skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Prevarantska Indija

Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.

Konec panka v Helsinkih

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.

Feuer frei

Do katere točke lahko otroka pripeljejo alkoholizem, zanemarjanje v družini, zasmehovanje sošolcev in zavračanje s strani deklet?

Odgovor lahko, vsaj do neke mere, najdemo v knjigi z naslovom Feuer Frei, kjer spremljamo prvoosebno pripoved dečka Gorazda. Ta nas s pomočjo kratkih zapisov popelje od svojega zgodnjega otroštva vse do študentskih let. Skozi pripoved je moč razbrati njegov strah pred očetom, alkoholikom, ki je zabredel in si “prigaral” dolgove pri napačnih ljudeh. Gorazd je tudi zelo nesamozavesten in hrepeni po mamini bližini, kasneje pa po bližini deklet, do katerih ne zna in ne zmore pristopiti. Zaradi vseh okoliščin se Gorazd zateka v fantazijski svet, te fantazije pa postajajo iz zapisa v zapis vse nasilnejše.

Uteho zaradi osamljenosti, nerealiziranih spolnih fantazij in nezadovoljstva z življenjem nasploh išče v istomislečih posameznikih, skinhedih, njihovi ideologiji in alkoholu. Izraža tudi izjemno zanimanje za orožje in zgodovino, predvsem vojno; do drugačnih (kot jih poimenuje sam, čefurjev, gejev itd.) pa je sovražno nastrojen, kljub temu da je v njegovem obnašanju mnogo kontradikcij. Iz njegovega obnašanja je tudi jasno, da želi biti kaznovan, vendar kazen ne pride, zato se nasilnost njegovih fantazij in kasneje dejanj, stopnjuje. Na koncu romana tudi vidimo, zakaj se knjiga imenuje Feuer frei, po nemški frazi, ki pomeni “odprt ogenj” oziroma prosto streljaj.
Gre za kratek roman, s kratkimi poglavji, ki nas hitro “vlečejo” naprej, k naslednjemu zapisu.

Ime Gorazd Garvas je psevdonim.

Radost pisanja

Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«

V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.

Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.

Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.

V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)

Krhke karavane

Avtor Muanis Sinanović je pesnik, pisatelj in kritik, avtor več pesniških zbirk, kratkega romana Anastrofa in prozno-esejistične zbirke Beat v svetu. Za svojo pesniško zbirko Krhke Karavane je leta 2021 prejel nagrado kritiško sito, ki jo za najboljše delo preteklega leta podeljujejo literarni kritiki, kar ga umešča med najopaznejše sodobne slovenske avtorje. Njegovo pisanje zaznamujejo natančen jezik, premišljena struktura in izrazita občutljivost za družbene in intimne razpoke sodobnega sveta.

Avtor v zbirki uvodoma navede Rumija in Avtomobile in s tem nakaže vsebino, v kateri združuje svetovno in univerzalno z lokalnim, konkretnim in povsem svojstvenim. Zdi se, kot da se v njegovih verzih srečujeta mistična tradicija in vsakdanja izkušnja posameznika, ki živi v sodobni, pogosto razpršeni in nepredvidljivi družbeni stvarnosti. Pesniška zbirka je obsežna, vsebinsko in oblikovno pa precej razgibana. Nekateri stavki so ločeni s piko in se nadaljujejo z malo začetnico, ponekod sta prvi stavek ali beseda zapisana z velikimi tiskanimi črkami, tu in tam so pesmi posvečene posameznikom, včasih sta na koncu zapisana kraj in datum stvaritve, ponekod so verzi zamaknjeni – vsaka takšna podrobnost pripomore k osupljivemu občutku razgibanosti in živahnosti.

Med vrsticami je čutiti močno avtorjevo samorefleksijo, ki se prepleta z občutkom razkoraka med notranjim svetom govorca in zunanjim družbenim dogajanjem. Kljub temu, da posamezne enote lahko beremo v poljubnem zaporedju in vsaka pesem deluje kot samostojen, zaokrožen svet, med branjem čutimo svojevrsten tok, ki jih vseeno povezuje v zaključeno celoto. Zbirka je tako obenem intimna in družbeno zazrta, premišljeno komponirana in hkrati odprta, namenjena počasnemu, vračujočemu se branju.

Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Knjiga Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja avtorja Douglasa Adamsa je humoristični kriminalni roman. V romanu je veliko znanstvenofantastičnih vložkov, dogajanje se vrti okrog Dirka Gentlyja, ki je znan pod več imeni, med drugim tudi kot Svlad Cjelli. Dirk Gently, samooklicani ‘holistični detektiv’ in čudak, verjame v temeljno medsebojno povezanost vseh stvari.

V pripovedi išče pogrešano mačko. Dirk vseskozi zanika, da bi bil jasnoviden ali kakorkoli poseben, hkrati pa z zanikanjem ustvarja dvom in na ta način pravzaprav pridobi še večji sloves. V romanu ne manjka čudnih naključij, znanstvenofantastičnih elementov in humorja.

Kako se torej Dirk loti reševanja primerov, ki jih mora rešiti v svoji agenciji? Čisto po liniji najmanjšega odpora – meni, da se je pač treba prepustiti toku, saj je vse med seboj prepleteno, rešitve pa se bodo že pokazale same od sebe, ko bo čas za to. Prstni odtisi, DNK in drugi ‘tradicionalni’ načini preiskovanja ga tako sploh ne zanimajo.

Po knjigi sta bili posneti dve televizijski seriji, in sicer serija Dirk Gently (2010–2012) in BBC-jeva serija Dirk Gently’s Holistic Detective Agency, kjer v glavni vlogi spremljamo Samuela Barnetta kot Dirka Gentlyja in Elijaha Wooda kot njegovega pomočnika Todda.

Douglas Adams (1952–2001) je angleški pisatelj, humorist in dramatik. Najbolj znan je po seriji knjig z naslovom Štoparski vodnik po galaksiji.

Otroka peščenega planeta

Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.

Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.

Nebesna telesa

V Nebesnih telesih se prvič srečamo s prevodom knjige omanske avtorice v slovenščino. Nastala so izpod peresa Džohe Alharti in bila leta 2019 ovenčana s prestižno bookerjevo nagrado, doslej prvič podeljeno arabskemu literatu. Ogrodje romana sestavljajo posamezna poglavja, poimenovana po osebah iz razpršene, nekronološko zasnovane pripovedi. V ospredju so ženski liki iz vasice Alavafi, tri sestre, Maja, Asma in Havla, godne za možitev, vsaka s svojimi prioritetami in pričakovanji o zakonski zvezi. Močan vtis bralcu pustijo lepa beduinka s privlačno močjo lune ter usode ostarelih in zapuščenih suženj. Če njihovi otroci želijo pretrgati okove in oditi, so same ostale ujete v trdno vcepljena prepričanja o podrejenosti gospodarjem, ki so jim namenile vse svoje življenje. Dogajanje v romanu je postavljeno v okvir omanske družbe, v kateri se nakazuje prelom s tradicijo in pot v modernejšo dobo. Na eni strani je Alavafi, zlit s puščavo, kjer še vedno vladajo džini, uroki, stari običaji, na drugi strani napredno mesto Muškat, ki za ženo pomeni možnost osvobajanja v pridobivanju znanja, pri čemer pa naj bi kot nebesno telo krožila po orbiti, ki jo je začrtal mož. Zaznavamo lahko bodisi uklonitev bodisi ženin tihi upor, čeprav morda samo z imenom London za prvorojenko. Ali v vztrajanju pri lastni izbiri, četudi se kasneje izkaže, da ta ni bila prava. Če se družba na nek način poslavlja od preteklosti, pa so pri vseh osebah, ki jim sledimo v romanu, ravno spomini tisti, ki preganjajo in budijo tesnobo, vsled tega “se njihovo življenje deli na dva dela, kakor noč in dan, tisto, ki ga živijo, in tisto, ki živi v njih”.

Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.

Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]

Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.

Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.

Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.