Sveti svet. Sveti seks

Izbor pesmi češko-hrvaškega pesnika Adama Borziča Sveti svet. Sveti seks slovenskemu bralcu ponuja dober vpogled v ustvarjalnost plodovitega poeta, ki se ukvarja z vprašanji bivanja v svetu, se sooča z različnimi teološkimi in filozofskimi sistemi, zgodovino in politiko ter v to vpleta tako intimna, osebna doživetja kot širša, kolektivna občutenja. V prevodu Aljaža Koprivnikarja in Anje Simič se lahko sprehodimo čez pesniški opus z izborom pesmi iz Borzičevih pesniških zbirk in tako spremljamo njegov pesniški razvoj, ki pa je venomer posvečen omenjenim nasprotujočim si vprašanjem. V zbirki Razpiranje (2011) Borzič napove: “Prihaja doba erotike.” Prva zbirka je tako še bolj intimno, erotično usmerjena, toda v nekaterih verzih že nakazuje Borzičevo nadaljnje delo, odlikujejo pa jo zlasti presenetljive metafore. Širši človeški kontekst se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), kjer intima in erotika trčita ob zgodovino, preteklost in angažirano soočanje z njo, v pesmih se pojavljajo prizori s Hrvaške, ki bodo slovenskemu bralcu blizu. Zbirka Orfične linije (2015) povezavo med družbenim in osebnim razširi na polje mita, mistike in raznih referenc (od Mussolinija do Žižka), verzi pa postanejo bolj prozaični oziroma esejistični. Takšen izraz prevladuje tudi v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), kjer so posamezne pesmi posvečene različnim zgodovinskim osebnostim, zlasti umetnikom z Zahoda in Vzhoda (Dante, Giotto, Leonardo, Hafis, Ibn Arabi, Nizam …), pri čemer Borzič sooča njihove različne teološko-filozofske temelje in preko tega poskuša ustvariti celovito podobo univerzalnega, še vedno pa vpleta tudi intimo in erotiko (npr. v pesmi Hafisov ljubimec o ljubljenju s pesnikom). Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) se delno vrne k izrazu prvenca, z bolj čutno, osebno poezijo, prepleteno z izpostavljanjem erotike, biseksualnosti in odprte ljubezni, pri čemer se nadaljuje tudi zanimanje za vzhodno budistično filozofijo. O zadnji vključeni zbirki izbora Aljaž Koprivnikar na notranji platnici knjige zapiše: “Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2022), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja.”

Adam Borzič (1978) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt. Rojen je v Pragi, odraščal pa je v Dalmaciji. Poleg literature se tako posveča psihologiji in teološkim vprašanjem, na primer medverskemu dialogu, kar se kaže tudi v njegovem pesniškem ustvarjanju. Za zbirko Vreme v Evropi je bil nominiran za nagrado Magnesia Litera.