skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.

Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]

Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.

Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.

Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.

Osvajalec. Gospodarji loka

Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.

Kurji pastir

Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.

Rojstvo Venere

Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.

Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.

Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.

Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.

V visoki travi

Ime slovenske pisateljice Gabriele Babnik po navadi tematsko povezujemo z Afriko. Je prejemnica več nagrad – za prvenec Koža iz bombaža, za roman Sušna doba nagrado Evropske unije za literaturo ter Stritarjeve nagrade. Z romanom V visoki travi nas prestavi na slovensko podeželje, v povprečen slovenski dom. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, Lidije, sledimo njenemu življenju vse od mladostnih let, dokaj travmatičnega otroštva, poroke, dela v tekstilni tovarni, neposrečenega zakona in tako naprej.

Presenetljiv in svež je ravno ta prvoosebni pogled na dokaj povprečno, nezanimivo življenje. Babnikova da glas ženski, katere življenje se vrti okrog družine, gospodinjstva in ki je na prvi pogled zelo enolično, da bi lahko napisalo roman. Vendar se pravo, kruto, krvaveče in utripajoče življenje odvija v notranjosti pripovedovalke: “In čeprav bi se morala smejati, jočem. Vem, da bo to stvari samo še poslabšalo, toda le tako lahko sprejmem tisto, kar sem. In živim zato, da bi jemala, ne da bi dajala. Pozabljala, ne da bi se spominjala.” (str. 159)

Presenetljivo, pretresljivo in mojstrsko napisano branje.

Svetilnik v nevihti : zdravilne zgodbe iz Indije

Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.

Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.

S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.

Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.

Made in Vietnam

Že znano in večkrat citirano dejstvo je, da je modna industrija eden največjih onesnaževalcev okolja. Poleg slabega vpliva na okolje, pa ima še druge temne plati, kot je otroška delovna sila in delo v nevzdržnih, nečloveških pogojih, kršenje človekovih pravic.

Vse to odlično oriše mladinski roman Made in Vietnam – opisuje zgodbo 13-letne Lan, ki zaradi slabih gmotnih razmer v družini začne z delom v tovarni športnih copat. Kmalu se ji pridruži tudi mlajša sestrica. Delovni pogoji v tovarni so nevzdržni: delajo z nevarnimi spojinami, k poškodujejo njihove dihalne poti, delajo več kot 12 ur zapored, če naročilo ni dokončano, delajo tudi ob nedeljah … Ko pride inšpekcija, se otroci poskrijejo, tovarno uredijo, kot da deluje po vseh predpisih.
“Tovarna je zavarovana kot zapor in delavci za zidovi jo tudi tako občutijo. A vseeno so tukaj prostovoljno. Nihče jih ne sili. Kdor hoče oditi, lahko odide, kadar koli. Nobenih delovnih pogodb ni, nobenih zakonov, ki bi jih ščitil, nikogar, ki bi jih zadrževal. Pa vseeno komaj kdo prostovoljno zapusti tovarno. Potrebujejo denar, ki ga zaslužijo tu, pa čeprav komaj zadošča za preživetje.” (str. 12/13)
S prihodom inšpektorjev iz Nemčije skuša Lan najti pot, kako jim posredovati sporočilo o resničnih (in ne le začasno insceniranih) pogojih dela v tovarni. Ji bo uspelo?

Knjiga je odličen opomnik, kakšna škoda se dela tako na ekološki kot socialni ravni – samo zato, da imamo najnovejše superge in najmodernejša oblačila. Je res vredno?

Odeje : roman v stripu

Craig Thompson je ameriški risar stripov, najbolj poznan po risoromanu Odeje. Za svoja dela je prejel številne nagrade (denimo štiri nagrade Hervey, dve Eisner Awards, in dve Ignatz Awards).

Odeje so že kar kultni avtobiografski risoroman. Opisuje mladostne (pre)izkušnje mladega Craiga, ki so značilne za mnoge mladinske romane: prva ljubezen, občutek izključenosti, zasmehovanje, nestrinjanje s starši, stroga vzgoja itn. Craig je umetniško nadarjen fant, ki rad riše in se upira strogi krščanski vzgoji svojih staršev. Na zimskih duhovnih vajah spozna Raimo, ki prihaja iz podobnega ozadja. Postaneta neločljiva in razmerje vzdržujeta prek pisem in telefona, Craig jo tudi obišče. Kot vsaka prva mladostniška ljubezen tudi ta ne obstane. Craig se na koncu odseli in distancira od stroge vzgoje ter najde svojo pot, kako vzdrževati svojo vero.

Na prvi pogled gre za tipičen mladinski (riso)roman, vendar ga odlikuje neka tenkočutnost in avtentičnost, preko katere se bralec zlahka identificira oz. se spominja lastnih sličnih mladostniških zagat in čustvenih pretresov.

Antologija portugalskih pesnikov XX. stoletja : (nadaljevanje nedokončane antologije) = Antologia de poetas portugueses do século XX : (continuação de uma antologia inacabada)

Portugalska je zelo posebna, živopisana dežela, in veliko ljudi se zaljubi v njene čare. Prav tako kot je portugalska fado glasba zaznamovanja s tistim njihovim bolečim hrepenenjem, saudade, je z njim gotovo zaznamovana tudi portugalska poezija.

Pričujoča antologija predstavlja nadaljevanje antologije Trinajst portugalskih glasov iz l. 2009. Gre za dvojezično zbirko, pri kateri je sodelovalo kar nekaj slovenskih in portugalskih pesnikov in strokovnjakov.

Antologija je odlično branje za vse navdušence nad poezijo in je odličen odraz portugalskega značaja. Pesmi so polne refleksije:

Smo bežno listje, kjer spijo
ptice tišine in samota.
Smo samo listje in njegovo šelestenje.
Negotovi, nezmožni biti roža,
še sapa nas zmoti in strese.
Zato se ob vsakem našem gibu
vsaka ptica spremeni v drugo bitje.

(Eugenio de Andrade)

… in seveda ljubezni in hrepenenja:

Ležeča si otok in redko
otoki iz morja pridejo take dolžine
s tako obetavnimi zalivi
s cvetočim gozdom na sredini.

(David Mourão-Ferreira, Otok)

Odlično poetično branje, ne le kot del študija portugalske književnosti, temveč za vsakega, ki se rad nagradi z branjem dobre poezije.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×