Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.
Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.
Trilogija CoDex 1962 je večžanrsko in nadvse kompleksno literarno delo, polno simbolike in aluzij, ki ga je islandski pesnik in pisatelj Sjón snoval med leti 1993 in 2016. V prvem delu, ki ga že lahko beremo v slovenščini, je začetek dogodkov postavljen v čas druge svetovne vojne, dogajanje pa je zgoščeno pretežno v majhni sobici gostišča, nekdanjega bordela v izmišljenem nemškem mestu Kükenstadt, kamor skrijejo slabotnega, domala nezavestnega moškega, prebeglega iz taborišča, da bi si tam opomogel, kot negovalko in skrbnico nad njegovim stanjem pa določijo mlado služkinjo Marie-Sophie. Tu in tam se v pripoved vriva tudi zgodba o nadangelu Gabrielu, a je njegova simbolična pomenskost v prvem delu trilogije še ne (povsem) razvidna. Med služkinjo in skritim moškim, za katerega se izkaže, da je judovskega porekla, se tekom pripovedi postopoma razvije posebna vez, odločilnemu aktu sklepnega dejanja prvega dela, ki je dejanje stvarjenja novega bitja, pa se je Marie-Sophie prepustila po nasilnem dogodku, ki ga je v času edinega izhoda, ki si ga je priborila med nego ubežnika, iz bolestnega ljubosumja nad njo izvršil njen siceršnji srčni izvoljenec. Zlomljene duše se zbliža z negovancem, ki želi v zameno, ker mu je povrnila, kar so mu vzeli – ljubezen – z njo deliti edino stvar, ki jo premore: kepo gline v škatli za klobuke. Priča smo oblikovanju golema, judovske mitske figure. V vzporedni zgodbi nadangel Gabriel z Nebeškega kraljestva pade na Zemljo, boj za prevlado nad svetlobo in temo je končan, čas je umorjen. Zgradba pripovedi deluje kar nekako psihadelično in je vse prej kot sledljivo logična, je bolj dramolet kot roman in mestoma bolj poezija kot proza, simbolika je skrivna in zavozlana, osrednja zgodba pa se vzpostavlja z mnogimi stranskimi zgodbami in tudi ni vedno takoj jasno, kdo je tisti, ki trenutno govori. Če znate izstopiti iz predvidljivega in ustaljenega in vas privlači drugačnost in se temu kot bralci zmorete sproščeno prepustiti, vabljeni k branju.
Predstavljajte si svet, v katerem obstajajo dovršeni tehnološki sistemi, ki vam pomagajo urejati odnose z drugimi. Z vstavljeno tehnologijo v telesu lahko v različnih situacijah s preprostim pritiskom na gumb zamenjate svojo družbeno masko. Ko se v vas nabere preveč čustvene bolečine, preprosto zaužijete kapsulo, ki deluje protibolečinsko in zadeva je urejena, kot pri glavobolu. Vaša življenja so do najmanjših potankosti zbrana v računalniškem sistemu, njihov potek se lahko spremeni že z minimalno spremembo algoritmov. Tehnologija vam velikodušno omogoča brisati svoje spomine. Misli lahko darujete v za ta namen ustanovljenim muzejem. Kadarkoli lahko v hipu nepovratno in nezapomnljivo izstopite iz življenja drugih. Kupiti posmrtno življenje drugega sploh ni problem. Za spremembe osebnih vrednot obstajajo posebne službe. Za odpadla čustva, ki jih luščimo v svojih življenjih, skrbijo kot za ostale smeti, ki jih je potrebno čistiti s tal. Najeti živo igračo, h kateri se stisneš zvečer, da bi lažje zaspal, ni nič neobičajnega. In še in še elementov je, ki jih avtorica v svojem kratkoproznem prvencu Nedaleč stran vstavlja v pripoved, ki, če razmislimo, v kolikšne dovršenosti sili tehnološki razvoj in s kolikšno strastjo države razvijajo kibernetske sisteme, morda niti ni tako distopična, kot deluje na prvi vtis. Ljudje v razvitem kapitalističnem svetu smo osebnostno morda res vse bolj in bolj podobni robotom, produktivnost je edina sprejemljiva vrednota, medosebne odnose vse težje oblikujemo, jih negujemo in vzdržujemo, nedotakljive zasebnosti pravzaprav skorajda nimamo več, zahodna medicina se vse bolj in bolj izkazuje za mehanično vedo, psihološka spoznanja pa zahrbtno postajajo vse privlačnejša orodja izbora, manipulacij in nadzora. Kam nas to lahko vodi in kakšen bi lahko bil družbeni svet prihodnosti? Je individualizem res prava izbira? Je osebna svoboda, o kateri govorimo in jo zaklinjamo, morda zgolj izraz izgubljenosti? Se zmoremo v bližini drugega še vedno počutiti varne? Kdo smo in kaj postajamo? In tako smo znova – ali še vedno – na točki poziva, ki kliče k temu, naj vendarle prevrednotimo vrednote, dokler jih nekega dne res ne bomo povsem nepovratno razkrojili. No, lahko upamo, da se to ne more zgoditi in se ne bo. Je pa dobro, da se nastavlja ogledalo sveta, v katerega se večina ne želi zbuditi, in eno takšnih ogledal so tudi te zgodbe.
Poglavitno sporočilo tega romana bi lahko povzeli z mislijo: vojna nikoli ni rešitev, je le velik del problema. Zgodba se odvija med 1. svetovno vojno, in kot taka je del osebne avtorjeve izkušnje. Roman pripoveduje zgodbo mladega nemškega vojaka Paula Bäumerja. Na začetku živi s starši in sestro v nekem nemškem mestecu in obiskuje šolo. Tam se pod vplivom patriotskih govorov učitelja Kantoreka ves razred javi za služenje v cesarski vojski. V ospredju so torej mladi fantje, sošolci, ki so komaj prišli iz šolskih klopi in se po nekajtedenskem urjenju borijo v prvih bojnih linijah na meji s Francijo. Med njimi se splete tovarištvo, ki se poglobi iz nuje po preživetju. Na fronti je toliko nedoumljive brutalnosti, toliko nesmiselnih smrti. Mladi fantje, praktično še otroci vsakodnevno umirajo. In takoj ko izginejo eni, pošljejo nove, mlade, neizkušene, ki ne preživijo dneva. Odličen kultni roman, ki ti še dolgo odzvanja v srcu.
Prevod dela: Im Westen nichts Neues
Posnet je tudi odličen film.
V zbirki kratkih zgodb priljubljeni hrvaški pisatelj in pesnik srednje generacije Zoran Pilić v igrivem, neposrednem, polnokrvnem in gibkem ritmičnem jeziku zapisuje tragikomične usode majhnih posameznikov, ki govorijo: o brezvestni mladostniški lumpariji; o nenavadnem potovanju iz Banja Luke do Zagreba med vojno v Jugoslaviji; o tem, kako je najbolj osovražen učenec kasneje med vojno v Sarajevu rešil svojega največjega učiteljskega sovražnika; o pijanem vozniku, ki se med vožnjo zaleti v nebeškega angela s krili; o naivnem netalentiranem dramskem umetniku; o nostalgičnem srečanju z bivšo partnerko; o planinsko-pisateljskem izletu na Velebit in srečanju s kozlovolkom; o življenjskih modrosti polnem Popaju; in zadnja o tesnobnem gastarbajtarju. Posamezniki, ki jim avtor posoja svoj glas, so vsi po vrsti posebneži – obstranci, samotarji, vojni veterani, ljudje z obrobja ali družbenega dna in celo mitološka bitja, ki jih prikazuje v njihovih nerodnih razmerjih s prijatelji, partnerji, svojimi lastnimi življenji ali pač celotno družbo, v kateri živijo. Avtor si pri zapisovanju res daje duška, v ospredju je, tudi ko gre za tragiko, predvsem komičnost, prizori pa so opisani tako živo, da se pred očmi bralca odvijajo kot na filmskem platnu, oluščeni so namreč vsakršnega balasta in s tem dosledno neposredni. Bralec ob Zoranu Piliću nima časa biti zaspan in ležeren, avtor ga prepričljivo ujame v zgodbo in njegove pozornosti ne izpusti niti za trenutek. Zabavno, energično, jedrno.
Dave Grohl. Eden najbolj (pri)ljubljenih ljudi na svetu. Večini znan kot vodja skupine Foo fighters, srednji generaciji kot bobnar Nirvane, ožji underground druščini pa znan tudi kot bobnar legendarne punk skupine Scream.
Avtobiografija ja nastala leta 2020 ob izbruhu epidemije in odpovedi vseh koncertov. V njej se Dave v pretežni meri kronološko sprehodi od svojega otroštva – ki v primerjavi z večino trpečih rockerskih vrstnikov niti ni pretirano travmatično – vse od prvega rock’n’roll razodetja v mladosti, pa do aktualne svetovne slave.
Zahtevnejšim bralcem bo bržkone bolj všeč prva polovica knjige, ki podrobneje opisuje njegovo mladost in navduševanje nad rock’n’rollom, pričetek njegove kariere glasbenika in življenje na cesti z bendom Scream. Morda jih je kdo od vas celo videl v Ljubljani konec 80-ih? Za človeka, ki je znan po svoji prijaznosti in dobrohotnosti, je jezik neposreden, realističen in na trenutke surov, tako kot njihova glasba. Vsekakor ne manjka zabavnih in manj zabavnih anekdot s turnej ter Davov iskreni vpogled v svoje življenje, vse dokler se motor Screamov ni ustavil. In takrat se zgodi Nirvana. Ta pomembni del njegovega življenja zajema relativno majhen del knjige. V njem ne ponavlja dejstev, ki so že večini znana, ampak predvsem orisuje svojo vlogo ter poglede v tem turbulentnem času.
Druga polovica je posvečena ponovnemu vzponu, zahvalam vsem pomembnim ljudem v njegovem življenju ter njegovi ženi in otrokom, z nekaj dodanimi kockami sladkorja. Vsekakor Dave tudi kot pisatelj širi iskrenost in pozitivnost, kot smo ju vajeni že iz njegovih intervjujev ter glasbe.
Najbolj goreče poznavalce Daveove kariere je potrebno opozoriti, da prevod sicer ni slab, vseeno pa se v njem izgubi kar nekaj (pop)kulturnih referenc ter sočnosti undergroundovskega žargona, kot tudi nekaj jezikovne ostrine. Kljub temu pa knjiga ostaja obvezno čtivo za vse privržence Nirvane, Foo fightersov in rock glasbe nasploh, saj v njej resnično ne manjka zabavnih anekdot, lucidnega razmišljanja o rockerskem načinu življenja ter pozitivne energije, po kateri je znan Dave Grohl – človek, ki se je vedno znal izogniti pastem življenja na samem robu.
Ana Svetel je po poklicu etnologinja in kulturna antropologinja, zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, a znanost ni edina, ki se ji posveča. Je avtorica kratkih zgodb, pripovedovalka in kolumnistka, poleg literature se aktivno ukvarja tudi z glasbo. S pesniškim prvencem Lepo in prav se je uveljavila kot tenkočutna pesnica, z izčiščeno intimnostjo zaznave pa nas navdušuje tudi v pričujoči pesniški zbirki Marmor, ob branju katere se pred bralčevimi očmi naplavijo površnemu gledanju nepomembni detajli sveta, ki nas obdaja, ali pa hipni miselni utrinki, hrepeneča želja po stiku in srečanju, samotna samozadostnost bitja in še marsikaj drugega. Iz njenih pesmi veje tihost, nežnost, sočutnost in čud otroške radovednosti.
Lado Kralj, leta 2022 preminuli slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, kritik in dramaturg svoj drugi roman posveča času od italijanske okupacije Ljubljane pa vse do petdesetih let 20. stoletja. Okoli Ljubljane se vije žica, italijanska fašistična oblast Šiškarjem vlada s trdo roko in po krutem načelu generala Maria Robotta: “Si ammazza troppo poco” (Še premalo jih pobijemo). Zgodba se osredinja na Ivana Kneza, mladega vosovskega kurirja, čigar očeta so, podobno kot avtorjevega, odpeljali v taborišče Dachau. Lado Kralj natančno dokumentira posamezne zgradbe, ulice Zgornje in Spodnje Šiške. Mnogi prebivalci in obiskovalci te ljubljanske mestne četrti jih bodo zagotovo prepoznali. V neposredni bližini gradu Jama, kjer danes stoji Bolnišnica dr. Petra Držaja živi Ivan. Njegovo mladostništvo je prepredeno z nasiljem, bridkostjo, smehom in tudi ljubeznijo. Srce mu ukrade bistra učenka samostanske internatske gospodinjske šole Eva Verdonik. Mladi Ljubljančani ne želijo biti le nemi spremljevalci aktualnega političnega dogajanja. Represiji se uprejo, veliko se jih pridruži partizanom ali pa postanejo kurirji. Tudi Ivana rekrutira prijatelj Jože Knafljič z ilegalnim imenom Kunde. Italijanska vojska se po porazih začne umikati in tehtnica vojne se prevesi na stran partizanov. Po začetni evforiji Ivan spozna, da nov režim morda ne prinaša nujno boljšega življenja. S prijatelji zapade v nostalgično melanholijo po časih, ko je grad še stal, mesto ni bilo prepredeno s cestami in so se lahko brezskrbno drsali na tamkajšnjem bajerju. Ivanu ostane le ščepec upanja na snidenje z ljubeznijo. Oster popis dogajanja iz polpretekle zgodovine mestoma prekinjajo humorni, ironični pripetljaji, ki s svojo pristnostjo nekoliko razblinijo trpko, mračno snov romana. Ne bom se več drsal na bajerju je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta 2022 in nominacijo za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.
Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.
in nato