Virtuoz
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
Narodnost | nizozemska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Študentska založba |
Prevod |
Tanja Mlaker |
Ključne besede | 18.stoletje, Glasba, Ljubezenska razmerja, Neapelj, Petje |
Skorajda blazna ljubezen
Carlotta kot mala deklica v cerkvi sliši peti leto dni starejšega dečka Gaspara. Njegov glas jo tako očara, da vseskozi misli le še nanj. A deček nekega dne izgine. Čas mineva in Carlotta se sprijazni, da tudi od očeta, vaškega veljaka, ne bo dobila odgovora, kako, zakaj in kam je izginil Gasparo. Nekaj let zatem, ko je Carlotta že poročena, se v Neaplju, središču belcanta, zgodi presenetljivo srečanje. Kar sledi, je za Carlotto čas zabave, gledališč, v katerih potekajo glasbeni večeri. A to je zanjo tudi čas sproščenih dnevov in noči v objemu ljubljenega in občudovanega Gaspara. Neapelj je na začetku 18. stoletja svoboden in razigran, poln pogovorov in govoric o ljubimcih, umetnikih, glasbi, petju. Sploh pa o pevcih kastratih, znanih ne samo v Italiji, ampak tudi po vsej ostali Evropi. Nekaj tednov je dovolj, da Carlotta spozna najvišjo srečo, izpolnjeno z ljubeznijo in erotiko.
Bralce in bralke Virtuoza navduši svojstven stil pisanja in poznavanje glasbe in petja. Opisi pokrajin, zgodovina in družbene, politične ter kulturne okoliščine tistega časa uokvirjajo veliko ljubezensko zgodbo. Toliko prepričljive strasti je v ljubezni in petju, toliko najvišjih duhovnih izkušenj, da se z lahkoto ujamemo v skorajda blazno željo Carlotte po Gasparu.
Margriet de Moor (1941) se je literaturi zapisala leta 1988, ko je izdala prvo zbirko zgodb. Njeni romani so pri literarnih kritikih odlično zapisani, o čemer pričajo številne literarne nagrade, odmevni so tudi njeni eseji. Prevode njenih del lahko beremo v več svetovnih jezikih. Za roman Virtuoz je črpala tudi iz svojega znanja o glasbi, študirala je namreč solopetje in klavir.
Objavljeno: 23.06.2024 18:28:07
Zadnja sprememba: 23.06.2024 18:28:07
Njegovo petje, njegov glas me je nocoj spravil v blaznost.
Njegove besede me pomirijo, kajti razkrivajo mi, da je človeški.
Sprostim svoja ramena in prvikrat prisluhnem zvokom okrog sebe. Govor, smeh, nekdo zakašlja, veter stresa okna in v sosednjem prostoru začnejo peti barkarolo. Kaj blaznost ne zavzema v svetu pogosto običajnega mesta?
Rečem: “Veste, da sva se rodila v isti vasi?”
Zaprepadeno se zazre vame.
“Vi in jaz prihajava iz vasi Croce del Carmine.”
(str. 26)