je droben doživljaj ali zunanji dogodek, vrh je pogosto uvid, čudenje, zaznava nenavadnega, ki se razplete v sklepno besedno racionalizacijo občutenja. Večkrat se pojavlja dialog med očetom in otrokom (Bitje, Na ledu, Sani …), nekatere pesmi vabijo v bralno pretopitev v prozo (Moški in sončnice). Zelo bogat pesniški jezik avtor ustvarja s številnimi izvirnimi primerjavami (»kot otroška čela goli pašniki« ali »dim kot tekoča kovina«, »bledi paradižniki kot obrazi od nekod drugod«, »ščipalke na vrvi kot zaznamki« …), presenetljivimi pridevniki (»diamantni glas vrane«), stopnjevanjem (»se razblinja v penah / nad prodom v manjše, še manjše, še manjše valove«), nasprotji (rdeči mak na zemlji, hladna zvezda na nebu) … Prevladujoč motiv zbirke je voda (tudi kot reka, ribnik, sneg). Zbirka ni obsežna, saj bralcu že vsaka posameza pesem nudi zelo bogat, izviren in večplasten literarni svet, ki ga lahko uživamo tudi v manjših dozah, ob večkratnem branju in različnih interpretacijah. Branje Novakove poezije je kot sledenje vetru, ki ruši konvencionalne meje prostora, časa in človeško dojemljive materialnosti in ustvarja izvirno literarno govorico »čudovitih, nerazložljivo lepih reči«, prepoznavno tako v poeziji kot v prozi.
Louis Adamič je leta 1913 emigriral v ZDA. Iz mnogih dežel je knjiga z izseljensko tematiko, ki jo je avtor raziskoval skozi svoje življenje, preživeto v tujini, ki mu je postala domovina.
V knjigi je opisal »pogovore« s priseljenci različnih narodnosti. Zanimale so ga njihove življenjske zgodbe. Te zgodbe Adamič bralcu poda na izredno tankočuten način, nastale pa so na podlagi vprašalnika, letaka, prvič objavljenega leta 1938-39 v več sto priseljenskih časopisih ali časopisih v tujih jezikih.
V zgodbi o doktorju Steinbergerju spoznamo človeka, ki se je rodil premožnemu očetu. Zaradi bogastva v družini je bil sam s sabo izredno nezadovoljen, saj ni želel, da ga svet sodi samo po tem. Velik izziv se mu je bilo kot Judu vpisati na Harvard. Druga zgodba govori o Mandi Evanić iz Hrvaške, po katero je mož poslal, da bi v Ameriki pozdravila njegovo oko in skrbela za ostale delavce, priseljence. V zgodbi Stari tujec ob kuhinjskem oknu spoznamo težko življenje Slovenca Antona Kmeta, ki se je kot mlad in močan mož s selitvijo v Ameriko, po letih težkega dela, spremenil v starca, sedečega ob oknu.
V nadaljevanju beremo še druge zgodbe priseljencev z različnih koncev sveta.
Prevod dela: From many lands
Mama Hannele, oče Pekka in deklica Saara. Srečna mlada finska družina, ki živi v zanimivi leseni hišici z vrtom. Mamina zgodba se konča nekega sončnega dne, ko naj bi v vrt posadila jagode, a pade nanjo z neba velikanski kos ledu. Absurdna smrt globoko zaznamuje moža in hčer. Pekka svoje življenje s smrtjo zdravi z obdobjem obupa, sklenitvijo nove ljubezenske zveze in stvarjenjem novega življenja. Saara se zateka v svoj bogat domišljijski svet, logično razlago za kriminalko njenega življenja zaman išče tudi pri Hectorju Poirotu, maminem priljubljenem televizijskem junaku. Saaro spremljamo od rojstva do njenega 12. rojstnega dne skozi otroštvo, prebolevanje izgube, nenehno sestavljanje spominov na mamo, doživljanje očetovega težkega žalovanja, življenje pri teti Annu in novo obdobje sobivanja z očetovo nosečo partnerko Kristo. Roman je razdeljen na štiri dele. V prvem in četrtem delu zgodbo pripoveduje Saara. Drugi del je izmenjava pisem med teto Annu, ki je dvakrat zadela glavni dobitek na loteriji, in Hamishem MacKayem, ki je preživel več udarov strele. Annu v pismih pripoveduje zgodbe o zelo nenavadnih (ne)srečnih naključjih iz življenja različnih ljudi. Pripovedovalka tretjega dela je noseča Krista. Delo je odlična zmes krutih življenjskih dogodkov in prvinskega, otroško magičnega dojemanja sveta (tv junak, ki vstopi v realno življenje, duhovi, poosebljanje bivalnih prostorov, simbol novega drevesa, mamina čarobnost …), ki bralca opominja, da je človek minljiv in v svojem začetku in koncu prepuščen milosti in nemilosti neba, vključno s človeškim zarodkom. Prav številni elementi magičnega in perspektiva otroškega pripovedovalca ustvarjajo posebno grenko-sladko atmosfero, ki delu Selje Ahava daje prepoznaven pečat. Za roman Stvari, ki padajo z neba je avtorica leta 2016 prejela Evropsko nagrado za literaturo.
Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.
Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)
V tem precej nenavadnem romanu se zgodba odvija na odru dvorane v Netanji. Občinstvo si želi zabave, napovedan je stand-up. A je komična predstava nastopajočega Dovaleja vse prej kot komična. Občinstvo je nestrpno. Ampak Dovale ne popusti. Loveč dinamiko pozornosti se z vmesnimi šalami mučno prebija do zaokrožene izpovedi, skozi katero uzremo majhnega ranljivega dečka, ki se je žalitvam in zavrnitvam že od otroštva dalje upiral stoično in maskirajoče norčavo. Njegovo življenje je pisana mešanica absurda, tragikomičnosti in tiste naivnosti, ki nikoli ni obupala v hrepenenju po tem, da bi ga svet preprosto sprejel in vzljubil; njega, ki ga niti sam nikoli ni dobro razumel. Včasih preprosto igramo svoje življenjske vloge do konca, čeprav je njihov objem tesnobno dušljiv in neudoben. Ja, to je roman o maskah, ki jih nosimo ljudje in nerazkritih, nerazčiščenih ter bolečih vsebinah, ki se skrivajo pod njimi. Vsi smo na odru, vsak na svoj način.
Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.
V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, film je bil premierno predvajan na Sarajevskem filmskem festivalu.
Elli in Ana. Dve Slovenki srednjih let. Prva živi v Parizu, druga v Ljubljani. Prva je slikarka, druga novinarka. Elli na mizici v kavarni v Parizu naleti na revijo Obrazi. V njej je kolumna, ki Elli gane do te mere, da piše na elektronski naslov novinarke Ane. Začneta si dopisovati. Njuna vse bolj intimna pisma razkrivajo dve zanimivi življenjski usodi, dva različna bogata svetova. Svetova, ki sta se že srečala pred tridesetimi leti. Samska umetnica (Elli) in poročena mati dveh odraslih hčera (Ana) odkrijeta, da sta bili v srednji šoli sošolki. Odrasli Elli in Ana preko pisem ponovno zgradita tisto bližino, ki sta jo poznali Betka in Anica. Pred čim je Elli zbežala v tujino in zakaj se Ana v svojem majavem zakonu in težavah s hčerko počuti neskončno osamljena? Preko pogosto liričnih opisov okolja in doživetij iz vsakdanjega življenja obeh žensk se avtorica dotika številnih tem (izguba partnerja, materinstvo, nasilje v družini, smrt nerojenega otroka …), slika nam različne obraze ljubezni, starševske stiske. Izkaže se, da sta življenji nekdanjih sošolk kljub razdaljam in tridesetletnemu molku močno prepleteni in povezani. Temeljni okvir zgodbe je Ellino iskanje same sebe, lastnih korenin, resnice o svojem izvoru, bolečina ob hrepenenju po prostoru pod soncem, ki mu človek lahko iskreno reče domovina in dom. Branje, ki nudi številna razmišljanja o problematičnih temah, nas poboža s poetičnimi odlomki, gane z doživljanjem materinstva in ljubezenskih bolečin obeh žensk in vrača k Lepi Vidi in njenemu hrepenenju po domu.
Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«
Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja – kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno – zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu … Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, tekst, ki je gotovo zanimiv za bralce, ki cenijo sočno slovenščino, in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.
Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.
Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu. (str. 331)
