Simbolična pripoved o težki življenjski preizkušnji – tako usodni, da Marini, o kateri govori, ne izpodmakne le tal pod nogami, temveč je tako boleča, da izgubi svoj glas. Glas kot simbol povezanosti s svetom, kot enega najbolj očitnih človeških izrazov, delov identitete. Z glasom je izgubila smisel, umeščenost v svet, družbo, v kateri je živela. Okoliščine v zgodbi kažejo na to, da se le-ta odvija v času srednjega veka, a si jo zlahka zamislimo v katerem koli času.
Na njeni poti iskanja lastnega glasu se simbolično preobraža – iz človeka v volka in nato še želvo – in prek njih spoznava različne oblike oz. principe delovanja v svetu. Hkrati se ji skozi preobrazbe ponudi tudi drugačna perspektiva pogleda na lastno življenje. Njeno simbolično popotovanje jo pripelje do tega, da znova odkrije svoj glas in s tem tudi prostor v družbi. Knjiga ponuja mnogo iztočnic za razmišljanje in pogovor ter je ena tistih, v kateri lahko z večkratnim branjem odkrivamo vedno nove poudarke.
Rahlo obupan in razočaran pisatelj Jess Conover se poda na mistično življenjsko pustolovščino, ko ga v časopisu premami nenavaden oglas: “Ljubezen te je našla. Nikomur ne povej, samo pridi.” Zanimivi ženski, Elena in Dolly, mu odkrijeta skrivnostno združbo Hčera Radosti, ki služijo bogu Amorju, za katerega se zdi, da je v svetu neskončnega pehanja za več in strašljivega nasilja, povsem pozabljen.
Največkrat citirani odlomek tega romana se glasi: “Zamislite si, da držite v roki nit, in če ji sledite, vas vodi, kamor morate iti. En konec niti je pri vašem viru – povezuje vas z dušo. Nit vodi v neznano. Ne morete spremeniti dejstva, da neznano leži pred vami, naj se še tako trdno oprijemate preteklosti. Življenje je kot vožnja z avtomobilom z vzvratnim zrcalom in opečnatim vetrobranom; gledanje nazaj vam ne bo pomagalo pri vožnji naprej.” (s. 204)
Roman avtorja duhovnih in psiholoških priročnikov, Deepaka Chopre, skuša pokazati smer, po kateri se sodobni človek lahko izvije iz nesmiselnega drvečega vsakdana. Roman bo všeč tistim, ki radi berejo Paula Coelha ali Jamesa Redfielda.
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Sodobni družinski roman nas popelje skozi razburkane odnose v družini Devin. Zakonca Ana in Jan se po tridesetih letih zakona ločita. Vsi trije odrasli otroci se spopadajo s svojimi težavami: Aleš je poročen le še zaradi otroka in svoj obup utaplja v alkoholu, Dominik je zasvojenec s kokainom, slikar in priložnostni kriminalec, Lara pa diplomirana komparativistka in pesnica, ki ne ve točno, kaj bi počela s svojim življenjem.
Gre za nekakšno sliko propada sodobne družine – vsi posamezniki so svobodni, vendar s to svobodo ne zna nihče dobro ravnati. Družina še zdaleč ni več trdno jedro, kot naj bi idealno bila, temveč le skupek individualistov s svojimi interesi, s svojimi zgodbami in načini iskanja rešitev za svoje težave.
Avtorica romana Irena Svetek je leta 2004 dobila nagrado za literarni prvenec Od blizu na Slovenskem knjižnem sejmu. Širše pa je postala bolj znana s svojimi poznejšimi romani, predvsem kriminalno trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in črni princ.
Rdeča Rosa je risoroman (roman v stripu), ki opisuje življenje revolucionarke, borke za pravice žensk, ženske legende politične levice, Rose Luxemburg (1871-1919). V risoromanu spremljamo tako njeno osebno življenje kot njeno javno, politično delovanje. Pri tem ne gre za neko površno ali poenostavljeno interpretacijo življenjepisa Rose Luxemburg, temveč temelji na izčrpnem študiju avtorice – striparke in aktivistke Katie Evans. Skozi dotični risoroman na poljuden način podaja temelje komunistične oziroma socialistične misli, in jo tako približa bralcem, ki se z njo še niso seznanili, hkrati pa odstira osebno in intimno življenje Luxemburgove, odnose z njeno družino, prijatelji in ljubimci. V stripu zgodbo, pogovore, spremljajo neposredni navedki del Luxemburgove, knjiga pa je opremljena tudi z izčrpnimi opombami in navedki virov. Na ta način si lahko bralec izbira, kako poglobljeno bo njegovo branje. Kljub temu da gre za precej zahtevno stripovsko branje, je Rdeča Rosa navdihujoča, vedno aktualna zgodba o pogumni, izjemni, močni ženski, ki se je s svojim delom in dejanji zapisala v zgodovino.
S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.
Roman južnoafriškega nobelovca pregnete eno izmed obdobij življenja ruskega pisatelja Dostojevskega.
Ta se pred dolgovi zateče v tujino, a še vedno ohranja stike s svojim pastorkom Pavlom v Peterburgu. Vse dokler ga vest o pastorkovi nenadni smrti ne pripelje nazaj v domače mesto. Kaj se je v resnici zgodilo s Pavlom? Si je res sodil sam, kot je razbrati iz skopega obvestila policije, ali pa je bilo posredi kaj drugega. V Peterburgu, kamor se sprva vrne anonimno, najprej naveže stik s Pavlovo stanodajalko. Njuno razmerje postaja vse bolj intimno, vse bolj je čustveno navezan tudi na njeno hčerko. Ko se zglasi na policiji, da bi prevzel pastorkove dokumente, osupel spozna, da je imel Pavel stik z Nečajevom, človekom, čigar ideje sam dobro pozna in mu niso niti malo povšeči. A tudi Nečajev izve, da se Dostojevski nahaja v Peterburgu, in se mu razkrije. Pisateljev nemir stopnjujejo pogosti napadi epilepsije. Zgodba se vse bolj zapleta, saj mestoma spominja že na pravo kriminalko. Nazadnje začne pisati svojo verzijo tega, kar naj bi se zgodilo Pavlu. Kritiki in literarni zgodovinarji ugotavljajo, da naj bi šlo za roman Besi. Pisatelj J. M. Coetzee je v svojem literarnem ustvarjanju že večkrat uporabil like in motive iz svetovne književnosti. V Peterburškem mojstru je pisanje približal slogu ruskih pisateljev 19. stoletja, samega Dostojevskega pa je upodobil tako kot značaj in življenje opisujejo njegovi biografi. Po eni strani načelen, po drugi krut, vdan bogu, ki ga hkrati tudi zanika, sočuten in hkrati zloben do ljudi, ki mu zaupajo in mu skušajo pomagati. Branje predvsem za tiste, ki vsaj malo poznajo pisanje ruskega klasika.
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
Šestnajstletna Shelley in njena mama poiščeta idealno rešitev – odselili se bosta v samotno kočo na deželi.
Obe potrebujeta spremembo, da se oddaljita od bivšega moža in očeta, od nasilnih sošolk in nepravičnih sodelavcev, ki so ju pripeljali že skoraj do norosti.
V oddaljenem domu si hitro ustvarita svojo rutino, počutita se sproščeno in komaj spet začneta uživati življenje, ko ju preseneti vsiljivec in ju postavi na težko preizkušnjo…
Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.
