Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Smrt deklice z vžigalicami

Eden od najbolj priljubljenih hrvaških pisatelj Zoran Ferić bralca z romanom Smrt deklice z vžigalicami bralca odpelje na navidez idilični jadranski otok, kjer se med turistične znamenitosti štejejo ostanki nekdanjih vojaških zaporov in taborišč za politične zapornike. Tja prispe cinični in nevrotični patolog, ki se sprva udeleži pogreba prijateljeve hčerke, vendar se po naključju skupaj s svojimi policijskimi kolegi zaplete v preiskavo umora transseksualne prostitutke iz lokalnega bordela. Tekom iskanja morilca začne patolog razkrivati temačne skrivnosti prebivalcev otoka, pred bralčevimi očmi pa se sestavlja jadranska različica kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki vključuje elemente številnih žanrov; kriminalke, psihološkega trilerja, okultne grozljivke, absurdne groteske in črne komedije.

Nihče nikogar ne spozna

Nihče nikogar ne spozna je romaneskni prvenec Katarine Gomboc Čeh, ki je doslej izdala pesniški zbirki Negotovosti navkljub in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti, poznamo pa jo tudi kot publicistko. Glavna protagonistka romana je enaindvajsetletna Maša, študentka antropologije, ki s starši in sestro Urško živi v bloku v Šiški. Obe z Urško pojeta v dekliškem zboru Filoméla, ki ga vodi karizmatična in zahtevna Agata in ki se pripravlja na pomembno zborovsko tekmovanje v Talinu. Študij in petje v veliki meri zapolnjujeta Mašine dneve, preostali čas posluša glasbo in sanjari o Maksu, ki prav tako študira antropologijo in s katerim se poznata že iz otroštva, saj sta se njuni družini veliko družili, dokler med očetoma zaradi nasprotujočih si političnih nazorov v nekem trenutku ni prišlo do razkola. Z Maksom se občasno dobita in se med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah zapletata v resne in globoke pogovore. Poleg Urške in Maksa se Maša druži z novo sopevko Saro, ki se je drži sloves upornice in ki ji pogosto ponudi drugačen pogled na stvari, situacije pa tudi njo samo in njen odnos z Maksom.

V romanu kar naprej prihaja do trkov različnih svetov, vendar konflikti nikoli ne eskalirajo, temveč samo so, ob tem pa odsevajo družbene razmere, ki jih med drugim še vedno zaznamuje politična oziroma ideološka razklanost. Poleg vprašanj, ki jih sprožata begunska kriza in referendum o družinskem zakoniku – dogajanje je postavljeno v leto 2015 – se protagonisti sprašujejo o smislu (študija) humanistike in družboslovja, spopadajo s strahom pred prihodnostjo, hrepenijo po bližini in pripadnosti ter seveda iščejo svojo identiteto in mesto v svetu. Spozna(va)mo jih skozi dialoge in skozi Mašine oči – je namreč odlična opazovalka, ki zazna tudi najmanjše vzgibe in podrobnosti. Kot (bodoča) antropologinja kot objekt svojega raziskovanja dojema neposredno okolico in – za razliko od Maksa – ne hrepeni po odpravah v tuje dežele. Ves čas opazuje, posluša in skuša razumeti vse, tudi ali predvsem tiste, ki razmišljajo drugače kot ona. Ob tem je pogosto negotova in si ne upa izraziti svojega mnenja oziroma se (ji) zdi, da ga sploh nima, spet drugič pa se zgodi, da ne razmisli dovolj in stvari kar “blekne” ter preseneti tako druge kot sebe.

Roman, v katerem se pojavljajo številne (pop)kulturne reference, lahko razumemo tudi kot neke vrste poklon zborovski glasbi in poeziji, ki sta obe pomemben del slovenske kulture. Naslov je povzet iz pesmi Grm Svetlane Makarovič, ki služi kot podlaga za partituro, ki jo za zbor Filoméla napiše skladatelj Ciril Šavli. V njej pesnica med drugim pravi: “… nihče nikogar ne spozna / nikjer na tleh tega sveta … ko bi me ranil do krvi, / bi šele vedela, kdo si.” In če se skladba marsikomu, ki jo sliši, zdi nabuhla, češ da je v njej vsega preveč, tega nikakor ne moremo trditi za roman, ki prav nasprotno vsebuje ravno pravo mera vsega. V njem se ne zgodi nič zelo velikega in presunljivega, vendar avtorica iz zgodb in glasov raznolikih protagonistov in posameznih tematskih drobcev splete harmonično celoto, ki ponuja vpogled v svet neke generacije.

Odkritje počasnosti

Pisatelj se v romanu naslanja na življenjepis britanskega polarnega raziskovalca Johna Franklina (1786 – 1847). Vendar je vsebina še veliko več kot zgolj nizanje resničnih in izmišljenih dogodkov na njegovi življenjski poti. Nadalny se poglobi v psiho človeka, ki je bil v otroštvu zaradi svoje počasnosti in nerodnosti tarča posmeha vrstnikov in zaničevanja odraslih. Z vztrajnostjo, nekaj pa tudi zaradi srečnih naključij, se mladi Franklin nauči strategij, ki mu omogočajo desetletno preživetje in celo uveljavljanje v vojni mornarici. Predvsem pa v tem času spozna vso nečlovečnost vojaških spopadov in sklene, da vojak ne bo nikoli več. Nadaljevanje življenja posveti svoji veliki strasti, to je iskanju severnega prehoda med Atlantikom in Pacifikom. Na raziskovalnih ekspedicijah, ki jih vodi, postane njegova počasnost občudovanja vredna sposobnost natančnega opazovanja, premišljenega sklepanja in modrih odločitev. Predvsem pa je Franklin v polarni divjini z njenimi avtohtonih prebivalcih odkril deželo, kjer čas ni nikoli priganjal.

Poleg zgodbe dostojanstvenega pomorščaka, ki je v času svojega življenja izstopal s pravičnostjo in humanostjo, je roman slikovit opis razmer zgodnjega kapitalizma in razvijajoče industrializacije. Svetu tehnologije, v katerem je hitrost eno ključnih meril uspešnosti, Franklin zoperstavi svoj sistem delovanja, s katerim ostaja zvest samemu sebi. Zato je roman še kako aktualen tudi za današnji čas, ko naglica vse bolj obvladuje naša življenja. Priporočeno je počasno branje s pozornostjo na številne detajle.

Dekle z bisernim uhanom

Dekle z bisernim uhanom je roman ameriško-britanske pisateljice Tracy Chevalier, ki je prvič izšel leta 1999. Knjiga je zgodovinska fikcija, ki temelji na resničnem življenju in delu nizozemskega slikarja Johannesa Vermeerja ter slavni sliki Dekle z bisernim uhanom.

Zgodba je postavljena v Delft na Nizozemskem v 17. stoletju. Glavna junakinja je mlado dekle po imenu Griet, ki se zaposli kot služkinja v Vermeerjevi hiši. Griet kmalu postane ne samo gospodinjska pomočnica, temveč tudi Vermeerjeva tiha sodelavka pri njegovem umetniškem delu. Postopoma začne razumeti svet umetnosti in razvija občutljivo razmerje z Vermeerjem, ki jo spodbuja k raziskovanju njenega skritega talenta in ustvarjalnosti.

Sčasoma Vermeer uporabi Griet kot model za eno svojih najznamenitejših slik. To povzroči napetost med člani družine in Griet ter izpostavi družbene razlike in omejitve, s katerimi se sooča. Roman raziskuje teme umetnosti, lepote, razrednih razlik, spolnih vlog in družinskih konfliktov.

Chevalierjeva mojstrsko zajame duh časa in kraja ter bralca popelje v svet nizozemske zlate dobe. Njen slog je bogat z detajli, kar omogoča bralcu, da začuti vsakdanje življenje v Vermeerjevi hiši in ulicah Delfta.

Za tiste, ki imajo radi zgodovinsko fikcijo in umetnost, je Dekle z bisernim uhanom očarljiv in poglobljen vpogled v eno najbolj skrivnostnih slikarskih mojstrovin vseh časov. Knjiga je bila leta 2003 tudi prirejena v istoimenski film z Scarlett Johansson in Colinom Firthom v glavnih vlogah.

Brez las

Tereza nekega dne med potovanjem po Islandiji opazi, da ji prekomerno izpadajo lasje. Prvotni brezbrižnosti pa ob vse močnejši plešavosti sledi šok in končno tudi diagnoza bolezni pri zdravniku. Doletela jo je alopecija, avtoimunska bolezen, ki povzroča izpadanje las in sčasoma tudi vseh dlak po telesu. Bolezen sicer ni nevarna ali življenjsko ogrožajoča, a hkrati zanjo tudi ni zdravila. Alopecija je predvsem … vidna. Poleg osebne stiske se mora torej spoprijeti tudi z odzivi okolice in neprijetnimi vprašanji in komentarji, ki jih ljudje izrekajo bodisi iz nevednosti bodisi iz neobčutljivosti.

Avtorica se z obilico humorja in kritično distanco spopade z nenadno izgubo las in fizičnimi ter psihološkimi posledicami, ki jih prinaša bolezen. Odkrito spregovori o strahovih in izzivih soočanja z novim videzom, ki ji načne samozavest. Gole glave ni enostavno sprejeti, zato Tereza raziskuje številne možnosti, kako prikriti svojo plešavost, preizkuša lasulje, rute in pokrivala ter si hkrati najbolj želi, da bi se končno sprejela. Skozi proces bolezni odkrije, da njena vrednost ni določena z zunanjim videzom, temveč z notranjo močjo, pogumom in sposobnostjo ljubezni do sebe. Risoroman tako postane univerzalno sporočilo o sprejemanju drugačnosti in iskanju lastne vrednosti ne glede na zunanje okoliščine.

Poleg zgodbe je pomembna tudi vizualna podoba risoromana. Stil risanja je preprost, a izrazit, s čimer so poudarjena avtoričina čustva in občutki. Ilustracije Štěpánke Jislove na edinstven način dopolnjujejo Terezin tekst.

Avtobiografsko delo torej omogoča intimen vpogled v Terezino soočanje z boleznijo in kako ta drastično vpliva na njen videz in samopodobo. Prikaže različne faze svojega čustvovanja – od zanikanja in jeze do žalosti in končno sprejetja. Na razumljiv in lahkoten način izobražuje bralce o alopeciji ter hkrati nudi tudi tolažbo in podporo tistim, ki so zboleli.

Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne

Očitno se je cenzura na področju pisanja o vojni v Ukrajini in protiruska histerija končno nekoliko omilila, saj lahko v zadnjem času spet opazimo nove knjige o tej tematiki, ki niso nujno v skladu s predpisi in direktivami Evropske unije.

Ena izmed njih je Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne ukrajinskega levo usmerjenega pisca Vodimija Iščenka. S prefinjenim občutkom za ločevanje bistva od plevela nam predstavi družbeno klimo v Ukrajini vse od propada Sovjetske zveze dalje, ki se je ves čas zaostrovala in nazadnje eksplodirala v vojni. Če vam ni več do prebiranja navijaških člankov, ki poenostavljeno zagovarjajo bodisi prozahodno ali prorusko stran, ter primitivnih komentarjev na družabnih omrežjih, vam Proti prepadu ponuja nekaj drugačnih perspektiv, ki bodo vaše dosedanje védenje o konfliktu verjetno postavile v povsem drugačno luč, ali pa ga vsaj oplemenitile. Preden zagrizete v vsebino, je uvodoma predstavljenih nekaj osnovnih izhodišč.

Volodimir Iščenko se nam predstavi kot sovjetski Ukrajinec. Rusko govoreči državljan, rojen leta 1982, je predaval sociologijo na univerzi in bil aktivist Nove levice, dokler ni ob razraščanju nacionalizma dobil etikete izdajalca. Tako je bil v letu 2019 prisiljen zapustiti domovino. Proti prepadu je zbirka esejev o zaostrovanju družbene klime v Ukrajini, ki so nastajali v zadnjih desetih letih, povezani pa so v smiselno in pregledno celoto, ki obravnava obdobje od razpada Sovjetske zveze do leta 2022, ko je knjiga v izvirniku izšla.

V Iščenkovih analizah se zagotovo čuti vpliv (neo)marskističnega zgodovinopisja in sociološke analize, ki družbene konflikte v svojem bistvu vidi kot razredni boj med razredom oligarhov (ruskih, ukrajinskih in zahodno orientiranih) ter večinskim prebivalstvom. A ravno ta znanstvena metoda se izkaže kot izredno primerna za pisanje o tej tematiki, saj je pristop dovolj znanstven in obsega vse ključne vidike družbe, hkrati pa se izogne iracionalnemu demoniziranju vpletenih strani.

Avtorjeva politična stališča so ves čas jasno izražena, a hkrati ostaja veliko bolj objektiven od večine piscev, ki pod krinko nepristranskosti navijaško poročajo o dogajanju in vzrokih za vojno bolj ali manj v škodo ali korist zgolj ene strani. Tako boste težko našli boljšo oceno Putina, za katerega meni, da v resnici ni pomembno, ali mu je osebno sploh mar za ruski narod ali ‘denacifikacijo’, saj je njegova naloga v prvi vrsti skrbeti in konsolidirati ruske oligarhe, od katerih je odvisna njegova moč. Prav tako lucidna je ocena Zelenskega – za katerega je avtor leta 2019 volil tudi sam – ki je postavljen v nehvaležno vlogo figure, s katero svojo igro igra več različnih velesil.

Volodimir Iščenko nam predstavi to šahovsko igro velekapitala na način, da ga lahko razume slehernik. Tako je potem tudi lažje razumeti manipulacijo, ki navadnim ljudem namesto te popolnoma prazne vsebine kot razloge za vojno slika povsem druge, čustveno nabite argumente. Skozi knjigo pa ob tem spoznamo tudi, kako je Ukrajina vse od propada socializma nazadovala, zakaj ruski jezik ni nujno znamenje nacionalne pripadnosti, saj ga tudi doma govorijo mnogi etnični Ukrajinci, ter razlike med aktualno vojno in tisto ob razpadu Jugoslavije ali drugo svetovno vojno.

Sam slog pisanja ostaja kljub vsemu dovolj publicističen, analize pa dovolj sodobne in lucidne, da branje ne bo predstavljalo težav tudi manj sociološko podkovanim bralcem. Proti prepadu je zato pomemben delček v sestavljanju širše slike, ki v naše knjižnice ni prispel niti trenutek prezgodaj.

Peš (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman norveškega pisatelja Tomasa Espedala se bere kot potopis, dnevnik, skupek esejev, zbirka citatov znanih umetnikov, filozofov, mislecev – pohodnikov, ki so v hoji videli višji smoter. Izstopa po svoji enostavni pripovedni tehniki, pri kateri težko ločimo biografsko noto pisatelja od protagonista, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca – pisatelja, ki nekega dne začuti nujo, da bi hodil. Zapusti svoj dom in na dom vezano življenje, v katerem ni nič stalnega, in se odpravi na pot. V prvem delu romana pisatelj prehodi Norveško, Anglijo, Španijo, hodi vse do Bavarske. V drugem delu pa prehodi Francijo, Grčijo in Turčijo. Hodi sam ali s prijateljem Narvejem Skaarom. A tudi ko hodi sam, ni nikoli zares sam – roman kipi od nešteto obrazov, ki jih sreča na svojih potovanjih in mu potepanja po neznanih krajih naredijo bolj ali manj zanimiva. Vedno pa svojo pot poveže s kom, ki ga ima tudi sam za vzor in o njem pripoveduje. Tako bralcu predstavi življenja znanih slikarjev, pisateljev, pesnikov, kiparjev in skladateljev, ampak kar nam pove so tiste bolj skrite navade teh umetnikov, včasih tudi njihove pregrehe. Vsem pa sta skupni potreba in ljubezen do hoje.

Preko hoje in daljnih krajev je pisatelj bralcu blizu. Z njim smo – v pravljičnih pokrajinah in divjih mestih, pri vonju, in okusih, in spanju pod zvezdami. Poslušamo, ko nam pripoveduje o umetnosti, kulturi, družbi, arhitekturi, glasbi, pa tudi o turških prostitutkah in slabostih asfalta. Vse to izhaja iz videnega, okušenega, doživetega sveta pisatelja. Obenem pa bralec spozna tudi drobce njegovega življenja: mladostniške naivnosti, ljubezenske razhode, strastne spomine, izgube, predvsem pa alkoholizem in žalost, ki je, kljub hoji, (še) vedno tam.

Roman Peš. (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja) je prvo delo Tomasa Espedala, ki je prevedeno v slovenščino. Izšel je že leta 2006 na Norveškem in bil nominiran za nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Leviatan

V Parizu živeči lord Litteby je strasten zbiralec starin. Sobo z dragocenostmi noč in dan čuvajo stražarji. Pa vendar se nekega dne zgodijo vlom, kraja dveh starin in ne samo en umor – vse služabnike, dva otroka in čuvaje najdejo v pritličju, zbrane v eni sobi, mrtve, zastrupljene. Edini, ki je preživel napad, je sam lord. Preiskave se loti komisar Gauch, ki sumi, da je morilec in vlomilec ena in ista oseba in da potuje z ladjo Leviatan. Tako se Gauch znajde kot potnik prvega razreda na ladji, ki pluje iz Francije na vzhod. V salonu okoli sebe zbere sumljive potnike, med katerimi je poleg žene švicarskega bankirja, zdravnika z ženo, japonskega vojaka, angleškega aristokrata tudi Erast Petrovič Fandorin, ruski diplomat na poti na Japonsko. Gauch poskuša odkriti, kdo je tisti, ki je ukradel indijsko rutico, zlati kipec Šive in kdo je tisti, ki je uspel umoriti devet ljudi naenkrat. Medtem, ko Gauch meni, da je umor in krajo razrešil, se oglasi Fandorin in preiskavo zapelje v povsem drugo smer. Njegovo razmišljanje in spretno sklepanje vsekakor ne razočarata.

Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti, in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.

Kraljestvo

Priljubljeni norveški pisec kriminalk Jo Nesbo (1960), ki je bralcem najbolj poznano po seriji romanov o problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu, se tokrat predstavlja s samostojnim delom Kraljestvo (2020), ki je bolj kot klasična kriminalka zasnovan kot napet psihološki triler s pridihom tipičnega skandinavskega noirja, postavljenega v odročno gorsko vasico Os.

Glavni junak romana je Roy, ljubitelj ptic in lastnik bencinske črpalke, ki živi na samotni kmetiji, katero je podedoval od svojih staršev, ki sta umrla v tragični avtomobilski nesreči. Po petnajstih letih življenja tujini se v vasici nenadoma pojavi njegov Royjev odtujeni mlajši brat Carl, ki se seboj pripelje še privlačno ženo, arhitektko, s katero načrtujeta izgradnjo luksuznega hotela, ki bi iz Osa ustvaril turistično atrakcijo. Roy in Carl se s skupnimi močmi lotita ambicioznega projekta, toda kmalu na plano izbruhnejo dolgo zamolčane družinske skrivnosti, kar sproži konflikte med bratoma, hkrati pa so ogroženi tudi mir v lokalni skupnosti in gradnja hotela…

Puer somnia

Puer somnia je knjižni prvenec mladega izlačana Nejca Arha, ki se je za izdajo knjige odločil v okviru maturitetnega predmeta in zbirko tudi sam uredil, oblikoval in natisnil. Zbirka prinaša deset kratkih zgodb, ki so povečini močno obarvane s fantazijskimi motivi, avtor pa se občasno zateče tudi k bolj neposrednemu portretiranju vsakdanje resničnosti, njihovi junaki pa so mladi odrasli, ki se nahajajo na prehodu iz brezskrbnega otroštva v bolj zrelo in težavno obdobje odraslosti. Zgodbe se temu primerno dotikajo življenja mladih ljudi in njihovih močnih čustvenih reakcij na svet okoli njih; med drugim v zgodbi Srečno novo leto spremljamo mladega fanta, ki se v času koronske krize še zadnjič sreča s svojo bolno babico, uder v mesiN se dotika mladostniške občutljivosti na odtujenost in nerazumljenost, Prebujenka pa razgali portret najstnice, ujete med številnimi razpoloženji, ki jih označujejo barve sveta. Puer somnia je delo mladega avtorja, namenjeno bralcem njegove generacije.