skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Na Zahodu nič novega

Poglavitno sporočilo tega romana bi lahko povzeli z mislijo: vojna nikoli ni rešitev, je le velik del problema. Zgodba se odvija med 1. svetovno vojno, in kot taka je del osebne avtorjeve izkušnje. Roman pripoveduje zgodbo mladega nemškega vojaka Paula Bäumerja. Na začetku živi s starši in sestro v nekem nemškem mestecu in obiskuje šolo. Tam se pod vplivom patriotskih govorov učitelja Kantoreka ves razred javi za služenje v cesarski vojski. V ospredju so torej mladi fantje, sošolci, ki so komaj prišli iz šolskih klopi in se po nekajtedenskem urjenju borijo v prvih bojnih linijah na meji s Francijo. Med njimi se splete tovarištvo, ki se poglobi iz nuje po preživetju. Na fronti je toliko nedoumljive brutalnosti, toliko nesmiselnih smrti. Mladi fantje, praktično še otroci vsakodnevn0 umirajo. In takoj ko izginejo eni, pošljejo nove, mlade, neizkušene, ki ne preživijo dneva. Odličen kultni roman, ki ti še dolgo odzvanja v srcu.
Prevod dela: Im Westen nichts Neues
Posnet je tudi odličen film.

V Mehiki ni slonov

V zbirki kratkih zgodb priljubljeni hrvaški pisatelj in pesnik srednje generacije Zoran Pilić v igrivem, neposrednem, polnokrvnem in gibkem ritmičnem jeziku zapisuje tragikomične usode majhnih posameznikov, ki govorijo: o brezvestni mladostniški lumpariji; o nenavadnem potovanju iz Banja Luke do Zagreba med vojno v Jugoslaviji; o tem, kako je najbolj osovražen učenec kasneje med vojno v Sarajevu rešil svojega največjega učiteljskega sovražnika; o pijanem vozniku, ki se med vožnjo zaleti v nebeškega angela s krili; o naivnem netalentiranem dramskem umetniku; o nostalgičnem srečanju z bivšo partnerko; o planinsko-pisateljskem izletu na Velebit in srečanju s kozlovolkom; o življenjskih modrosti polnem Popaju; in zadnja o tesnobnem gastarbajtarju. Posamezniki, ki jim avtor posoja svoj glas, so vsi po vrsti posebneži – obstranci, samotarji, vojni veterani, ljudje z obrobja ali družbenega dna in celo mitološka bitja, ki jih prikazuje v njihovih nerodnih razmerjih s prijatelji, partnerji, svojimi lastnimi življenji ali pač celotno družbo, v kateri živijo. Avtor si pri zapisovanju res daje duška, v ospredju je, tudi ko gre za tragiko, predvsem komičnost, prizori pa so opisani tako živo, da se pred očmi bralca odvijajo kot na filmskem platnu, oluščeni so namreč vsakršnega balasta in s tem dosledno neposredni. Bralec ob Zoranu Piliću nima časa biti zaspan in ležeren, avtor ga prepričljivo ujame v zgodbo in njegove pozornosti ne izpusti niti za trenutek. Zabavno, energično, jedrno.

Pripovedovalec: zgodbe o življenju in glasbi

Dave Grohl. Eden najbolj (pri)ljubljenih ljudi na svetu. Večini znan kot vodja skupine Foo fighters, srednji generaciji kot bobnar Nirvane, ožji underground druščini pa znan tudi kot bobnar legendarne punk skupine Scream.
Avtobiografija ja nastala leta 2020 ob izbruhu epidemije in odpovedi vseh koncertov. V njej se Dave v pretežni meri kronološko sprehodi od svojega otroštva – ki v primerjavi z večino trpečih rockerskih vrstnikov niti ni pretirano travmatično – vse od prvega rock’n’roll razodetja v mladosti, pa do aktualne svetovne slave.
Zahtevnejšim bralcem bo bržkone bolj všeč prva polovica knjige, ki podrobneje opisuje njegovo mladost in navduševanje nad rock’n’rollom, pričetek njegove kariere glasbenika in življenje na cesti z bendom Scream. Morda jih je kdo od vas celo videl v Ljubljani konec 80-ih? Za človeka, ki je znan po svoji prijaznosti in dobrohotnosti, je jezik neposreden, realističen in na trenutke surov, tako kot njihova glasba. Vsekakor ne manjka zabavnih in manj zabavnih anekdot s turnej ter Davov iskreni vpogled v svoje življenje, vse dokler se motor Screamov ni ustavil. In takrat se zgodi Nirvana. Ta pomembni del njegovega življenja zajema relativno majhen del knjige. V njem ne ponavlja dejstev, ki so že večini znana, ampak predvsem orisuje svojo vlogo ter poglede v tem turbulentnem času.
Druga polovica je posvečena ponovnemu vzponu, zahvalam vsem pomembnim ljudem v njegovem življenju ter njegovi ženi in otrokom, z nekaj dodanimi kockami sladkorja. Vsekakor Dave tudi kot pisatelj širi iskrenost in pozitivnost, kot smo ju vajeni že iz njegovih intervjujev ter glasbe.
Najbolj goreče poznavalce Daveove kariere je potrebno opozoriti, da prevod sicer ni slab, vseeno pa se v njem izgubi kar nekaj (pop)kulturnih referenc ter sočnosti undergroundovskega žargona, kot tudi nekaj jezikovne ostrine. Kljub temu pa knjiga ostaja obvezno čtivo za vse privržence Nirvane, Foo fightersov in rock glasbe nasploh, saj v njej resnično ne manjka zabavnih anekdot, lucidnega razmišljanja o rockerskem načinu življenja ter pozitivne energije, po kateri je znan Dave Grohl – človek, ki se je vedno znal izogniti pastem življenja na samem robu.

Marmor

Ana Svetel je po poklicu etnologinja in kulturna antropologinja, zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, a znanost ni edina, ki se ji posveča. Je avtorica kratkih zgodb, pripovedovalka in kolumnistka, poleg literature se aktivno ukvarja tudi z glasbo. S pesniškim prvencem Lepo in prav se je uveljavila kot tenkočutna pesnica, z izčiščeno intimnostjo zaznave pa nas navdušuje tudi v pričujoči pesniški zbirki Marmor, ob branju katere se pred bralčevimi očmi naplavijo površnemu gledanju nepomembni detajli sveta, ki nas obdaja, ali pa hipni miselni utrinki, hrepeneča želja po stiku in srečanju, samotna samozadostnost bitja in še marsikaj drugega. Iz njenih pesmi veje tihost, nežnost, sočutnost in čud otroške radovednosti.

Ne bom se več drsal na bajerju

Lado Kralj, leta 2022 preminuli slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, kritik in dramaturg svoj drugi roman posveča času od italijanske okupacije Ljubljane pa vse do petdesetih let 20. stoletja. Okoli Ljubljane se vije žica, italijanska fašistična oblast Šiškarjem vlada s trdo roko in po krutem načelu generala Maria Robotta: “Si ammazza troppo poco” (Še premalo jih pobijemo). Zgodba se osredinja na Ivana Kneza, mladega vosovskega kurirja, čigar očeta so, podobno kot avtorjevega, odpeljali v taborišče Dachau. Lado Kralj natančno dokumentira posamezne zgradbe, ulice Zgornje in Spodnje Šiške. Mnogi prebivalci in obiskovalci te ljubljanske mestne četrti jih bodo zagotovo prepoznali. V neposredni bližini gradu Jama, kjer danes stoji Bolnišnica dr. Petra Držaja živi Ivan. Njegovo mladostništvo je prepredeno z nasiljem, bridkostjo, smehom in tudi ljubeznijo. Srce mu ukrade bistra učenka samostanske internatske gospodinjske šole Eva Verdonik. Mladi Ljubljančani ne želijo biti le nemi spremljevalci aktualnega političnega dogajanja. Represiji se uprejo, veliko se jih pridruži partizanom ali pa postanejo kurirji. Tudi Ivana rekrutira prijatelj Jože Knafljič z ilegalnim imenom Kunde. Italijanska vojska se po porazih začne umikati in tehtnica vojne se prevesi na stran partizanov. Po začetni evforiji Ivan spozna, da nov režim morda ne prinaša nujno boljšega življenja. S prijatelji zapade v nostalgično melanholijo po časih, ko je grad še stal, mesto ni bilo prepredeno s cestami in so se lahko brezskrbno drsali na tamkajšnjem bajerju. Ivanu ostane le ščepec upanja na snidenje z ljubeznijo. Oster popis dogajanja iz polpretekle zgodovine mestoma prekinjajo humorni, ironični pripetljaji, ki s svojo pristnostjo nekoliko razblinijo trpko, mračno snov romana. Ne bom se več drsal na bajerju je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta 2022 in nominacijo za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše

Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.

Armenski prijatelj

Dogajanje te nadvse tenkočutne pripovedi, ki je v prvi vrsti poklon mladostnemu prijatelju, se vrsti na obrobju velikega mesta osrednje Sibirije, v Hudičevem kotu, kamor se je, da bi bila blizu svojim, ki so pristali v bližnjem zaporu, čakajoč na razsodbo o (politični) krivdi, ali celo na prevoz v taborišča že obsojenim, zatekla skupina Armencev v krutem času Stalinovega režima. Ob spoznavanju s pretresljivo usodo armenske skupnosti sledimo pisateljevemu oživljanju mladostnega prijateljstva z armenskim dečkom Vardanom, s katerim vez sta začela tkati, ko se avtor, fant iz sirotišnice, v šolskem poslopju znajde kot priča napada na tega krhkega in introvertiranega armenskega mladeniča ter poseže vmes, da bi ga rešil. Vardan, s katerim spleta vse trdnejšo prijateljsko vez, je bil drugačen od vseh drugih ne le na prvi pogled – imel je obraz finih potez – njegova drugačnost se je izražala predvsem v pogledu na svet in življenje, ki ju je dojemal v povsem drugih razsežnostih, neskladnih s tistimi, ki so – bile in še vedno so – ustaljene, kar je pisatelja, ki mu je mladost krojilo neizprosno kruto okolje, doživljenjsko spremenilo. Ob svojem armenskem prijatelju je dojel, ‘da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo’. Predvsem pa, da si lahko svoje življenje zamislimo in ga presojamo izven ustaljenih okvirov.

Papirnata mesta

Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.

Smisel rože

Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.

Pol temni

V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.

Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.

Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×