Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.
Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).
Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.
Mladi bogataš je Fitzgeraldova pripoved o koščku na zunaj sijajnega časa, časa, v katerem so mnogi izgubili pristne vrednote in smisel človeškega obstoja. Anson Hunter je uspešen mlad moški, pripadnik bogatega sloja Američanov dvajsetih let 20. stoletja. Njegova družina, v kateri je še pet otrok, ima na voljo petnajst milijonov dolarjev premoženja. Pečat bogataša nosi vse od otroštva, občutek večvrednosti prav tako, odtisnjen je na njegovo čelo, sije mu iz oči in vztraja v duši. A v življenju obstaja poleg bogastva in vpliva, povezanega z njim, še nekaj – ljubezen. Paula Legendre. Dekle, ki je kljub družinskemu bogastvu resno in zna ljubiti. Anson kljub svoji moškosti, poslovnem uspehu, tudi priljubljenosti v prijateljskih krogih, ljubezni ni zmožen. Poln je arogance, vzvišenosti. To, da je vedno pripravljen pomagati prijateljem in celo rešuje njihove srčne in zakonske težave, kot da bi tudi o tem vse vedel, godi njegovemu egu. Ta se potrjuje tudi z uspehi na Wall Streetu ter s sijajem na neskončnih zabavah v premožnih hišah. Na zunaj je Anson konzervativen, uslužen, a v notranjosti razuzdan in brez sence prave empatije. Paula mu daje priložnost za priložnostjo, čaka nanj dolga leta, ko končno spozna, da Anson ni sposoben pravih in zrelih čustev. Ko ga končno zapusti, je Anson celo tako nečimrn, da krivdo za nesrečno ljubezen pripiše njej. Na koncu mu ostane spoznanje, da bi le s Paulo lahko bil resnično iskren. A Paule takrat ni več. Njeno ljubezen in zaupanje je grobo izrabil. Ko zmanjka tudi družinskega bogastva in prijatelji odidejo po svojih poteh, se Ansonov svet, svet bogataških veseljačenj in občutka večvrednosti, razblini. Pri tridesetih se osamljenost zažre vanj kot nikoli poprej. Ansonu, mlademu bogatašu, ki je prevzetno in vzvišeno gledal na svet okrog sebe, ostane le samopomilovanje, saj preskoka v drugačno razmišljanje in zavedanja sebe kot bitja, vrednega ljubezni, ni zmožen.
Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.
Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)
John Maxwell Coetzee se je rodil v Južni Afrikli, živel in deloval pa je v Angliji in ZDA. Leta 2003 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo.
Roman Življenje in časi Michaela K. se dogaja v Južni Afriki, kjer že leta divja državljanska vojna. Michael K. je mlad moški, ki je zaznamovan, saj ima zajčjo ustnico. Zaradi tega je že od rojstva zasmehovan in nezaželen. Vedno se drži zase in je videti duševno omejen.
Michael živi v mestu, kjer dela v državni službi kot vrtnar v mestnem parku in je zadovoljen, saj mu je delo z zemljo v veselje. Ko mati, ki je služkinja pri bogati družini, zboli, se mu zdi samoumevno, da je njegova dolžnost, da jo prevzame na svoja ramena. Ker mati želi na deželo, Michael zapusti službo in mater odpelje na dolgo pot na deželo, stran od pušk in nemirov. Med potjo mati umre, Michael pa z njenim pepelom v žepu potuje naprej. Toda kamorkoli gre, povsod ga zasleduje vojna. Kljub pomanjkanju hrane zna poskrbeti zase, včasih pa naleti tudi na dobre ljudi. Večkrat ga vtaknejo v delovna taborišča, kjer pa s svojim nenavadnim obnašanjem doseže, da se vojaki nad njim najprej jezijo, kasneje čudijo in nazadnje občudujejo njegovo notranjo moč. Iz taborišč vedno znova ubeži, saj zna uveljaviti svojo željo po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva. Michaelu uspe drseti skozi čas s pomočjo notranje odmaknjenosti od sveta.
Pimlico je nenavadna romaneskna zmes – deloma je roman biografski, ker naj bi bil glavni lik – Tomaž – navdahnjen z osebnostjo in življenjem pesnika, glasbenika, boema Tomaža Pengova, predvsem pa ljubezenski, saj je v ospredju ljubezenska zgodba (v ugašanju) med Tomažem in Nastjo. Zgodba se nam razkriva z več perspektiv – skozi oči Tomaža in Nastje, z veliko notranjega monologa, skozi Mitjeve (novinarjeve) dnevniške zapiske in intervju s Tomažem. Precejšnjo zanimivost roman pridobi ravno s svojo večplastnostjo – zanimiv je s psihološke plati (medosebni odnosi), z družbeno-zgodovinske plati (preko spominov na udarna študentska leta), deloma zaradi prepoznavanja življenja znanega kantavtorja … In gotovo ni naključje, da je bila knjiga tudi maturitetno čtivo leta 2007. Če potegnemo črto, pa je Pimlico predvsem zgodba neke usodne, goreče ljubezni, ki postopoma ugasne, dokler ni le še pepel, ki ga razpiha veter življenja … na podzemni postaji Pimlico.
Pimlico je eden zgodnejših Deklevovih romanov, pred tem se je uveljavil predvsem kot pesnik. Leta 2006 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko pesniško in pisateljsko delo.
![Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu. [D. 1, Neznano ljudstvo se budi]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/37621.gif)
Knjiga, ki bo gotovo všeč vsem ljubiteljem Finžgarjevega dela Pod svobodnim soncem. Nastala je kot protest proti nasilni nemško-italijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja: “Ni mi šlo toliko za ‘roman’ kolikor za poljuden prikaz tedanje stvarnosti, zlasti še za odnos novega, neznanega ljudstva do sosedov, pri čemer bi rad z življensko polnostjo spodbil tuje učenjaško podmeno o skrajni suženjski podrejenosti naših dedov in poudaril slovensko samozavest in svobodoljubnost, pri tem pa tudi zrelo resnobo ‘plemičev in vojščakov dela’ med barbarskimi tolovaji in civiliziranimi uživači. Rad bi osvetlil slovenski čut za skupnost, vprašanje sloge, kolektivnosti in vodništva kakor tudi gonilne sile, ki so dotlej nomadski narod nagnile k stalni naselitvi, da ni ugasnil kot Obri in drugi osvajači, temveč je bilo v njem zdravja in moči, da se je zlasti na zahodu obdržal skozi dolgih štirinajst stoletij domala na prvotni narodnostni meji.” (iz spremne besede) Knjiga naj bi bila prva od petih v seriji Sveta zemlja. Govori o naših prednikih, Slovenih, ki so takrat živeli še kot nomadi in se z drugimi ljudstvi (Rimljani, Obri, Langobardi) borili za svoj košček zemlje. Na čelu je junak Budigoj – kakor pravi njegovo ime – tisti, ki budi, prebuja … Čeprav je v ospredju predvsem bojevanje, je hkrati lepo prikazano tudi duhovno življenje in čaščenje starih bogov (glejte odlomek).
Roman spremlja skupino štirih mladih fantov – v njihovih dvajsetih, tekom zdolgočasenega poletja 1992 v Madridu. V ospredju je predvsem njihovo življenje, polno zabav, deklet in početja raznih frivolnosti. Družijo se v baru Kronen, kjer je Manolo natakar, udejstvuje pa se tudi kot pevec v rock skupini. Glavni v skupini je Carlos, sin bogatih staršev, ki svoje sposobnosti in možnosti zapravi z uporniškim, hedonistničnim ter precej egocentričnim načinom življenja. Pijača, droge, zabava in seks so njegove užitkarske stalnice. Znova se zaplete z nekdanjo punco Amalio, katere fant je trenutno odsoten. Vanj pa je skrivaj zagledan tudi Roberto. Roman je poln njihovih bolj ali manj nespametnih mladostniških početij, ki pa na določeni točki eskalirajo v šokantnem dogodku.
Gre za tipično zgodbo generacije x, ki nam jo poda prvoosebni pripovedovalec (Carlos); z nizanjem dialogov in hitrim menjavanjem prizorov ustvarja hiter pripovedni ritem, živahen in nemiren kot življenje oseb, ki jih opisuje.
Roman je Manasov prvenec (izšel je pri njegovih 23. letih) in tudi prvi del Kronenske tetralogije. V letu 1994 se uvrstil med finaliste za literarno nagrado Premo Nadal. Po njem je režiser Montxo Armendáriz posnel tudi film in si z njim prislužil nagrado Goya.
Občutje sveta je izbor poezije enega najvplivnejših brazilskih pesnikov 20. stoletja, Carlosa Drummonda de Andradeja (1902-1987). Bil je začetnik moderne poezije v Braziliji, njegova, vedno bolj k eksperimentu nagnjena pesniška govorica pa je bila tudi podlaga za razvoj konkretne poezije.
Andradejeva poezija sega vse od eksistencialnih vprašanj, na katera odgovarja ali se sprašuje humorno (Carlos, umiri se, ljubezen / je le to, kar vidiš. / Danes poljub, jutri ne, / pojutrišnjem bo nedelja / in že v ponedeljek nihče ne bo vedel / kaj naj.”), spet drugič bolj resnobno. Prav vse pa preveva svojevrstna čutnost, ki jo (stereotipno) pripisujemo Brazilcem – tako v izboru ne umanjka tudi odličnih erotičnih pesmi (Arabeska v obliki žensje / ziblje nežne liste na belini / kože. / Boke premika v ritmu / kolen iz tulipanov. In pleše / med počitkom. Zdaj se, / zaripla, nagne, obeta beline”). Kot v spodnjem odlomu pesnik pravi, da lahko ljubezen spraviš v prostor poljuba, je v Adradejevi poeziji spravljen vsaj kanček pravega braziskega duha.
Volk s planjav je prva v zbirki petih epskih pripovedi o velikem osvajalcu Džingisu, kanu travnatih mongolskih prostranstev. Imel je dvanajst let, ko so ubili mongolskega kana iz plemena Volkov, njegovega očeta Jesugeja, nato si je Mongole podredil Iluk, ki je DŽingiskanovo družino izobčil in jo prepustil v nemilost mongolskim divjim in mrzlim planjavam. Temudžin, kasneje poimenovan Džingis, je preživel, zbral okrog sebe izobčence in ustvaril novo pleme ter se boril za enotni narod, srebrno ljudstvo. Vseh pet delov je odlično in zanimivo branje, z veliko informacijami o življenju, običajih, krutosti mongolskih bojevnikov, o železnih besedah, preživetju in naravi, skratka – odličen zgodovinski roman – morda je vreden negativne kritike le peti del, ne vsebinsko, temveč zaradi katastrofalnega prevoda in škratkov, ob čemer se ti slovenski jezik skorajda zasmili. Sicer pa odlično zgodovinsko branje na osnovi resničnih podatkov, ki jih je Conn Iggulden, tudi avtor Imperatorja, odlično raziskal, preučil in vpletel v pet nadaljevanj.
Odrasli včasih igrajo igrice, ki bi se smele odvijati le v “pocukranih” romanih in solzavih filmih… Ampak, filmski junak po končanem ravsu otrese z glavo in gre naprej, resnično življenje pa pozna bolečino. Komu pripada otrok, kam naj gre, če zaradi ostre črke zakona ne sme tja, kamor si želi. Neja je izpadla iz igre, ki jo igrajo odrasli. Samo figura je. Rada bi imela psa, nekoga, ki bi jo branil in ji bil vdan. Neja in Peter sta družina brez mamice. Mamica je zapustila Petra, svojega partnerja in Nejo, svojo hčerko. Družinica dveh zapade v denarne težave. Ko dosežeta finančno dno, sta se primorana preseliti. Peter deklico odpelje iz mesta v odročno vas, kjer je življenje cenejše, žal pa polno predsodkov in vrednot, ki to niso, ki bi že zdavnaj morale dvigniti sidro in prepustiti prostor novemu utripu časa. Peter ni Nejin oči, pa vendarle dobro opravlja svojo vlogo, vse dokler se nekomu ne zazdi, da je takšna skupnost “neprimerna” za neko družbo z visokimi moralnimi načeli.
