Sedemnajstletna avtorica se zaljubi v briljantnega študenta v zadnjem letniku univerze, moškega, ki ve več kot njenih štiriinštirideset sorodnikov skupaj, razpreda misli o Sokratu in Platonu, zna na pamet odlomke iz Balzaca in Thackeraya in si požvižgava koncerte in fuge. Ko se po koncu njene srednje šole poročita, sanjarita o šestih otrocih in brezmejni sreči do konca njunih dni. Vendar se v zakonu kmalu pojavijo »oni«, moževi strahovi se stopnjujejo v preganjavico in paranoidno shizofrenijo. Avtorico spremljamo na poti od intimnega poloma med zakoncema, problemov z moževimi starši, ki snaho krivijo za sinovo spremenjeno stanje, moževega odklanjanja zdravljenja, številnih selitev v upanju na nov začetek življenja, socialne stigmatizacije, preko dragega institucionalnega zdravljenja vse do končnega obupa in tudi formalne ločitve. Vzporedno sledimo tudi razvoju mlade ženske, njenim zaposlitvam, notranji borbi za ohranitev lastne osebnosti, bolečinah ob spreminjanju ljubljenega partnerja, izgubi nerojenega otroka, tolažbi v branju in predvsem pisanju, ki postane tudi njen edini vir preživljanja. Iskrena in boleča pripoved o osmih letih zakona z duševnim bolnikom je avtobiografska. Po ločitvi si je avtorica ustvarila nov zakon, je mati dveh sinov in večkrat nagrajena mladinska pisateljica (Society of School Librarians International Award, Edgar Allan Poe Mystery Writers Award, Child Study Award…), napisala je približno 130 knjig in objavila več kot 2000 zgodb, zaslovela je predvsem z zbirko zgodbic o deklici Alice in psičku Shilohu, piše za otroke, mladino in odrasle. V njenem opusu izstopata edino teoretično delo The craft of writting the novel in avtobiografska izpoved Ljubljeni blaznež (Crazy love), knjiga, ki jo je napisala petnajst let po ločitvi. Delo, ki o boleči temi spregovori odkrito, občuteno in z veliko ljubezni.
Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.
Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).
Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.
Mladi bogataš je Fitzgeraldova pripoved o koščku na zunaj sijajnega časa, časa, v katerem so mnogi izgubili pristne vrednote in smisel človeškega obstoja. Anson Hunter je uspešen mlad moški, pripadnik bogatega sloja Američanov dvajsetih let 20. stoletja. Njegova družina, v kateri je še pet otrok, ima na voljo petnajst milijonov dolarjev premoženja. Pečat bogataša nosi vse od otroštva, občutek večvrednosti prav tako, odtisnjen je na njegovo čelo, sije mu iz oči in vztraja v duši. A v življenju obstaja poleg bogastva in vpliva, povezanega z njim, še nekaj – ljubezen. Paula Legendre. Dekle, ki je kljub družinskemu bogastvu resno in zna ljubiti. Anson kljub svoji moškosti, poslovnem uspehu, tudi priljubljenosti v prijateljskih krogih, ljubezni ni zmožen. Poln je arogance, vzvišenosti. To, da je vedno pripravljen pomagati prijateljem in celo rešuje njihove srčne in zakonske težave, kot da bi tudi o tem vse vedel, godi njegovemu egu. Ta se potrjuje tudi z uspehi na Wall Streetu ter s sijajem na neskončnih zabavah v premožnih hišah. Na zunaj je Anson konzervativen, uslužen, a v notranjosti razuzdan in brez sence prave empatije. Paula mu daje priložnost za priložnostjo, čaka nanj dolga leta, ko končno spozna, da Anson ni sposoben pravih in zrelih čustev. Ko ga končno zapusti, je Anson celo tako nečimrn, da krivdo za nesrečno ljubezen pripiše njej. Na koncu mu ostane spoznanje, da bi le s Paulo lahko bil resnično iskren. A Paule takrat ni več. Njeno ljubezen in zaupanje je grobo izrabil. Ko zmanjka tudi družinskega bogastva in prijatelji odidejo po svojih poteh, se Ansonov svet, svet bogataških veseljačenj in občutka večvrednosti, razblini. Pri tridesetih se osamljenost zažre vanj kot nikoli poprej. Ansonu, mlademu bogatašu, ki je prevzetno in vzvišeno gledal na svet okrog sebe, ostane le samopomilovanje, saj preskoka v drugačno razmišljanje in zavedanja sebe kot bitja, vrednega ljubezni, ni zmožen.
Mama Klavdija, tržaška Slovenka in upokojena učiteljica v slovenski šoli, je po padcu in zdravljenju v bolnici potrebna nege in družbe hčerke Lidije, ki že leta živi v Ljubljani. Roman Sidrišče spomina Eveline Umek ni samo tenkočutno napisana zgodba o zbliževanju ostarele matere in njene odrasle hčerke ob slutnji dokončnega slovesa. Je predvsem intimna izpoved Lidije, ženske, ki po maminem padcu v sebi temeljito predeluje pogosto nerazrešene odnose s svojimi bližnjimi in navezanost na okolje, v katerem živi. Sprašuje se o tem, kakšna je kot hči, partnerica, mati, kako jo je zaznamovala tragična izguba brata in očetova smrt, kaj ji pomeni rojstno mesto Trst in kaj Ljubljana. Ob prepletanju življenjskih zgodb žensk treh generacij (mame Klavdije, hčerke Lidije in vnukinje Monike), v katerih prevladujejo splošno človeške teme (smrt, žalovanje, odnosi med družinskimi člani, navezanost na rojstni kraj …), je v romanu tudi veliko aktualnih tem, vezanih na konkretne družbene razmere (razpadanje narodnostno mešanih zakonov v času osamosvajanja Slovenije, mladi, ki iščejo delo v tujini, asimilacija Slovencev v Trstu …). V pisani paleti številnih motivov prevladuje iskanje lastne identitete, doma, sidrišča, trdne točke, iz katere delujemo, osi, ki omogoča uravnoteženo vrtenje našega vsakdanjega sveta. Lidija svoj duhovni dom, svoje sidrišče in identiteto najde v ohranjanju spominov, čarovnije, ki ohranja žive tako naše pokojne in njihove svetove kot minule trenutke lastnega življenja. Ali kot ugotovi Lidija v zadnjem stavku romana: “To skrinjo zakladov lahko odpre kadarkoli in se potopi vanje.” Roman, ki ga bodo kot skrinjo zakladov gotovo z veseljem odprli številni bralci in se potopili vanj.
Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.
Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)
Kot že naslov romana implicira, gre za poetično pripoved, tkanje besed in domislic: “Vsa masa je zbrana v jedru atoma, med menuet plešočimi elektroni na orbitalah pa je vsemirska praznina, je ideja, je večna energija, je duša. Pletilja je nekje slišala podatek, da bi vsa atomska jedra, ki so na Zemlji, lahko spravili v naprstnik (imel bi Zemljino težo!). Kako velika je duša in kako težko je telo!” Pričujoča knjiga je pot skozi spomine in misli “pletilje”, ki z besedami bije boj s svojimi boleznimi. S kancem nostalgije se ozira po spominih in zgodbah, ki jih je doživela in hkrati z optimističnimi besedami gradi svojo zgodbo naprej. Prepričala bo vse ljubitelje jezikovnih sladkorčkov, stkanih ‘iz levih in desnih petelj’: Roman zaključi z zlato nitjo optimizma: “Večnost je iz trenutkov, a če smo srečni, so trenutki – večni.”
Knjiga je logično nadaljevanje avtoričinega predhodnega dela z naslovom Klepet s seboj, prav tako podnaslovljeno z Resnična pravljica iz blodnjave.
John Maxwell Coetzee se je rodil v Južni Afrikli, živel in deloval pa je v Angliji in ZDA. Leta 2003 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo.
Roman Življenje in časi Michaela K. se dogaja v Južni Afriki, kjer že leta divja državljanska vojna. Michael K. je mlad moški, ki je zaznamovan, saj ima zajčjo ustnico. Zaradi tega je že od rojstva zasmehovan in nezaželen. Vedno se drži zase in je videti duševno omejen.
Michael živi v mestu, kjer dela v državni službi kot vrtnar v mestnem parku in je zadovoljen, saj mu je delo z zemljo v veselje. Ko mati, ki je služkinja pri bogati družini, zboli, se mu zdi samoumevno, da je njegova dolžnost, da jo prevzame na svoja ramena. Ker mati želi na deželo, Michael zapusti službo in mater odpelje na dolgo pot na deželo, stran od pušk in nemirov. Med potjo mati umre, Michael pa z njenim pepelom v žepu potuje naprej. Toda kamorkoli gre, povsod ga zasleduje vojna. Kljub pomanjkanju hrane zna poskrbeti zase, včasih pa naleti tudi na dobre ljudi. Večkrat ga vtaknejo v delovna taborišča, kjer pa s svojim nenavadnim obnašanjem doseže, da se vojaki nad njim najprej jezijo, kasneje čudijo in nazadnje občudujejo njegovo notranjo moč. Iz taborišč vedno znova ubeži, saj zna uveljaviti svojo željo po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva. Michaelu uspe drseti skozi čas s pomočjo notranje odmaknjenosti od sveta.
Pimlico je nenavadna romaneskna zmes – deloma je roman biografski, ker naj bi bil glavni lik – Tomaž – navdahnjen z osebnostjo in življenjem pesnika, glasbenika, boema Tomaža Pengova, predvsem pa ljubezenski, saj je v ospredju ljubezenska zgodba (v ugašanju) med Tomažem in Nastjo. Zgodba se nam razkriva z več perspektiv – skozi oči Tomaža in Nastje, z veliko notranjega monologa, skozi Mitjeve (novinarjeve) dnevniške zapiske in intervju s Tomažem. Precejšnjo zanimivost roman pridobi ravno s svojo večplastnostjo – zanimiv je s psihološke plati (medosebni odnosi), z družbeno-zgodovinske plati (preko spominov na udarna študentska leta), deloma zaradi prepoznavanja življenja znanega kantavtorja … In gotovo ni naključje, da je bila knjiga tudi maturitetno čtivo leta 2007. Če potegnemo črto, pa je Pimlico predvsem zgodba neke usodne, goreče ljubezni, ki postopoma ugasne, dokler ni le še pepel, ki ga razpiha veter življenja … na podzemni postaji Pimlico.
Pimlico je eden zgodnejših Deklevovih romanov, pred tem se je uveljavil predvsem kot pesnik. Leta 2006 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko pesniško in pisateljsko delo.
![Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu. [D. 1, Neznano ljudstvo se budi]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/37621.gif)
Knjiga, ki bo gotovo všeč vsem ljubiteljem Finžgarjevega dela Pod svobodnim soncem. Nastala je kot protest proti nasilni nemško-italijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja: “Ni mi šlo toliko za ‘roman’ kolikor za poljuden prikaz tedanje stvarnosti, zlasti še za odnos novega, neznanega ljudstva do sosedov, pri čemer bi rad z življensko polnostjo spodbil tuje učenjaško podmeno o skrajni suženjski podrejenosti naših dedov in poudaril slovensko samozavest in svobodoljubnost, pri tem pa tudi zrelo resnobo ‘plemičev in vojščakov dela’ med barbarskimi tolovaji in civiliziranimi uživači. Rad bi osvetlil slovenski čut za skupnost, vprašanje sloge, kolektivnosti in vodništva kakor tudi gonilne sile, ki so dotlej nomadski narod nagnile k stalni naselitvi, da ni ugasnil kot Obri in drugi osvajači, temveč je bilo v njem zdravja in moči, da se je zlasti na zahodu obdržal skozi dolgih štirinajst stoletij domala na prvotni narodnostni meji.” (iz spremne besede) Knjiga naj bi bila prva od petih v seriji Sveta zemlja. Govori o naših prednikih, Slovenih, ki so takrat živeli še kot nomadi in se z drugimi ljudstvi (Rimljani, Obri, Langobardi) borili za svoj košček zemlje. Na čelu je junak Budigoj – kakor pravi njegovo ime – tisti, ki budi, prebuja … Čeprav je v ospredju predvsem bojevanje, je hkrati lepo prikazano tudi duhovno življenje in čaščenje starih bogov (glejte odlomek).
O treh je drobna knjižica treh zgodb, napisana v za Marinčičevo značilnem stilu, ki ga odlikuje predvsem lep jezikovni izraz. Gre za tri zelo raznolike zgodbe, ki se dogajajo v različnih zgodovinskih obdobjih, v ospredju katerih so moški protagonisti. Etruščana Vela Matuno (5. st. pr. n. št.), belgijskega slikarja Pierra-Josepha Redoutéja (18./19. stol.) ter Zlatka iz Litije (50. leta 20. stoletja), na prvi pogled zelo različne junake z različnimi osebnimi zgodbami, pa druži zgodbeni element bolezni oz. umiranja, s katerim se srečajo. Bralcu je zgodba privlačna in všečna tako zaradi že omenjene jezikovne izpiljenosti in prepričljivosti kot eksotičnosti zgodb, tako vsake posebej ali kot zbirke. Iz zgodb veje strast do pripovedovanja – kot je zapisano na 91. strani te knjige – “Pripovedovanje zgodb se ji je od nekdaj zdelo bistvo življenja, najbolj vzvišeno početje, ki se ga človek lahko loti.”
Zbirka O treh je bila leta 2007 nagrajena z Dnevnikovo fabulo ter prevedena v makedonščino in francoščino.
