Malibu

Malibu, leto 1983. Pri manekenki Nini Rivi se odvija zabava leta, s katero se zaključi poletje. Nanjo pride veliko ljudi, med njimi tudi Ninina brata in sestra. Zjutraj vilo zajamejo ognjeni zublji, skrivnosti pa bodo razkrite.

Zgodbo spremljamo na dan zabave, druga, vzporedna pa poteka v preteklosti, v kateri spoznamo slavnega pevca Micka Rivo in njegovo ženo.

Roman problematizira družinske travme, zvestobo v partnerskih odnosih, odvisnost od alkohola … slednja privede do tega, da najstarejša Nina skrbi za mlajše sorojence, kar jo zaznamuje za vse življenje. Poletno, pa vendar ne preveč »plažno« branje.

Taylor Jenkins Reid je ameriška pisateljica, avtorica romanov Sedem mož Evelyn Hugo, Daisy Jones in šest, Ena prava ljubezen, Malibu Rising in Carrie Soto se vrača.

 

Garatar : pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«

Ćrtice

26. februarja 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve 25.671 prebivalcev Slovenije, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice, zanje pa je začel veljati zakon o tujcih.

Ćrtice je roman, v katerem skozi otroštvo, mladost in nato odraslost protagonistke Mie spremljamo družino Batić, ki že pred izbrisom ni bila zares enakopravna, saj je oče od dol, kar izkazuje tudi ena črtica premalo na črki v priimku. Mia zaradi tega že kot zelo mlada razmišlja o svoji identiteti in pripadnosti, kar se s pričetkom vojne, ko se pojavijo nove zmerljivke tipa »četnik«, le še stopnjuje. Kratka poglavja preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo in pred nami izrisujejo sliko neke družine, ki je ob razpadu Jugoslavije zaradi nerazumljivega pravnega vakuuma postala zaznamovana za vedno. Ne samo, da se je oče brez papirjev in kakršnih koli možnosti za normalno življenje počutil, kot da ne obstaja, Batićevi leta in leta niso mogli početi najbolj običajnih reči, kot so obisk sorodnikov v Srbiji, nakupovanje v sosednji Avstriji ali dopustovanje na hrvaški obali. Med branjem vseskozi slutimo avtobiografskost, kar avtorica že na začetku nakaže z »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj« in nato na koncu romana potrdi v zahvali, kjer beremo, da je za vsebino vzela drobec sebe in ga prepletla z veliko literarnega. Če je fabula avtobiografska slutnja, pa bi za pretresljive zgodbe posameznikov z inicialkami iz predzadnjega poglavja lahko skoraj zagotovo trdili, da so resnične. Poglavje, ki je simbolično naslovljeno s tropičjem, je zato izjemno dragoceno, saj nesrečnežem preko avtoričinega pisanja dá glas, da za njihove bridke usode sedaj vemo tudi vsi mi in ne le njihovi bližnji. Konec romana je kljub vsemu optimističen, saj preko Miinega obiska (dragega) frizerja napoveduje neke boljše, brezskrbnejše čase.

Ćrtice odlikuje hibridni jezik, ki krmari med knjižno slovenščino, ljubljanskim slengom, prekmurščino, srbščino, hrvaščino, mešanico vseh naštetih in navsezadnje tudi angleščino. Avtorici je z jezikom uspelo ustvariti živo in žmohtno pripoved. Knjiga je prvenec Tine Perić, sicer diplomantke južnoslovanskih jezikov in sociologije kulture, soustanoviteljice Jezikovne zadruge Soglasnik, prekmurskega glasbenega koncertnega cikla in festivala Nindri Indri in avtorice besedil ter pevke elektro-punk benda Ludovik Material.

Algoritem smrti

Pisatelj Boris Karlovšek se je ukvarjal z gospodarskim pravom, kasneje pa še s pisateljevanjem. Poznamo ga kot pisca mladinskih in kriminalnih romanov. Za te je našel navdih iz svojih pravniških izkušenj.

Miran Jurjec je računalniški genij, zaposlen kot profesor na fakulteti. Skupaj z najsposobnejšim študentom Andrejem Krpanom ustanovita izjemno uspešno računalniško podjetje, ki se ukvarja z umetno inteligenco. Nekdo od njiju umori Natašo, Miranovo ženo. Policija se znajde v težavah, saj umetna inteligenca zmore preslepiti vsakogar.

Ana Trošt je vodja sektorja za splošno kriminaliteto. Strokovnjakinja je na več področjih, kar pa pred sodelavci skriva. Je ljubiteljica teka in po tihem nezadovoljna s svojim osebnim življenjem. Končno se srečno zaljubi, toda v enega od osumljencev. Ji bo kljub temu uspelo ugotoviti, kdo je morilec? Da je vse še bolj napeto, se pojavijo Kitajci, ki želijo imeti program zase.

Lep dan za umor : potopisna kriminalka

Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica (piše za otroke, mladino in odrasle) in uspešna samozaložnica, ki ljubiteljem kriminalk ponuja v branje prvo slovensko potopisno kriminalko. Njena 24. knjiga z živahno naslovnico vsebuje barvne fotografije, ki so bile posnete med 14. in 27. julijem 2023 na potovanju po Skandinaviji, ki se je tudi v resnici zgodilo.

Ta potopisni-kriminalni roman opisuje potovanje skupine slovenskih turistov, ki pod vodstvom dveh šoferjev in vodičke prepotujejo Skandinavijo z avtobusom. Njihova pot se začne v Mariboru in jih vodi od Hannovra v Köbenhavn, nato na Norveško, vse do Nordkappa, in nazaj proti jugu na Finsko in Švedsko. Pot po Skandinaviji se zaključi z vožnjo trajekta na Poljsko v Poznan, kjer se na zadnji večer potovanja zgodi nesreča.

Skozi potopis spoznavamo največje skandinavske turistične znamenitosti in občutimo razsežnost prostranega severa v brezkončnih poletnih dneh. Potopis je prepleten z življenjskimi zgodbami potujočih, ki so se na pot odpravili iz različnih vzgibov. Skozi popotovanje se razkrivajo in medsebojno zapletajo njihove življenjske zgodbe.

Nekateri odkrivajo skupno preteklost in iščejo priložnost za maščevanje starih krivic. Drugi imajo v okolju spokojnega severa dovolj časa za razmišljanje o smislu življenja in prehojeni življenjski poti. Izgleda, da jih ima nemalo tehten motiv za umor enega od potujočih.

Avtorica v napeto zgodbo vtke bistveno vsebinsko in strukturno določilo kriminalke, uganko, ki je v zadnjih desetletjih bolj zapletena. Končen razplet nam poda odgovore na trdnost motiva vsakega posameznika in jasen odgovor na vprašanje, kdo je žrtev. Vsaka življenjska zgodba se zaokroži in nam prinese odgovor na vprašanje, ali je bila smrt umor ali nesreča.

Pariz, ljubezni iz drugih časov

Ko se s knjigo Vesne Milek Pariz, ljubezni iz drugih časov sprehajaš po pariških ulicah, jih vidiš in doživljaš na čisto drugačen način. Zgodovina tega mesta se povezuje z umetnostjo in umetniki, usodnimi ljubeznimi, muzami, ki so umetnike spodbudile k ustvarjanju najmogočnejših umetnin … Zgodbe in povezave med umetniki se nizajo ena za drugo, branje je zgoščeno in izjemno zanimivo. Med drugimi spoznamo tragično zgodbo pariškega umetnika Toulouse-Lautreca, samosvojo George Sand, gledališko umetnico Sarah Bernhardt, izjemnega slikarskega genija Pabla Picassa, ki je svoje muze privedel do samega roba – posebno poglavje v knjigi dobi tudi ena od njih, Dora Maar. Ernest Heminway, Shakespeare, Marija Antoinetta, Napoleon Bonaparte, Henry Miller, Albert Camus, Coco Chanel … vsi ti naši ‘znanci’ (in še mnogo več njih) so dodali svoj odtenek barve v to večno mesto in obenem posrkali nekaj njegovega duha. To je mesto neštetih muz, vladarjev in revolucij, bleščečih salonov, kavarn in zakotnih kotičkov. Ob doživeto opisanih življenjskih zgodbah ter množici smernic, ki nas napeljujejo na nadaljnje raziskovanje Pariza, moramo res zbrano slediti zapisanemu. Naslovi knjig, filmov, večnih umetnin, kavarn in bolj ali manj skrivnih kotičkov ljubega mesta se nizajo eno za drugim, vse pa je začinjeno z bogatimi zgodbami znanih ljudi. Pariz razburja in pomirja, vsakič posebej pa zapeljuje in pusti, da se vanj zaljubiš. Popelje te v bogate zgodbe in obenem prebudi. Vesna Milek na koncu pravi, da Pariza, ki nam ga ponuja na ogled Netflixova serija Emily v Parizu, ne prepozna več. Pogled nanj je orisan popolnoma klišejsko in površno. Tudi tragedija, ki nas je opomnila, da nobena stvar stvar ni samoumevna, da se tudi tisočletne stavbe lahko podrejo v nekaj urah, prihaja iz Pariza. Mogočna cerkev Notre-Dame je pred leti zagorela in nam zamajala svet v temeljih. In spet se je pokazala narava naše civilizacije – ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet!

 

 

Mame in tovornjakarji

Pet žensk. Tri Slovakinje in dve Italjanki. Svetlana obuja spomine na svojega očeta in otroštvo, razpeto med življenjem v prestolnici ter majhni madžarski vasici na jugu Slovaške. Ivana živi z mamo in prejema invalidsko pokojnino, njeno edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja ljubezen do konj. Olivia je učiteljica angleščine na gimnaziji, ki se sooča s propadlim zakonom in incidentom z učiteljico, ki jo je zapeljal lasten dijak. Larino zasebno življenje je v ruševnih; z možem ne komunicira več, zato je prisiljena sama skrbeti za oba sinova, beg pred kruto resničnostjo pa ji predstavlja odrsko branje del Piera Paola Pasolinija. Potem pa je tu še Veronika, ki začne spoznavati prednosti in slabosti spletnih klepetalnic, kjer manipulira z moškimi in se preko spleta celo zaroči s petimi Alžirci.

Mame in tovornjakarji je zbirka petih novel slovaške pisateljice Ivane Dobrakové, ki na bridko realističen opisuje življenja žensk, ki so se prisiljene spopadati z različnimi obsesijami, strahovi, negotovostjo, depresijo in drugimi težavnimi psihičnimi stanji. Dobraková skozi različne usode žensk razgalja potret sodobne družbe, ki je še vedno preobremenjena s tradicionalnimi pravili in preživetimi delitvi moških in ženskih vlog.

Njihovi otroci za njimi

Smo v Franciji devetdesetih let, v času, ko kriza v gospodarstvu in družbi že od sedemdesetih let dalje ne pojenja. Nekoč veliko in pomembno industrijsko središče propada. Tovarna, ki je dajala delo in kruh ter tudi ves smisel življenja okoliškim prebivalcem, je propadla. Starejši se nikakor ne znajdejo v novih razmerah. Mladi se počutijo, kakor da jim je kdo odrezal prihodnost. Najti nove zaposlitve, nove oblike zaslužka, vse to je zanje izjemno težko. Navada, da po končani šoli ostaneš v svojem kraju, kjer dobiš službo, je izpuhtela v zrak. Zato se mladi skušajo prebiti do Pariza, a želje in sanje so eno, realnost pa nekaj drugega. Mnogi zato poskušajo zaslužiti za preživetje na nelegalne načine. Vse več je alkohola, drog, veliko je tudi obljub župana o razcvetu turizma in novih službah. Anthony je mlad fant, ki občuti vso težo življenja na pozabljeni periferiji. Njegova družina je razpadla in obljubi si, da ne bo končal s slabo službo ali na sociali, poročen, kot starši, že v rani mladosti in s kupom otrok. Časi in razmere pa so obupni. Njegov trud, da spremeni razmišljanje, kar (za)boli. Odločiti se neodvisno od mnenj drugih, družine, prijateljev, je naporno. Ker moraš biti drugačen. Strašna je izgubljenost mladih in odraslih v časih vseh oblik kapitalizma, globalizacije, kjer se še izhodi iz bede izmikajo v strašljivo hitrem tempu.

Njihovi otroci za njimi je roman z bridko kritiko vse večjega pohlepa kapitala, skratka časa in tudi prostora, v katerem že priborjene delavske pravice vse hitreje izginjajo. Pomembni so samo še bogati, pomembni so centri moči, ljudje, ki imajo denar. Za vse bolj siromašno večino (ne samo v finančnem smislu, temveč tudi izobrazbenem, socialnem, splošno družbenem) ni prave in dostojnega življenja obetajoče perspektive. Zgodba je napisana berljivo in temelji na stanju družbe v času, ko je roman nastajal, stanju, ki še traja in katerega težave se še poglabljajo, v mladostniškem jeziku, ki bi lahko predstavljal vso brezskrbnost tega sveta.

Nicolas Mathieu se je rodil v Franciji (Epinal) leta 1978. Njihovi otroci za njimi je avtorjev drugi roman. Zanj je prejel nagrado goncourt, ki je najvišja francoska nagrada za književnost.

Myra Breckinridge

Provokativen roman, ki je izšel že leta 1968, je ob izidu dvignil precej prahu in marsikatero obrv. Če so ga nekateri kritiki videli kot osvoboditev od spolnih pa tudi družbenih norm in kot glas feminizma, so drugi omenjali mizoginijo, transfobijo, se zgražali nad vsebino in eksplicitnimi prizori ter ga označili za neokusno pornografijo. Gore Vidal je že z romanom Mesto in steber (1948) pokazal, da se ne boji provokativnih tem, z Myro Breckinridge, ki jo je menda napisal v pičlih nekaj tednih med bivanjem v Rimu, pa se je povsem osvobodil vsakršnih predsodkov.

Roman je kontroverzna in satirična pripoved, ki se ukvarja z vprašanji spolne identitete, feminizma in dekonstrukcije spolnih vlog, skozi satiro kritizira Hollywood in filmsko produkcijo, njene psevdointelektualce ter celotno ameriško družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbo pripoveduje Myra, ki pride v Hollywood, da bi si kot vdova Myrona Breckinridga pri njegovem stricu Bucku Lonerju izborila dediščino, ki naj bi ji pripadala po smrti moža. Buck obljubi, da ji bo ugodil in ji hkrati ponudi delo predavateljice na njegovi igralski akademiji. Medtem ko Myra poleg predavanj Drža in Vživljanje na skrivaj predava še o ženski prevladi, s katero želi reformirati Hollywood, se tudi sumničavi Buck loti raziskovanja resnice o domnevni vdovi njegovega nečaka. Ugotovi, da je Myra trans ženska, ki je bila pred operacijo spola – Myron. S pomočjo seksapila prične Myra manipulirati, zapeljuje, ponižuje in si na različne načine podreja mlade študente, saj želi kot ženska dokazati, da sta spolna vloga in identiteta zgolj družbena konstrukta, ki ju je mogoče dekonstruirati. Myra se sicer bori proti »tradicionalni moškosti v človeštvu«, a nato po spletu nesrečnih okoliščin spet postane Myron, se poroči z lepotico Mary-Ann in živi normalno zakonsko življenje.

Roman je doživel tudi ekranizacijo – film z Raquel Welch v glavni vlogi, ki je nastal dve leti po izidu in o katerem se je v spremni besedi razpisal Marcel Štefančič, je menda ena večjih katastrof holivudske produkcije. Med občinstvom je bil izjemno slabo sprejet, z njim pa je bil nezadovoljen tudi Gore Vidal.

Ne glede na to, kaj si o dotičnem delu mislimo danes (trash literatura?), se je zapisalo v zgodovino – roman je prvo literarno delo, v katerem glavni lik prestane medicinsko tranzicijo spola. Polemikam in zgroženosti ob izidu navkljub je knjiga postala svetovna uspešnica, bila prodana v dveh milijonih izvodov in se zapisala v literarno zgodovino, čemur navsezadnje pritrjuje tudi umestitev v zbirko Moderni klasiki.

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.