skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Dotik

Glavna protagonistka kratkega romana je deklica, ki kot najmlajši otrok v številčni palestinski družini živi in odrašča na Zahodnem bregu. Deklica v skladu z naslovi posameznih poglavij (barve, tišina, gibanje, jezik) zaznava in opazuje življenje z vsemi čuti, navidez naivno in nedolžno, in pri tem spoznava ljubezen, smrt, predvsem pa samoto oziroma osamljenost. V njen svet vstopamo preko njenih spominov, prikazan je v posameznih fragmentih, ki si jih moramo med branjem sami sestaviti v zgodbo. V slikovito igro barv, zvokov, okusov vdirajo gola, trda, tudi kruta dejstva oziroma ‘svet od zunaj’, in pred nami postopoma vznikne zgodba dekličine družine in preko nje podoba palestinske družbe. Branje zaradi strukture in poetičnega jezika zahteva skrajno pozornost in koncentracijo, saj se nam lahko nit sicer kaj hitro izmuzne. Nekoliko bolj jasen in nedvoumen je samo konec, v katerem nenadoma trčimo ob zid (to je tudi naslov zadnjega poglavja). Dotik je prvenec večkrat nagrajene palestinske pisateljice, esejistke in dramatičarke Adaniyah Shibli. Avtorica, ki piše v arabščini, si je za prozni deli Dotik (2002) in Ljubezen je za vse enako daleč (2004) prislužila naslov najboljšega mladega palestinskega avtorja. Leta 2023 je za roman Zgolj detajl prejela nagrado LiBeraturpreis.

Mrtva straža

Stephen King, ameriški pisatelj z obsežnim literarnim opusom, velja za mojstra žanra fantastike in grozljivke. Njegova dela nagovarjajo bralce po vsem svetu. Tako smo skoraj štirideset let po izidu dobili tudi slovenski prevod zbirke kratke proze Mrtva straža (Skeleton crew). Leta 1985 je bilo zbranih 22 kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal v obdobju skoraj dveh desetletij. Najstarejšo Matildino obličje je zapisal pri 18 letih v letu 1965, najnovejšo Balado o prilagodljivi krogli pa je končal novembra 1983. Zbirka vključuje zgodbe, ki obsegajo le nekaj strani, uvodna zgodba Megla pa zavzema skoraj tretjino 662 strani obsegajoče zbirke. Že v uvodnem nagovoru nas avtor sam povabi k prebiranju zgodb in nam izda nekaj podrobnosti o samem procesu pisanja in objave zgodb. Večina zgodb je bila sprva objavljena v raznih literarnih in drugih revijah, nekatere pa celo v erotičnih revijah, med drugim v reviji Playboy. Nekaj dodatnih okoliščin nastanka zgodb in navdih zanje bralcem avtor razkrije v zaključnem poglavju. Obsežna knjiga ponuja pester nabor tematsko raznolikih zgodb, ki bodo navdušile vse ljubitelje Stephena Kinga. Ne manjka grozljivih nenavadnih dogodkov, krutih smrti, srhljivih pošasti in krvavih prizorov. Kljub mnogim fantastičnim in grozljivim elementom zgodbe druži človek. Posameznik se mora soočati z nepredstavljivim. Na plan prihajajo strahovi, želje, goni in spomini. Ko se človek znajde na robu, iz oči v oči s smrtjo, se lahko bori za življenje ali le fatalistično čaka na izpolnitev usode. Pravilnost izbire King prepušča likom samim in bralčevi presoji. Uvodna in zaključna zgodba zbirke odkrivata še eno, pogosto skrito plat avtorjevega pisanja. Obe se ukvarjata z ljubeznijo. Mrtva straža je še en dokaz, da Stephen King zasluženo zaseda prestol mojstra groze, hkrati pa se z, v ameriško življenje vpetim mojstrskim pisanjem spušča v najgloblje temačne kotičke človekovega uma. In vir zla je vedno v človeku samem.

Pelji me domov

»Lahko bi bil ob očetu tisto noč, ko je umrl, a Juan Álvarez tega nekako ni hotel.« To je prvi stavek zadnjega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca, za katerega prevod so se zavzeli pri založbi Goga, pri kateri sta izšla tudi njegova dva prejšnja romana, oba nagrajena (Na prostem; Zemlja, po kateri stopamo), vse tri pa lahko beremo v prevajalski spretnosti Urške Zabukovec. V prvem stavku se skriva zametek celotne pripovedi, ki je na enem nivoju pripoved o prevzemanju odgovornosti otrok do svojih ostarelih in pešajočih staršev, vzporedno pa tudi prikaz osebnostnega spreminjanja glavnega protagonista, soočenega z dejstvom, na katerega ni bil pripravljen in ga je v vlogo skrbnika matere, katere prihodnost je obremenjena z razvojem Alzheimerjeve bolezni, postavila njegova sestra, ki zaradi življenjskih okoliščin zanjo v tem obdobju ni mogla skrbeti. Obravnavana tematika je sodobna. Življenjska doba naših staršev se namreč veča, vzporedno pa se nam, njihovim otrokom, zvišuje tudi starostna meja upokojitve; mi, njihovi otroci, živimo tudi v popolnoma drugačnem svetu, kot so ga (svojega kot edinega) poznali naši starši – po eni strani živimo v kompleksnejših delovnih razmerjih, po drugi strani pa se čutimo svobodnejše v svojih izbirah, kar med ostalim pomeni na primer tudi to, da ne prevzemamo več povsem samoumevno zemljiških ali obrtniških dejavnosti svojih prednikov in tudi z njihovimi pritiski oziroma avtoriteto opravimo prej, kot je bilo to v navadi v prejšnjih časih. Soočiti se z dejstvom svoje odgovornosti do staršev pa lahko marsikomu predstavlja – tako kot Juanu – kar velik izziv, saj lahko v nekaterih primerih drastično vpliva na zamišljeno prihodnost in jo usmerja na način, ki smo se mu pravzaprav želeli najodločneje izogniti. Kar nas vodi na stopanje po poti močnih notranjih bojev in posledično osebnostnih sprememb, seveda v primeru, da to odgovornost priznamo, jo sprejmemo in se z njo soočimo. No, lahko pa se s tem ne soočimo, se samozaščitno skrijemo za svojimi izgovori in za starše uredimo tako, da za njih poskrbijo ustrezne službe in institucije. A v slednjem primeru, v zamujeni priložnosti spraviti se s svojimi koreninami, ki jih nikakor ne gre prezreti, morda izgubimo samega sebe. Vse to se dogaja Juanu. V katero smer bo krenil? Bo sprejel ali (spet) ubežal? Obravnavana tematika je seveda vse prej kot enoznačna ali enostavna, bralci tega romana pa bodo lahko v obravnavanih družinskih odnosih in osebnostnem zorenju protagonista morda uzrli prav sebe. Branje, ki vabi k iskrenemu notranjemu premisleku.

Jutra v Dženinu

Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in prav osupljivo je, da je izid romana Jutra v Dženinu sovpadel z izbruhom vojne v Gazi ter ga lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu prebiramo tudi v slovenskem jeziku. Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa ga je začela snovati že leta 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini (motiv, ki ga je v zgodbi romana smiselno uporabila), resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja tega dela lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi, ki je, ko je prebrala avtoričine otroške spomine na Jeruzalem, njeno pisanje opredelila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Sprva je bil roman izdan pri majhni založbi leta 2006 z naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu naslov primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin po izgonu njene družine iz domače vasi, od koder so jih pregnali Judje ob zasedanju ozemlja z namenom ustanovitve lastne države tam, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja jemali ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev in s sklicevanjem na biblijsko prerokbo o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze. Da bi si vzeli to »pravico« nazaj, so se Palestincev preprosto znebili, jih izgnali, a ti izgona seveda niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti še vedno ni videti prepotrebne razrešitve, k temu, da bi vse to razumeli, pa pripomore tudi branje tega romana. Vsi se sprašujemo, ali je sprava po vsem, kar se je že zgodilo in se, pretežnemu delu človeštva kot nedoumljivo, še vedno odvija, sploh kdaj možna? Avtorica jo ponudi, četudi zgolj na individualni ravni in v literarnem svetu, do tam pa bralca vodi skozi kruto, presunljivo in ganljivo pripoved o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, volji do preživetja ter osebni in materinski moči, predvsem pa o ljubezni kot predpogoju za obliko celjenja osebne identitete, ki je odpuščanje.

Dom za umret : družinska risotragedija

Alison Bechdel (1960) je ameriška striparka, po kateri se imenuje test za zastopanost žensk v filmih in drugih umetnostnih zvrsteh. Dom za umret je njen prvi risoroman, ki je v originalu izšel leta 2006, končno pa smo ga v odličnem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame dobili tudi pri nas. V njem na zelo poetičen način opiše svoje odraščanje v malem mestu Beech Creek, predvsem odnos z očetom. Ta je bil zelo napet, ob koncu njenih najstniških let pa je oče umrl. Uradno je bila njegova smrt označena za nesrečo, njegova družina pa je sumila, da je naredil samomor. V času pred njegovo smrtjo je namreč prišlo v javnost, da se je rad družil z mladimi fanti, ki jih je poučeval na lokalni srednji šoli. Odkritje, da je bil njen oče gej, je mlado Alison šokiralo, je pa vzpostavilo vzporednico med njima – tudi sama se je namreč razkrila kot lezbijka. Risoroman se poleg družinskih odnosov tako loteva še tem spola in spolne usmerjenosti. Izstopa pa tudi ljubezen do literature in branja, kar je še nekaj, kar je bilo skupno avtorici in njenemu očetu. Dom za umret je narisan v realistični črno-beli tehniki, z izjemnim čutom za podrobnosti. Avtorica je za risoroman prejela mnogo nagrad, tako s področja LGBTQIA+ literature (GLAAD Media Award, Stonewall Book Award, Lambda Literary Award), kot tudi širše. Prejela je prestižno Eisnerjevo nagrado v kategoriji najboljšega dela po resnični zgodbi, britanski časnik The Guardian pa je risoroman uvrstil na seznam 1000 romanov, ki bi jih morali prebrati vsi. Zgodbo svoje družine je avtorica nadaljevala z delom Si ti moja mama? (Are You My Mother, 2012), ki pa še ni prevedeno v slovenščino.

Temno, skoraj noč

Temno, skoraj noč je kriminalni roman, za katerega je poljska pisateljica Joanna Bator prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok. Ko prične z raziskovanjem, odpre tudi razpoke v lastnih spominih iz otroštva in najstništva. Vzniknejo grenko-sladki fragmenti njenega druženja z že umrlo starejšo sestro Ewo. Slednja je s pomočjo fantazije zanju poiskala pot za beg iz krute realnosti. Dneve sta preživljali ob izmišljanju zgodb o kneginji Daisy, njenih biserih, se borili proti sovražnikom mačkojedom, družbo pa jima je delal plišasti medved Hans iz Nemške demokratične republike. Skozi hojo po poti spominov Alicja spozna družinske skrivnosti in lastne potlačene travme iz preteklosti. Odkrije vzroke za materino kruto ravnanje in smrt njene sestre. Dogajanje, sicer postavljeno v sodobno Poljsko, je zaznamovano s preteklostjo. Zdi se, da meščani le obstajajo, ne pa zares živijo. Kljub redkim izjemam iz njih veje zlo, ki ga usmerijo v vse, kar je tuje, neznano in presega njihove okvirje. V romanu tako ne manjka pretresljivih zgodb meščanov. Posilstva, mučenje živali, medsebojno obračunavanje, družinsko nasilje, pedofilija, homofobija, revščina in fanatizem vladajo mestu. Vsak se znajde po svoje, solidarnost in pristni človeški odnosi pa na pogorišču zgodovine postanejo nemogoči. Fizični zločini se selijo tudi v sfere svetovnega spleta, ki postane greznica medsebojnega blatenja in raj za trole. Tri poglavja v romanu so zapisana v obliki komentarjev na novice, ki popisujejo aktualno dogajanje v Wałbrzychu. Še največ človečnosti premorejo mačkarice, skrivnostne ženske, ki se potikajo po mestu in hranijo mačke. Kruto, rezko in z nasiljem nasičeno slogovno mojstrsko pisanje bralcev ne bo pustilo brezbrižnih. Zaradi vseh travmatičnih zgodb gre za zahtevno branje tudi s psihološkega vidika. Žanr kriminalnega romana dela ne ukalupi, saj ga vseskozi preveva močna družbenokritična nota. Ali je res človek človeku največje zlo?

Vse to smo videli

Mlada Kayleigh od odvetnika Stitica dobi pismo, v katerem jo vabi, da se pridruži tožbi bivših sodelavcev zoper podjetje Hexa. V odgovoru mu zaupa svojo izkušnjo s podjetjem ter tudi njen odnos s sodelavko in partnerko Sigrid. V Hexi administratorji pregledujejo potencialno sporne vsebine in se glede na strogo določene smernice odločijo za izbris ali dovoljenje za objavo. Za izpolnitev dnevne norme, morajo obdelati vsaj petsto objav nasilja, spolnosti, zlorab, samomorov, neprimernih izjav, teorij zarote … Pri tem so razlogi za (ne)objavo lahko zelo bizarni. Nečloveške delovne razmere in dnevno soočanje z najbolj krutimi neprimernimi vsebinami imajo na življenje zaposlenih močan vpliv. Nekateri jasno izrazijo nestrinjanje, drugi se zapirajo vase, tretji zanikajo obstoj težav, nekateri pa zaradi potrebe po zaposlitvi preprosto vztrajajo. A vse ima svoje meje in priča smo lahko konfliktom med zaposlenimi in disfunkcionalnemu razmerju Kayleigh in Sigrid. Družbeno okolje, v katerega je postavljeno dogajanje v noveli, se zdi sprva distopično, a hkrati bralcu prinaša zavedanje, da takšna delovna mesta dejansko obstajajo.
Za ostale ljudi je nepredstavljivo, kakšne grozote so videli digitalni čistilci, hkrati pa med njimi vlada zanimanje za šokantne detajle. Vsi želijo izvedeti, kaj je bilo najhuje, kar so kdaj videli, ob tem pa pozabljajo na sočloveka in na njegove morebitne travme, s katerimi se zaradi izpostavljenosti vsebinam sooča. Nizozemska avtorica opozarja tudi na pomen podpore psihologov, ki je pogosto nezadostna, pristop do osebe v stiski pa neprimeren. Pri tem so si mnogi delavci primorani poiskati zasebno individualno pomoč psihoterapevta. Za poglobljeno seznanjanje s področjem vpliva tovrstnih vsebin na zasebno življenje je bralcem na voljo tudi kratek seznam strokovne literature in virov. Ostro literarno delo je po formi daljša novela, ki skozi zgodbo posameznikov prevprašuje vrednote celotne družbe. Kaj vse nas določa in kje so meje vzdržljivosti človeške psihe?

Picerist: sporni eseji o zločinu: roman

Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.

Elias Portolu

V zbirki Nobelovci sta v eni knjigi izšli dve deli Sardinijske avtorice Grazie Deledda. Romana Elias Portolu in Trsi v vetru sta deli iz bogatega opusa Grazie Deledde, ki ju združujejo lastnosti, zaradi katerih je avtorica posebna, prepoznavna in cenjena tudi danes: izjemno živi, strastni in tenkočutno prikazani literarni liki, postavljeni v situacijo zanimivega moralnega konflikta, globoke človeške stiske, ki živijo v ruralnem okolju na Sardiniji, prepojeni s stoletno tradicijo nenapisanih družbenih norm in posebne, z vsakdanjim življenjem spojene nadčutnosti.
Delo Elias Portolu govori o mladem moškem, ki se vrne iz zapora ravno pred bratovo poroko. Med Eliasom in bratovo zaročenko Maddaleno se vname ljubezen, kar v protagonistu sproži hud notranji konflikt, ki ga skuša rešiti z begom v duhovniški poklic.
Trsje v vetru je življenjska zgodba Efixa, hlapca na posestvu premožnega posestnika plemiških korenin, don Zame Pintorja. Po smrti žene Cristine don Zame do svojih štiri hčera (Ruth, Noemi, Ester in Lie) postane še bolj krut in oblasten, ženske so ujetnice v domači hiši, kjer od jutra do večera opravljajo hišna in kmečka dela, stike z zunanjim svetom nadzoruje tiranski oče. Takemu življenju se upre Lija, ki ji uspe pobegniti s Sardinije v Rim in si ustvariti družino. Po skrivnostni smrti vedno bolj krutega don Zame postane cilj hlapca Efixa poskrbeti za tri samske ženske, dame Pintor, ki po očetovi smrti ostanejo same z nekaj posesti in brez moškega pri hiši. Preobrat v hiši Pintor se zgodi, ko v zgodbo vstopi mladi Giacinto, Lijin sin, ki je izgubil oba starša. Bo Giacintov prihod spremenil usodo starih tet? Bo vdanemu Efixu uspelo družini Pintor vrniti nekdanji ugled med krajevnimi veljaki?

Med obema deloma je 10 let časovne razdalje (prvo je izšlo leta 1903, drugo 1913), romana se razlikujeta tudi po obsegu (prvi ima približno 140 strani, drugi okrog 180). V romanu Elias Portolu je doživljanje notranjega konflikta »zločin – krivda – kazen« bolj predvidljivo, v bralcu lahko pusti rahel priokus podrejenosti avtorice krščanski morali. Motiv celibata je avtorica veliko bolj psihološko poglobljeno obdelala v zrelejšem romanu La madre (1920). Roman Trsi v vetru je z Lijinim uporom patriarhatu, Efixovo posebnostjo in uporom hlapca gospodarju vsekakor bolj revolucionaren. V Trsih je Efixov notranji konflikt večplasten, razvija in razrešuje se bolj postopoma. V zgodnejšem romanu so prisotni folkloristični elementi predkrščanskih ali poganskih obredov, npr. prizor plesa v maskah in obred čaščenja zavetnika Sv. Frančiška, omenjen je tudi obred branja zelene vode, ljudsko zdravljenje… vendar so v Trsih v vetru elementi nadčutnega bolj intenzivni, ljudje se posvetujejo z dušami umrlih prednikov (te tudi posegajo v dogajanje), zaupajo razodevalnim sanjam, prisluškujejo panam (duše umrlih porodnic), amatadorom (škratom s sedmimi kapami), janam (majhnim vilam), se izogibajo zlim duhovom ali kananeji (kači, ki živi še od Kristusovih časov), zdi se, kot da dejanja protagonistov uravnavajo višje sile. Tudi opisov tipičnega sardinijskega okolja, vaških posebnežev in narave je več v Trsih v vetru. V zadnjih letih je zanimanje za dela Grazie Deledde v Italiji doživelo pravo renesanso, njena dela ponovno izdajajo različne italijanske založbe, nekateri Deleddini romani so aktualizirani v odličnih predgovorih sodobne sardinijske pisateljice Michele Murgia (preminule 10. avgusta letos). O življenju Grazie Deledda je nastala tudi gledališka drama, Quasi Grazia, z Michelo Murgia v glavni vlogi. Grazia Deledda, druga ženska na svetu, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je namreč imela zelo zanimivo življenje, omenim naj samo, da ni imela formalne izobrazbe, da se je že kot otrok odločila, da bo pisateljica, da je njen mož pustil državno službo in postal njen manager, kar je bilo za takratno družbo tako zelo nenavadno, da je o tem Pirandello napisal roman »Njen mož«, ki pa ga je pozneje umaknil iz prodaje in se je v javnosti pojavil močno predelan. Izdaja dveh obravnavanih romanov Grazie Deledde v slovenščini je obogatena z izčrpno spremno besedo prevajalca in bibliografijo avtorice, ki jo je sestavil Jože Munda.

Najskrivnejši spomin človeštva

Mohamed Mbougar Sarr je mlad senegalski pisatelj, ki je postal z romanom Najskrivnejši spomin človeštva, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, drugi najmlajši dobitnik te nagrade in kot pisatelj iz Podsaharske Afrike njen prvi dobitnik. Posvetil ga je malijskemu pisatelju Yambu Ouologuemu, prvemu Afričanu, ki je osvojil Renaudotovo nagrado. Zaradi obtožb, da je spisal plagiat, je ta pozneje objavljal pod psevdonimi ter se umaknil z oči javnosti, njegovo usodo pa v pričujočem romanu predstavlja skrivnostni in v mit oviti T. C. Eliman, ki s svojim delom Labirint nečloveškosti v francoskih literarnih krogih prav tako sproži ogorčene in nizkotne odzive kritikov z obtožbami o ukradenem avtorstvu. Tudi on ponikne neznano kam, po njegovih izginulih sledeh pa se odpravi še en francosko pišoči afriški pisatelj, sicer na študiju v Franciji. Ko prebere Labirint nečloveškosti, ta knjiga, ki naj bi ji sledilo nadaljevanje, ki ga ni, v njem vzbudi močno potrebo po tem, da bi pisatelja, ki ga je s svojim pisanjem malodane uročil, našel in ga spoznal. Na poti mu bralec sledi skozi različne čase in pripovedi, med katerimi na osnovi intimne družinske zgodbe močno izstopata predvsem elementa kolonializma in francoskega rasizma ter njunih posledic in zmešnjav, ki vdrejo v življenja in mišljenja Afričanov in povzročajo med njimi samimi nemalo družinskih in družbenih konfliktov. Sicer pa je roman prava hvalnica literaturi in ob vsem naštetem tudi roman o mladosti, kovanju prijateljstev in odkrivanju ljubezni. Ter seveda o identiteti, ki jo »beli« iščejo drugače in drugje kot »črni«. Razgibano, očarljivo in inteligentno pisanje, ki bralca zapeljuje in ga vzdržuje v napetem zanimanju do zadnje pike.