skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Po poti se je zvečerilo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Solznice

Solznice so druga knjiga Alenke Koželj. Že sam naslov (solznice so bile stekleničke, v katere so žalujoči stari Rimljani zbirali svoje solze) nam da vedeti, da lahko pričakujemo zgodbe, polne žalosti in trpljenja. V knjigi je zbranih osem kratkih oz. nekoliko daljših zgodb, v katerih so, čeprav dve zgodbi pripovedujeta duhovnik (Plameni) in nečak (Skrinjica tete Rože), glavne junakinje ženske. Gre za močne, samosvoje in neprilagodljive ženske, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, hudi stiski, ko se vsaka po svoje spoprijemajo s svetom okoli njih in same s seboj.
Osebe, katerih zgodbe spremljamo, so zelo senzibilne, nekatere kar preveč, vendar so obenem labilne; tudi tiste, ki ne dajejo takega vtisa in imajo nek jasen cilj, so izgubljene v svojih občutkih, kot da živijo v svojih mehurčkih. Nekateri so tudi izobraženi, kot na primer pripovedovalec v uvodni zgodbi Plameni, vendar jih to le še bolj odtuji od okolja, v katerem se (ne) znajdejo. V vseh zgodbah pa se kaže zanimanje avtorice za zapletenost človeške psihe. Nikogar ne obsoja, kar skuša doseči slogovno, s čim večjo občutljivostjo, z izbranimi besedami in izrazi, ki niso obsojajoči. Jezik pisateljice je vrhunski, pri pisanju uporablja čudovite opise, duhovite metafore, prispodobe za človekove lastnosti išče v pojavih v naravi. Posebno vlogo v zgodbah imajo oči, ki »so kot koprena, skozi katero ljudje gledamo in skozi katero lahko tudi v obratni smeri vidimo v človekovo dušo.«
Dogajalni čas zgodb sega od srednjega veka preko druge svetovne vojne do današnjih dni, tudi krajevno se dogajajo v britanskem Walesu (uvodni Plameni), na Poljskem (Rojstni dan) in v Sloveniji. To nas napelje na misel, da se lahko tragične zgodbe, o katerih beremo, zgodijo kadarkoli in kjerkoli. Žalost, obup in trpljenje so tako zelo osebni, pa hkrati tudi na nek način splošni. Kljub temu, da se je duhovnozgodovinska podoba sveta skozi obdobja spreminjala, so določene pasti človeške psihe, ki lahko zajamejo človeka kadarkoli, prisotne ne glede na čas ali okolje.

Zaje*ali smo

Glavni protagonist je 16 letni Jamie, ki je Koori. Kot staroselski Avstralec ima v življenju slabši izhodiščni položaj napram belskim sovrstnikom. Poleg tega je kot majhen otrok pristal v rejništvu pri teti in stricu; sprejela sta ga z odprtimi rokami in fantu sta kot druga starša. Prava starša sta imela težave z alkoholom in njuni medsebojni odnosi so zaradi vseh bridkih okoliščin odtujeni in zapleteni. Jamie je vročekrven in vzkipljiv mladostnik. Ima tudi starejšega brata, ki mu je v težkih preizkušnjah prišel stati ob strani.

Neke noči belski vrstniki, kot že mnogokrat prej, rasistično zafrkavajo njega in njegove prijatelje. V besu in slu po maščevanju enemu od njih ukradejo čisto nov avto. Ker so pili in objestno vozili, avto razbijejo. Pride policija, sledi aretacija in tako vstopijo v kazenski sistem. Pristanejo v mladoletniškem zaporu. Jamie tam marsikaj življenjsko pomembnega spozna, tudi ljubezen do poezije, in priseže si, da nazaj v zapor noče nikoli več.

Na kocu knjige je spremna beseda: Zajebati — a ne obupati / Nastja Holc, socialna pedagoginja in vodja oddelka za vzgojo v Prevzgojnem domu Radeče.

Dobričina

Ta zgodba je ganljiv portret ljubezni, izgube in upanja, ki bo bralca popeljala na čustveno intenzivno potovanje. Pripoveduje o Tommyu  Carru, prijaznem moškem z dobrim srcem, ki živi umirjeno življenje z ženo Evo in hčerko. Njuna sreča pa je za vedno spremenjena, ko se zgodi nekaj nepredstavljivega. Zgodba vas bo popeljala skozi preizkušnje, s katerimi se sooča Tommy, ko zboli, a kljub temu najde moč za naprej. Preko njegovih izzivov knjiga raziskuje teme ljubezni, žalosti in upanja. Knjiga na pretanjen način opiše, kako tragedija in žalost lahko spremenita človeka, a hkrati pokaže, da so tudi v najtemnejših trenutkih mogoči preobrati. Branje te knjige je navdihujoče, saj opozarja, kako pomembna sta vztrajnost in moč, da sprejmemo življenjske izzive. Poleg tega zgodba ponuja vpogled v človeško psiho ter nas opominja, kako dragoceno je, da najdemo smisel v bolečini. Če cenite poglobljene zgodbe z močnim čustvenim nabojem in globokimi sporočili, potem je to branje, ki ga ne boste mogli odložiti.

Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar : avtobiografija

Avtobiografija je iskrena in humorna, a obenem tudi izredno tragična. Perry opisuje svojo odvisnost od alkohola in tablet ter številna ponavljajoča zdravljenja. Večkrat je bil na robu smrti. Ves čas si je želel ljubezni in se hkrati bal, da ga bodo ljubljeni zapustili. Tako kot so ga v otroštvu. Svoje težave je dolgo uspešno skrival. V večnem strahu, da ne bi zadostoval, je menjaval ženske. Tudi slava in denar mu nista zapolnila notranje praznine.

Maček gre na pot

Ali nas lahko žival pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Avtorica Hiro Arikawa na to vprašanje odgovarja s toplo zgodbo o vezi, ki se preplete med moškim Satorujem in njegovim mačkom Nano. Njuno zgodbo pripoveduje mačkon, bivši potepuh, ki ga Satoru nekega večera, ranjenega od udarca avtomobila, pripelje domov. S tem se njuno skupno življenje prične. Kar se mačkonu Nani začne kazati kot mirno življenje z njegovim človekom, se po petih letih naglo spremeni. Satoru ni več zmožen skrbeti za Nano in mu želi najti najboljši možen dom. Tako se odpravita na skupno potovanje po Japonski, od Tokia do pokrajine Hokaido, s tremi vmesnimi postanki pri starih Satorujevih prijateljih, ki bi lahko Nani nudili nov dom. A Satoru ne ve, da se je prebrisani maček že zdavnaj odločil, da je njegov dom lahko le tam, kjer je Satoru – do konca njunega skupnega življenja.

Na svoji poti po Japonski maček vidi, voha in čuti naravo, kot je ni še nikoli prej. Spozna Satorujeve prijatelje in skupne zgodbe, ki so ta prijateljstva utrdila v odločilnih trenutkih Satorujevega življenja. Spoznava Japonsko, njene letne čase, barve, vonje, občuduje goro Fudži in redko dvojno mavrico. Po celotni poti in tudi, ko se pot konča, zgodbo prežemajo toplina, kopica življenjskih modrosti in upanje, ki se rodi iz neomajne predanosti in ljubezni med človekom in živaljo. Avtorica bralcu približa mačka Nano s skoraj počlovečenimi lastnostmi. Pokaže nam njegovo iznajdljivost in mačjo pretkanost, katero ljudje velikokrat vidijo kot nagajivost – v resnici pa maček točno ve, kaj je za njegovega človeka najboljše.

Hiro Arikawa je ena najbolj popularnih japonskih pisateljic, ki je že s svojim prvencem leta 2003 prejela nagrado Dengeki za mlade pisatelje na Japonskem. Roman Maček gre na pot je sprva izhajal serijsko v tokijski reviji Shūkan Bunshun, leta 2012 pa je bil izdan kot enoten roman. Leta 2018 je bil po romanu posnet tudi istoimenski film.

In če vsi pozabijo

Zina je hči priseljencev s Kosova, ki se odloči, da bo študirala. Ob preselitvi iz manjšega slovenskega mesta v Ljubljano, v študentski dom, išče svojo pot med svetovi, ki jo določajo. Dva svetova sta zanjo tako ta tukaj, v Sloveniji, in tisti na Kosovu, kot sta dva svetova tudi med njo in starši ter prav tako dva med njo in njenimi (priseljenci od drugod) ter Slovenci in dva v njej sami. Se razdeliti, ograditi, poistovetiti, približati, se stopiti ali izločiti? Ampak s kom, pred kom ali od koga, ko pa smo končno vsi samo ljudje. Zina je ostra opazovalka okolice, staršev in same sebe. Razmišlja o tem, kdo sploh je. Želi si svoj prostor, svet, v katerem bo več objemov, nič nasilja. Manj patriarhalnih vzorcev kot bo prenesla v svoje vse bolj osamosvojeno življenje, bolje ji bo. Tega se dobro zaveda. In tega, da si svojo pot po življenju zarišeš sam. Vsaj od takrat dalje, ko se upreš manipulacijam in udarcem, ki naj bi, in ponekod je še vedno tako, veljali za primerno vzgojo. Zina z bistrim razmišljanjem in osmišljanjem dogodkov v svojem življenju ter življenju sorodnikov s Kosova razlaga o razlikah med ljudmi, ki so oddaljeni “samo” 700 kilometrov, ali celo samo nekaj centimetrov v lastni družini. Strašna in presunljiva zgodba o odraščanju mladega dekleta je napisana berljivo, z lepim pripovednim lokom vsakega poglavja. In nenazadnje, ne nepomembno, z optimističnim zaključkom. Zinina notranja moč in družbeno kritični razmisleki jo bodo zagotovo povedli v svet razumevanja družbenih razlik in samostojnosti, v katerem je najbolj pomembno, da se človek dobro počuti, da je svoboden v svojih izbirah in razumljen s strani bližje in širše okolice. Iskanje identitete, ta večna družbena tema, ki je danes še kako aktualna, je za Zino naporno. Gradnja pozitivne samopodobe je včasih res težavno delo, a Zini, kakršno spoznamo in spremljamo v romanu, bo zagotovo uspelo.
Selma Skenderović se je rodila leta 2001 na Kosovu. S starši je prišla v Slovenijo kot devetletna deklica. Bistra, družbeno kritična in nadarjena za pisanje se je v srednji šoli priključila literarnemu krožku. In napredovala v pisanju. Odločila se je za študij slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše prozo in poezijo. Z zbirko zgodb z naslovom Zakaj molčiš, Hava? je leta 2020 postala najmlajša nagrajenka Festivala mlade literature Urška.

Charlotte

Charlotte Salomon je leta 1917 rojena nemška slikarka judovskih korenin. Več generacij njene družine zaznamujejo samomori žensk. Ko pri osmih letih ostane brez matere, zavetje najde v umetnosti. Tako kot njene ženske sorodnice, se tudi sama spopada z depresijo. Prične slikati in se kljub naraščajoči nestrpnosti do judov vpiše na likovno akademijo. V politično razburkanem obdobju jo družina pošlje v Francijo. Tudi tam Charlotte ni varna pred nasiljem in nestrpnostjo. Holokavst jo potegne iz vrtinca ustvarjalne mrzlice in usodne zaljubljenosti v učitelja petja Alfreda Wolfsohna.

David Foenkinos, v slovenski jezik imamo preveden njegov roman Delikatno, je na Charlottine slike naletel med obiskom Berlina leta 2004. Globoko so ga ganile in odločil se je, da bo raziskal ter popisal avtoričino življenje in ustvarjalno zapuščino. Pred deportacijo v zloglasno taborišče Auschwitz pri 26 letih, je Charlotte ustvarila monumentalno delo z naslovom Življenje? Ali gledališče?. Danes njen opus hrani Judovski muzej v Amsterdamu. Več kot 700 dih jemajočih slik se skupaj s kaligrafsko zapisanimi besedili zliva v bogato umetniško celoto. Charlottine slike odlikujejo zanjo značilni rumeni in modri odtenki ter motivika povezana z njenim življenjem. Izrazito avtobiografske stvaritve pripovedujejo njeno življenjsko zgodbo, ki jo avtor opiše v istoimenskem romanu. David Foenkinos je med hojo po Charlottinih stopinjah razvil veliko spoštovanje do umetnice in pisanje o njej ga je povsem obsedlo. Kot lahko preberemo v romanu, je moral med zapisi posameznih misli delati kratke premore. Besedilo je zato oblikovano s kratkimi povedmi, ki so zapisane vsak v svoji vrstici. Takšen odsekan, maničen slog priča o avtorjevih globokih občutkih in izvrstno odraža Charlottino obsesivno potrebo po umetniškem izražanju. Njeno kratko življenje se z materializacijo v umetniška dela dotakne večnosti. Tudi Foenkinosov roman je globok poklon tej mladi nemški slikarki.

Izpoved otroka našega časa

Čeprav naslovni »naš čas« že dolgo ni več resnično naš, je izpoved otroka 19. stoletja še vedno zanimivo branje. Ta otrok je dvajsetletni Octave, predstavnik generacije, ki v postnapoleonskem času ne najde svoje identitete. Vojni časi so minili, izgubljena generacija ob somraku velikih osebnosti pa izgubljeno tava in išče svojo vlogo v svetu. Opis te dobe v uvodu je slikovit in izčrpen, sklep pa je, da sta bili po Napoleonovi smrti ponovno vzpostavljeni božja in človeška oblast, ni pa bilo več zaupanja vanju in razpasla sta se hinavščina, dvom in ravnodušnost.

Prvoosebni pripovedovalec je gizdalin Octave, ki ga je Musset upodobil po svoji podobi in je v veliki meri avtobiografski lik. Naslovnica sicer zavaja, ko v ospredje postavlja George Sand, slavno pisateljico, s katero je imel Musset razmerje in ki naj ne bi bilo brez vpliva na nastanek tega romana – vendar v tej zgodbi nima nobene vloge.

Nobeno naključje ni, da roman nosi že v naslovu besedo izpoved, saj lahko najdemo podobnosti s slavnimi Avguštinovimi Izpovedmi, kjer svetnik podrobno obračunava s svojimi mesenimi skušnjavami. Tukaj gre za iskreno izpoved gizdalina in lahkoživca, ki zelo natančno opiše svoje odzive na odkritje, da ga ljubica ni le prevarala, ampak ga kar redno vara z različnimi ljubimci, za kar že dolgo ve cel Pariz. V nadaljevanju spremljamo njegovo strastno blaznenje po Parizu in natančno introspekcijo, izvemo pa tudi to, da je bilo že v Parizu 19. stoletja po polnoči težko najti odprto gostilno, kjer bi si trpeči Octave lahko z vinom blažil bolečine in pozabil na ljubezenske rane. Preberemo pa tudi, kako je v zapuščini svoje ostarele tete odkril ljubezenske romane, ki jih ustvarjalno poimenuje katekizmi razvrata in za katere se zdi, da se do današnjega dne niso kaj dosti spremenili.

V drugi polovici romana se izvirnost in duhovitost žal uneseta, saj Octave zaradi očetove smrti odpotuje na podeželje, kjer se seznani z gospo Pierson in v nadaljevanju spremljamo razvoj romance s to pobožno gospo in lokalno dobrotnico, ki se ujame v njegovo past. Ni treba poudarjati, da je razmerje turbulentno, ona v veliki meri izgubi svoj ugled v skupnosti, bralci pa imamo medtem vpogled v neracionalne sile, ki vodijo Octavova dejanja in ljubosumne izpade. Tempo drugega dela romana žal precej peša, vseeno pa je Izpoved otroka našega časa izpovedni roman, zanimiv predvsem zaradi ozaveščenih občutkov protagonista, ki so aktualni v vseh časih, in pa zaradi duhovitega ter dramatičnega sloga pisanja

Skrite slike

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška  v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.