skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Burja

Knjiga prinaša izbor iz večini bralcev nekoliko manj znanega področja Kosovelovega opusa: njegovo prozno ustvarjanje. Izbor temelji na Zbranih delih Srečka Kosovela, ki jih je uredil Anton Ocvirk (založba DZS, 1964-1974) in vsebuje besedila, ki jih je Ocvirk uvrstil v razdelke pesmi v prozi in črtice. Burja vsebuje 82 besedil. V pesnikov čaroben svet, kjer se prelivata posameznikov bežni tu in sluteno večno onostranstvo, nas v prvi polovici knjige odnesejo od nekaj vrstic do par strani dolge pesmi v prozi. Tu trenutki življenja postanejo niz biserov, veter poljub večnosti, obstaja vera v »eno, kar je simbol večnega, lepega in velikega«. Branje je podoživljanje pesniških trenutkov, v katerih se v vsakdanjem svetu razodeva višje stvarstvo, večnost, eno. Tudi najkrajše besedilo (Tu pred menoj) nas v samo treh (v izvorni izdaji štirih) vrsticah prestavi od začetnega (človeškega in tihega) »tu« do končne besede »nebo«, ki ga povezujemo z absolutnim, »enim«. Razmerje med človeškim in nadčloveškim čudovito povzema tudi pesem Skozi okno – človekov pogled je omejen na to, kar lahko človeško oko zajeme skozi okvir posameznega življenja in traja samo eno minljivo življenje, stvarstvo pa človeka presega in je večno. Ob razkrivanju absolutnega, »enega«, in iskanju smisla življenja se v besedilih pogosto pojavlja tematika osamljenosti, trpljenja, poslanstva umetnosti, razočaranj nad ljudmi in človeštvom, trpljenje, lepota, iskanje resnice. Pesnik pretanjeno zaznavanje sveta ubeseduje preko podob iz narave ali sanj. Besedila proti drugi polovici knjige postajajo drugačna, večinoma so tudi nekoliko daljša. Nekatera niso več prvoosebna, pač pa tretjeosebne pripovedi. Izrazito lirično atmosfero slikovitih podob preglasijo kritična razmišljanja o družbi, človeštvu, ne prevladuje več osredotočenost na dogajanja v lastni duši, pač pa se avtor obrača navzven, k drugim: pojavljajo se npr. urednik, študentje, doživljanje konkretnih krajev (recimo Kredarice v besedilu Tajnost ali Ljubljane, Trsta), razmišljanja o bratu Stanku, »drama, ki ne more postati drama in je postala groteska« s poetom Aja Baja, satiričen tekst s podnaslovom Kozerija na dolgočasne nedelje … Vendar pa izbor proti koncu spet prinaša besedila s poglobljenimi refleksijami o osamljenosti, trpljenju, absolutnem, neskončnosti in smrti. Ob skrbnem uredniškem izboru se Burja začne s pesmijo o življenju (Življenje) in zaključi s pesmijo o smrti (Spomladi odjadramo!). Obe pesmi povzemata Kosovelovo zelo posebno dojemanje smrti in življenja, zvenita pa tudi preroško: biseri dela, omenjeni v začetni pesmi, so avtorja dejansko »ponesli v večnost« in zaradi »pripovedovanja vsega«, omenjenega v pesmi Spomladi odjadramo!, bodo resnično ljudje »močnejši in večji in lažje jim bo živeti.« Kljub temu, da je od nastanka besedil minilo skoraj stoletje, jih patina časa nikakor ni prekrila. Nasprotno: številna besedila zasijejo v vsej svoji lucidnosti, nazornosti, lepoti in globini in vabijo k poglobljenemu in večkratnemu branju v majhnih odmerkih. Še posebno takrat, ko potrebujemo razumevajoči »lažje nam bo živeti« odlične literature. Tako v poeziji kot v prozi ali njunem prelivanju.

Zvezda 111 : roman

Zvezda 111 je bil prenosni radio, nepogrešljiv element mlade družine Bischoff, posebej na njihovih pohajkovanjih, iz katerega izhajajoči zvoki bluesa in rock ‘n’ rolla so navduševali predvsem Carlovega očeta in njegovo mamo in ju povezovali v življenjskem hrepenenju po uresničitvi mladostniške želje, osrednjega razloga, zaradi katerega sta Carla v njegovih rosnih dvajsetih, med študijem, ki ga je sicer opustil, česar starša nista vedela, poklicala nazaj domov in mu sporočila, da odhajata, pri tem pa nista povedala ne kam (razen to, da se odpravljata na Zahod) ne za koliko časa. Bilo jer v času padca berlinskega zidu, meje so se odprle, v zraku je bil vonj po novi, svobodnejši prihodnosti, Carla pa je nepojasnjen vzrok odhoda staršev pustil predvsem zmedenega in v globokem občutku zapuščenosti. Iz domačega stanovanja v Geri, ki naj bi ga čuval v času njune odsotnosti, se z očetovim žigulijem, ki mu je bil prav tako zaupan v skrb, odpravi v Berlin, s sanjami v srcu, da nekoč postane priznan pesnik, a ga realnost pahne predvsem v mnoge eksistenčne stiske in ga po naključnem dogodku vodi v pridružitev pripadnikom berlinske podzemne scene, nekakšne gverilske komune, ki zaseda prazna stanovanja in jih poseljuje s svojimi pripadniki, niti aktualnih dogajanj pa se stekajo, povezujejo in nadaljnje oblikujejo v novo ustanovljenem podzemnem klubu, pujsniku. V anarhističnih razmerah, polnih tveganj in utopičnih iluzij se Carl sprva kot taksist, nato zidar in v nadaljevanju pretežno kot natakar prebija skozi svojo lastno osebno zmedo, trudeč se obdržati predvsem svojo veliko ljubezen Effi, vmes pa prebira pisma staršev (mame) in sledi njuni poti, do zadnjega zaviti v skrivnost. Gre za roman o pričevanju na novo odkrite svobode in o zankah, povezanih s tem, pa tudi o špekulantih vseh vrst, ki so vzniknili v na novo nastali situaciji, ter o mladih sanjačih, pritepenih z vseh vetrov, enako hrepenečih v skupni želji, da si izborijo svoj prostor pod soncem. Seilerja smo v slovenskem prevodu spoznali že skozi branje odličnega romana Kruzo (osrednji lik romana se na kratko pojavi tudi tokrat, seveda z enako filozofijo), kot avtor širokega pripovednega zamaha z izpiljenim smislom za tankočutno izpisane portrete posebnežev pa se potrjuje tudi v tem delu in bralca, ko se prebije do konca pripovedi, nagradi s celostno zaokroženim romanesknim dahom in sporočilom, več njimi, med njimi tudi tem, da so za preživetje potrebni, vsi enakovredno, hrepenenje, upanje, vztrajnost in pogum; včasih pomaga tudi kozje mleko.

Moj jezik v tvojih besedah = La mia lingua nelle tue parole

Marianna Deganutti živi, raziskuje, literarno ustvarja in razvija svojo akademsko kariero v različnih jezikovnih okoljih – rodila se je v Čedadu, v Trstu in Milanu je študirala mednarodne in diplomatske vede in filozofijo, na univerzi v Oxfordu je doktorirala iz književnost, trenutno živi in dela v Nemčiji. Večkulturnosti in večjezičnosti ne raziskuje samo kot znanstvenica, pač pa jo sestavljena identiteta določa tudi intimno. Avtorica namreč izhaja iz Idrske doline (Val Judrio) v Italiji in ima po očetovi strani slovenske korenine. Knjiga Moj jezik v tvojih besedah je njen pesniški prvenec. V delu nam avtorica razkriva tri področja svojega doživljenja: obmejnost in meja, izguba ljubljene osebe in njenega jezika in avtoričino soočenje z izgubo obojega. Ta tri vsebinska področja so strukturno razdeljena v pet poglavij: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede, Zopet najdene besede. V prvem delu upesnjuje državno mejo, ki ne sovpada z narodnostno (»tam je meja / onstran / smo še vedno mi«), spreminja se s časom, govori se, da meje ni več, a »mogoče se je samo premaknila / … / in se bo vrnila«), avtorica mejo kot črto, ki zamejuje, preseže in jo interpretira na izviren način – kot neskončen odprt krog. Neskončnosti se avtorica približuje v razdelku Odhod, ki govori o »od vseh meja na svetu najtežji« meji, tisti, ki loči življenje od neskončnega bivanja, torej o smrti. Smrti babice, kot izvemo iz kratkega predgovora avtorice. Osrednji del zbirke, Medve, je ganljiv priklic babice preko besed njenega jezika – slovenščine, narečja ob obmejni reki Idrija čez slovensko državno mejo, na ozemlju Italije. Ganljiv še toliko bolj zato, ker avtoričino žalovanje in polnjene praznine, ki jo je povzročila babičina smrt, poteka na prav poseben način – s temeljitim spoznavanjem slovenščine (kot drugega/tujega jezika) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kar v avtorici ostaja, so namreč prav babičine besede, »ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo [ki bodo] po letih molka […] z dodatkom številnih novih našle moč, da znova vzklijejo v verzih«. Slovenščina je torej ključ do sveta babice, do njenega jezika in pokrajine. Posamezne slovenske besede so kot luč, ki to pokrajino osvetljuje. Avtorica se v zaključnih razdelkih zbirke temu svetu preko učenja, raziskovanja in brušenja lastne slovenščine približuje s predano ljubeznijo in jezikovno tenkočutnostjo. Pri upesnjevanju tega približevanja je avtorica navdušujoče iskrena in realistična. Bralec lahko občuti tudi bolečino, napor, strah pred izgubo jezika in trud za njegovo ohranitev, obžalovanje, da je babica na tej poti ne more več spremljati. Zdi se, kakor da pesnica v jezikovni strogosti do sebe kljub trudu ostaja na robu, besede babičinega jezika so izmuzljive kakor jegulja, težko ulovljive kot leteče ženske na Chagallovih slikah, sprašuje se, če so babičine besede res tudi njene. Dvom povzema pesem Besedni plašč, ki je čudovit odmev Kosovelove pesmi Majhen plašč. Če je Kosovelov majhen plašč iz besed bogastvo in razkošje, je avtoričin plašč slovenskih besed »pretesen / za eno številko premajhen / in zakrpan / nekoliko rabljen / nepogrečen kroj«. Avtorica se zaveda, da je jezik babice drugačen od knjižne slovenščine, to je »neslovnični jezik«, prepojen z narečnimi besedami, ki so v zbirki skrbno ohranjene, so »besedna darila«, čarovnija, preko katere babičino življenje v vnukinji postane večno. Jezik je prečiščen, verz prost, velikih začetnic ni, pesmi niso vezane pesniškim oblikam, prisotna je medbesedilnost. Zbirka je dvojezična, v italijanščini so namerno puščene najbolj avtentično slovenske besede. Delo je zelo izviren zapis žalovanja, ki je hkrati poklon slovenščini in njenemu narečju, ki ga govorijo Slovenci v Italiji na območju ob mejni reki Idriji. Navdušujoč, zrel in samoumevno dvojezičen pesniški prvenec, v katerem bodo uživali tako jezikovni sladokusci kot bralci z izkušnjo izgube ljubljene osebe ali ljudje sestavljene jezikovne/narodnostne identitete. Marianna Deganutti piše literarna (in znanstvena) dela tudi v italijanščini (npr. romana Onda del mio mare, Il bronzo di Lussino), za katere upamo, da bodo doživela tudi prevod v slovenščino.

Dogodek in druga besedila

Annie Ernaux, dobitnica Nobelove nagrade za književnost, je mojstrica zapisovanja dogodkov skozi fragmente. V njeni drugi knjigi, prevedeni v slovenski jezik, so združena štiri krajša besedila. Gre za popise štirih obdobij v avtoričinem življenju, ki so jo spremenila in oblikovala njeno osebnost. Najobsežnejša zgodba Dogodek opisuje avtoričino soočanje z neželeno nosečnostjo v šestdesetih letih, ko je splav prepovedan. Kot mlada študentka se odloči, da bo splav opravila nelegalno pri “splavuši”. Proces prinaša zanjo večje tveganje, kot si je predstavljala. Dogodek in Gola strast sta doživeli tudi ekranizacijo. Preostale tri krajše zgodbe v zbirki se od smrti obračajo k ljubezni, razhodu in erotiki. Annie Ernaux v literaturi na vidno mesto postavi doživljanje ljubezni in spolnosti ženske, vpete v aktualno družbeno dogajanje. Kljub spremljajočim očitkom in drobnogledu, pod katerim se znajde ženska, ki ima (mlajšega) ljubimca, zagovarja enakopravnost spolov tudi v pravici do užitka. Skozenj kljub bolečim razhodom in prvotnemu nerazumevanju valovanja odnosov postopoma doseže uvid v lastne želje in individualnost. Raste in se razvija. Kratka, zelo intimna besedila se berejo kot dnevniški zapisi, hkrati pa zaradi časovnega preskoka med dogodki in procesom zapisovanja nudijo pogled z distance. Eros in tanatos, osrednja tvar avtoričinih doživljanj, se izrišeta kot ključni navdih za pisanje. Annie Ernaux s podoživljanjem preteklost za(piše) in (pre)živi.

Punčica

Po svojem knjižnem prvencu romanu Polka s peščenih bankin in eseju Puščava, klet, katakombe, se je pisateljica, kritičarka in aktivistka Anja Radaljac, javnosti predstavila še s svojim drugim romanom Punčica, v katerem obravnava številne družbene dileme današnjega časa.

Avtorica nas na malo več kot sto straneh popelje skozi napeto zgodbo, ki je prepletena še s kompleksnim slogom in načinom izražanja. Vsi pogovori junakov so namreč zapisani v slengu, značilnem za celjsko in laško pokrajino, kar naredi literarno delo bolj živo in umeščeno v resničnost. Posebnost romana je avtoričina inovativna uporaba znaka štiripičja za zapis spolno nevtralnega jezika, ki ga uporablja samo v pripovedni liniji, kar kaže na problematiko nesprejetosti vseh oseb v današnji družbi.

Zaradi prepleta številnih tem je roman težko umestiti v en žanr, avtorica spremne besede je roman označila za kriminalko ali moralni triler. V njem pa najdemo poleg kriminala tudi prvine psihološkega romana, saj analizira glavne junake z vidika duševnosti in njihove zavesti. Stalna prisotnost motivov krvi in nedolžnih smrti bitij pa nas srhljivo nagibajo že k skoraj grozljivemu romanu. Roman je postavljen v čas epidemije, ko so prevladovale maske, Zoom srečanja in omejevanje gibanja s policijsko uro.

Protagonistka Lilit je po poklicu klinična psihologinja, zaposlena na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove. Poskuša se čim bolj oddaljiti od potrošniške družbe in kapitalizma, tako, da živi na samem na robu gozda v preurejenem ladijskem zabojniku in si prideluje hrano na svojem vrtu. Lilit je tudi precej okoljsko ozaveščena, reciklira, omejuje svetlobno onesnaževanje in zagovarja pravice živali kot pripadnica veganstva. Vzporedno teče zgodba depresivnega antagonista Naceta, ki trpi za kroničnim občutkom nevidnosti, zaradi neuspešnosti šolskega in zdravstvenega sistema, kar povzroči obsedenost z Lilit in druženje z navideznim vampirjem Francem. Lilit se tudi srečuje z vampirjem Pajkom, kot ga je poimenovala, ki pa je eden izmed bolnikov na njihovem oddelku in trpi za nediferencirano shizofrenijo.

Roman nas postavi v vlogo družbenih kritikov. Branje nam da misliti, zakaj ne obravnavamo živali in narave enako kot ljudi. Kako jih izkoriščamo in se zažiramo v okolje, kako družba izkorišča raznovrstne delavce in kako veliko ljudi slepo sledi kapitalizmu. Delo poleg že vsega omenjenega prinaša še mnogo drugih aktualnih družbenih vidikov.

Vrtoglavost vrtov

Kratkoprozna zbirka, ki jo je avtor oddal založniku ‘s predslutnjo nostalgije’, kot zapiše v predgovoru ponovne izdaje petindvajset let kasneje, je bila tako pri kritikih kot pri bralcih dobro sprejeta, a je nemir upravičenega čustvenega pričakovanja ob prvem izidu kmalu ugasnil; ob romanu, kraljevski zvrsti, je namreč poniknila brez ene same predstavitve oz. promocije; a ne povsem; med bralci je potovala kot redek, skrivni literarni zaklad in postala iskana kultna knjiga. Kasneje so jo kritiki poleg del Tako belo srce Javierja Maríasa in Spremenljiva oblačnost Carmen Martin Gaíte uvrstili celo med tri najpomembnejša dela, izdana v Španiji leta 1992, in jo tudi sicer navajajo kot eno najbistvenejših pri prenovi španske kratke proze. Tizónove zgodbe so vse prej kot običajne, pripovedne niti so izbrisane skoraj do neprepoznavnosti, predvsem pa izpisane z mesečinasto sanjskim poetičnim slogom, mehkim, čarobno mehkim, da se bralec med drsenjem po črkah, besedah, stavkih in povedih občasno ustraši, da ne bi ob hipnotični atmosferi, ki veje iz besedila, odtaval predaleč, trudeč obdržati se zavestno v svojem bralskem užitku, ki veje iz avtorjevega tenkočutnega zasledovanja lirike dejstev, predvsem njihove odtujene večnosti. Naslovljeni vrtovi se kot prostori pojavljajo v vsaki od zgodb in so bodisi resnični bodisi sanjski ali kar oboje hkrati, vsi pa se, četudi predstavljajo nekakšno zatočišče miru, nekaj znanega in stalnega, preobražajo tudi v nekaj spremenljivega – to so vlaki, avtoceste, kavarne, učilnice, pokopališča … In liki, ki jih srečujemo, kdo so? Predvsem jim je skupna njihova samotnost in okrnjena zmožnost komunikacije, spremlja jih nostalgija po minulem, po že odmrlih trenutkih, zasledujejo jih slike shranjenih čustvenih spominov. V zgodbah se pojavljajo zgolj v nakazanih obrisih in v pripovedi stalno ponikajo ter ponovno vznikajo, praznino, ki to dinamiko napolnjuje, pa polnijo praske občutij, pripete na nedoločljiva bežišča življenja, želja, spominov, sanj, obupa in hrepenenj. A četudi ranljivi, izgubljeni in sami, zaznamovani z minevanjem časa in izgubami v preteklosti, jih avtor ne zakrči v dokončno tragičnost, milo in skrajno tenkočutno jim odpira prostor, jih osvobaja ujetosti v tesnobnost. Za sladokusce, z odličnim prevodom Marjete Drobnič.

Nikamor, od nikoder

S prvoosebnim pripovedovalcem vstopamo v svet moškega, ranljivega navznoter in rahlo samovšečnega navzven, čigar življenjska pot, od mladosti dalje pogojevana z večnimi selitvami, se vije od ene začasne nastanitve do druge in je polna občutkov tesnobne praznine, izhajajoče predvsem iz čustvenih primanjkljajev dóma. Rojen v mali bosanski vasici svoje otroštvo po razhodu staršev preživlja pri starih starših, oče se je namreč odselil, mati je odšla na študij. Mladostna leta preživlja v internatu, od koder se domov vrača le ob počitnicah. Ko vpiše študij, ga premamijo glasba in veseljačenja, čas pa sovpada tudi z začetkom vojne v bivši Jugoslaviji. Edina možnost pobega z vojno zaznamovanega območja, ki se mu ponudi, je selitev na Norveško, čeprav si pravzaprav ne želi nikamor. Dlje, ko je od doma, večje postaja njegovo hrepenenje po domačnosti, sprejetju, ljubezni in svojem lastnem domu, kar utaplja z alkoholom, hašišem in ostalimi omamami, vmes pa se ob obujanju spominov sprehaja po poteh svojega odraščanja, prepojenega z bodisi namišljenimi bodisi izmišljenimi identitetami, med katerimi je resnici verjetno še najbližja tista, »sestavljena iz kupa polresnic, domiselno povedanih laži in nedorečenih odnosov z ženskami«. Njegova pot kot da ne vodi nikamor – kako bi, ko pa, tako čuti, prihaja od nikoder? Bekim Sejranovič tudi to svojo pripoved, ki je njegov prozni prvenec in je zanj prejel nagrado Meša Selimović, gradi na mnogoterih avtobiografskih elementih, ki jih preobraža in nadgrajuje z veščimi pisateljskimi prijemi, bujno domišljijo in mestoma začini s tipičnim bosanskim melosom. Vešč pripovedovalec je, da je branje še prijetnejše, pa gre zasluga odličnem prevodu Dijane Matković.

Pot nikamor : njeno iskanje obljubljene dežele

Pisateljica, prevajalka, scenaristka in socialna kritičarka Eva Figes, prejemnica častnega doktorata na Brunel University West London leta 2002, je bila rojena v Nemčiji v judovski družini Unger. Po zaslugi gospe Unger, Evine mame, se jim je uspelo leta 1939, torej še pravočasno, na osnovi zajetne denarne odkupnine, izplačane nacističnemu režimu, odseliti v Anglijo. Odpotovali so zgolj družinski člani, no, s seboj so odpeljali dragoceno družinsko pohištvo, za seboj pa v nemilost režima in lastni iznajdljivosti prepuščeno pustili hišno pomočnico Edith, prav tako Judinjo, ki je bila Evi v njenem otroštvu vsaj skromna uteha človeške bližine ob odraščanju s hladno, docela vzvišeno in čustveno povsem nedostopno materjo. Zapuščena Edith je drugo svetovno vojno uspela preživeti predvsem po zaslugi številnih Berlinčanov, ki niso ponotranjili nacističnega govora, se ga celo sramovali in s skrivanjem Judinje tvegali svoje življenje, po vojni pa se je kot mnogi drugi odpravila v obljubljeno deželo, novonastalo državo Izrael, v kar jo je prepričalo predvsem hrepenenje po udomačitvi v čustvu pripadnosti, ki ji ga kot dekletu iz sirotišnice nihče dotlej ni zmogel zagotoviti. A izkazalo se je, da je bila napačna Judinja za njihovo deželo in zato tam nezaželena. Sionisti so namreč predvsem nemške Jude nadvse prezirali, očitali so jim, da so se predali brez boja ter sami dovolili, da se jih pobije, zaradi česar so jih zaničevali, čeprav so jim prišli še kako zelo prav pri uresničevanju političnih ciljev. Edith je bila s svojim prihodom tja prevarana, kot so bili prevarani tudi tisoči drugi, in v takratnem izraelskem režimu ponižana še močneje in globje, kot je že bila, zato se je odločila, da poišče družino Unger in se jim ponovno ponudi za svoje prejšnje delovno mesto. Eva se je tega nadvse razveselila, a je bila ob Edithinem prihodu priča nadvse vzvišeni hladnosti svoje matere, česar po vsem, kar je človeštvo prestalo, vendarle ni pričakovala, upala je na vsaj trohico naklonjene človečnosti. Prav gospodovalen odnos matere do hišne pomočnice, ki se je vrnila v njihovo družino, je bila tista izvorna krivica, ki je najmočneje izoblikovala Evo Figes v njenem pogledu na svet in jo zasledovala vse odtlej. Z obuditvijo zgodbe svojega otroštva, ki smo mu priča v tem delu, in ponovnega premisleka o njem se je želela dokopati do lastnega človeškega bistva, pri tem pa se je na osnovi natančnega raziskovanja soočala s širšimi in ožjimi zgodovinskimi okoliščinami, prevarami in političnimi manipulacijami ob nastajanju države Izrael ter se o tem osebno nadvse jasno opredelila. Poučno, dokumentarno, angažirano, razkrivajoče.

Domovina iz besed

Palestinski pesnik Mahmud Derviš sodi v sam vrh sodobne arabske poezije in je na osnovi svojega delovanja in ustvarjanja deležen tudi mednarodnega priznanja. S svojimi pesmimi, ustvarjenimi na najvišjem nivoju jezikovne, miselne in čustvene umetniškosti, je utelesil ne le individualno pač pa tudi kolektivno zavest Palestincev, srž katere vznika iz napora za ohranjanje osebne in narodne identitete ter hrepenenja po avtonomiji in suverenosti. Takšne so bile zlasti prve njegove pesmi, na osnovi katerih so ga razglašali kot pesnika odpora – in ga zaradi njih tudi pogosteje zapirali – in tega slovesa se nikoli ni povsem znebil, čeprav je želel izraziti zgolj samega sebe, svojo osebno zgodbo, a je bila ta pač obenem tudi zgodba ljudstva, ki mu je pripadal. V svojem umetniškem razvoju si je, kot sam zapisuje, dosledno prizadeval predvsem za to, da bi zagotovil pesmim svoje lastno življenje in da bi njih glas, četudi zgodovinsko pogojen, odzvanjal nadčasovno, univerzalno. V pričujočem izboru pesmi je predstavljenih sedemdeset njegovih pesmi iz sedemnajstih zbirk (vseh jih je izdal štiriindvajset), urejenih kronološko, s tem pa je razvidna tudi njemu lastna pesniška izkušnja oz. rojevanje Mahmuda Derviša kot pesnika v osebnem, slogovnem in estetskem pogledu. Derviševa poezija je ena tistih, ki preplavi srce – čudovita je, pa najsi bo prelita iz kolektivne ali povsem občečloveške rane.

Mrtva straža

Stephen King, ameriški pisatelj z obsežnim literarnim opusom, velja za mojstra žanra fantastike in grozljivke. Njegova dela nagovarjajo bralce po vsem svetu. Tako smo skoraj štirideset let po izidu dobili tudi slovenski prevod zbirke kratke proze Mrtva straža (Skeleton crew). Leta 1985 je bilo zbranih 22 kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal v obdobju skoraj dveh desetletij. Najstarejšo Matildino obličje je zapisal pri 18 letih v letu 1965, najnovejšo Balado o prilagodljivi krogli pa je končal novembra 1983. Zbirka vključuje zgodbe, ki obsegajo le nekaj strani, uvodna zgodba Megla pa zavzema skoraj tretjino 662 strani obsegajoče zbirke. Že v uvodnem nagovoru nas avtor sam povabi k prebiranju zgodb in nam izda nekaj podrobnosti o samem procesu pisanja in objave zgodb. Večina zgodb je bila sprva objavljena v raznih literarnih in drugih revijah, nekatere pa celo v erotičnih revijah, med drugim v reviji Playboy. Nekaj dodatnih okoliščin nastanka zgodb in navdih zanje bralcem avtor razkrije v zaključnem poglavju. Obsežna knjiga ponuja pester nabor tematsko raznolikih zgodb, ki bodo navdušile vse ljubitelje Stephena Kinga. Ne manjka grozljivih nenavadnih dogodkov, krutih smrti, srhljivih pošasti in krvavih prizorov. Kljub mnogim fantastičnim in grozljivim elementom zgodbe druži človek. Posameznik se mora soočati z nepredstavljivim. Na plan prihajajo strahovi, želje, goni in spomini. Ko se človek znajde na robu, iz oči v oči s smrtjo, se lahko bori za življenje ali le fatalistično čaka na izpolnitev usode. Pravilnost izbire King prepušča likom samim in bralčevi presoji. Uvodna in zaključna zgodba zbirke odkrivata še eno, pogosto skrito plat avtorjevega pisanja. Obe se ukvarjata z ljubeznijo. Mrtva straža je še en dokaz, da Stephen King zasluženo zaseda prestol mojstra groze, hkrati pa se z, v ameriško življenje vpetim mojstrskim pisanjem spušča v najgloblje temačne kotičke človekovega uma. In vir zla je vedno v človeku samem.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×