Puer somnia

Puer somnia je knjižni prvenec mladega izlačana Nejca Arha, ki se je za izdajo knjige odločil v okviru maturitetnega predmeta in zbirko tudi sam uredil, oblikoval in natisnil. Zbirka prinaša deset kratkih zgodb, ki so povečini močno obarvane s fantazijskimi motivi, avtor pa se občasno zateče tudi k bolj neposrednemu portretiranju vsakdanje resničnosti, njihovi junaki pa so mladi odrasli, ki se nahajajo na prehodu iz brezskrbnega otroštva v bolj zrelo in težavno obdobje odraslosti. Zgodbe se temu primerno dotikajo življenja mladih ljudi in njihovih močnih čustvenih reakcij na svet okoli njih; med drugim v zgodbi Srečno novo leto spremljamo mladega fanta, ki se v času koronske krize še zadnjič sreča s svojo bolno babico, uder v mesiN se dotika mladostniške občutljivosti na odtujenost in nerazumljenost, Prebujenka pa razgali portret najstnice, ujete med številnimi razpoloženji, ki jih označujejo barve sveta. Puer somnia je delo mladega avtorja, namenjeno bralcem njegove generacije.

Novo življenje

Glavni junak Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 2006 je Osman, mladenič, katerega življenje usodno spremeni knjiga. Z njeno privlačnostjo se prvič sreča, ko jo uzre v rokah lepe Janan. Že uvodno branje ga odreže od njemu domačega sveta in ga pahne v popolno osamljenost. Spomini na vse, kar je poznal doslej, zbledijo v neresničnost. Ko se prividu pogubne svetlobe, ki izžareva iz knjižnih strani in ga vabi v nov svet, dan kasneje pridruži še neustavljiva sila ljubezni, se njegove korenine pretrgajo. V izogib neznosni osamljenosti – dvomom in strahovom pred prihodnostjo navkljub – zbere pogum in se odloči poiskati ostale izgubljene med stranmi iste knjige. Poda se na nočno potovanje po turških prostranstvih, na katerem se meje med resničnostjo in sanjami brišejo, ter odstira svet nejasnega, skrivnostnega in hipnotičnega.

Novo življenje ni lahko branje. Je večplasten postmodernistični roman in zahteva pozornega ter mestoma potrpežljivega bralca. Ki pa je za čas, preživet z mladim iskalcem svetlobe, nagrajen z bogato bralno izkušnjo.

Splet norosti in bolečine: izbrana proza

Franz Kafka (1883-1924) velja za enega najpomembnejših predstavnikov nemške književnosti 20. stoletja, ki se je v svojih delih pogosto loteval prikaza metaforičnega ali dobesednega nasilja nad posameznikom, ujetim v primež hladnega in neusmiljenega sistema, večkrat poimenovanega kot postava. V zbirki Splet norosti in bolečine so zbrane njegove najbolj znane kratke zgodbe in novele, ki ponudijo vpogled v kompleksno literarno ustvarjanje in zasebno življenje avtorja, razpetega med ujetostjo in doseganjem popolne osebne svobode. Kafka v zgodbah kot so Preobrazba, V kazenski koloniji in Pred vrati postave preroško napove stanje odtujenosti, osamljenosti in nerazumljenosti modernega človeka, ki v boju s postavo skoraj vedno izgubi ali pa je obsojen na večno ponavljanje procesov, pri katerih se je prisiljen soočiti s svojimi grehi in nepomembnostjo.

Stari koledar njune ljubezni

V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.

Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.

Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Zbirka vsebuje deset “risozgodb”, narejenih po kratkih zgodbah sodobnih slovenskih pisateljic – Ane Schnabl, Nataše Skušek, Selme Skenderović, Samante Hadžić Žavski in Suzane Tratnik.
Priznani stripovski ustvarjalec Iztok Sitar v risbe in črte skorajda dokumentarno ujame podobe žensk – najstnic, priseljenk, muslimank, alkoholičark, lezbijk, nosečnic, umetnic …, ki bodisi iščejo svoje mesto bodisi se skušajo izvleči iz mesta, kamor so bile potisnjene. Po eni strani jih omejujejo konservativna družba, šovinizem in ksenofobija, po drugi pa (tudi posledično zaradi tega) kar same sebe, saj obremenjene s številnimi vlogami, ki naj bi jih morale zavzeti in opravljati z odliko, zelo težko pridejo vsaj do točke olajšanja, če že ne osvoboditve.

 

Zajtrk pri Tiffanyju

Pod znamenitim naslovom, ki se je v kolektivno kulturno zavest 20. stoletja zasidral tudi s pomočjo istoimenske filmske uspešnice, najdemo zbirko, sestavljeno iz kratkega romana in še treh kratkih zgodb enega najpomembnejših ameriških pisateljev. Roman Zajtrk pri Tiffanyju nas popelje v svet newyorške družabne elite, v katerem glavna junakinja z »nomen est omen« primernim imenom Holly Golightly frfota od ene zabave do druge, od enega ljubimca do drugega, od ene prijateljske druščine do druge, čeprav se nazadnje izkaže, da so odnosi plitki in so za naštevanje pravih prijateljev, ki ji bodo stali ob strani tudi v hudih časih, preveč celo prsti ene roke. Med njimi izstopata predvsem neimenovani prvoosebni pripovedovalec, Hollyjin sosed iz zgornjega nadstropja, in pa lastnik lokalnega bara z imenom Joe Bell. Njuna ljubezen je platonska, prijateljska, oba zaznata Hollyjino ranljivost in jo želita zaščititi, ne glede na to, da od nje ne dobita ničesar oziroma »krožnik konjskih fig«, kot se izrazi njen bivši filmski agent. Če si dovolimo primerjavo s filmom, je sosed v romanu povsem drugačen od svojega filmskega ekvivalenta, kjer predstavlja mačistični lik, ki Holly osvoji tudi v romantičnem smislu. Sosed v romanu nedvomno vsebuje Capotove avtobiografske poteze, tudi sam je pisatelj, sicer šele na začetku svoje poti, ko mu niso objavili še nobene zgodbe, in dva edina prepira, ki se zgodita med njima, sta prav zaradi Hollyjinih pripomb na račun njegovega pisanja. Holyjina lahkotnost je navidezna, pod njo se skriva večna begunka pred preteklostjo. Ljubezenske zveze uporablja kot sredstvo za odmik od Lulamae, osirotele deklice, ki je pobegnila od neznosnega življenja pri skrbnikih, in se pri štirinajstih nekje v Teksasu poročila z moškim, ki bi lahko bil njen oče. Iz zagat se skuša rešiti s pomočjo ljubezni, a kaj, ko se vedno obeša na napačne kandidate, podgane, kot jih imenuje. Seveda ni Hollyjino poudarjanje neodvisnosti in nepripadnosti pravzaprav nič drugega, kot njen strah pred izgubo. Ali kot ugotovi na koncu, ko izgine njen maček: ne veš, kaj je tvoje, dokler tega ne vržeš proč. Dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, ki je omehčala družbena pravila, a vendarle se zdi Holy precej neukročena junakinja za svoj čas. Vsaj z našega današnjega stališča, ko na preteklost prevečkrat gledamo kot na nekaj konservativnega in omejevalnega. V bistvu je avtor vedel, o čem govori, saj je kot mlada pisateljska zvezda, ki se prav tako ne ozira na družbene standarde, pripadal prav takšni družabni smetani, kot jo opisuje v romanu.
Od Holly se ne razlikuje veliko glavna junakinja iz zgodbe Cvetna hiša, čeprav živita v povsem drugačnih razmerah. Obe se namreč želita iz mračne preteklosti izviti s pomočjo ljubezni. Otilija je najmlajša in najlepša prostitutka nekega zanikrnega haitijskega bordela, ki pa ni zadovoljna s svojim življenjem, čeprav ji vsi okoli nje dopovedujejo, kako srečna je lahko zaradi svoje lepote, pameti in priljubljenosti pri strankah. Tako kot Holly je tudi ona sirota brez staršev in zlorabljana s strani ljudi, pri katerih živi, in je z vstopom v bordel pravzaprav že dosegla uspeh. A želi si ljubezen, ki ji jo napove čebela. Vprašanje je, ali se je čebela zmotila. Tudi ta zgodba je kot mnoga Capotova dela doživela neknjižno priredbo in sicer so po njej ustvarili broadwayski muzikal.
V zbirki se nahaja še zgodba z naslovom Diamantna kitara, v kateri naletimo na zanimivo protislovje in študijo značajev; imamo obsojenca na dve leti zapora, ki pobegne, ker ne prenese zaprtosti, in tistega, obsojenega na dosmrtno ječo, ki pobega ne zmore.
Zadnja v zbirki je zgodba z naslovom Božični spomin, ki je prav tako doživela filmsko priredbo in tudi v njej najdemo avtobiografske elemente. Tako kot fantič iz zgodbe je avtor sam živel pri sorodnikih, se tam navezal na ostarelo žensko, s katero sta zasedala najnižjo mesto na prehrambni lestvici te družine. Zgodba je ganljiva in prava božična zgodba, z vrednotami, ki so v nasprotju s histeričnimi in potrošništvom nabitimi decembrskimi dnevi. Temelji na osnovnem motu, kako znajo ljudje, ki imajo v življenju zelo malo, iz tega narediti kar največ, pri tem pa tega ne počnejo zase, ampak za druge. A vseeno doživljajo prave pustolovščine.

Poletna hiša, pozneje : zgodbe

Zbirka devetih kratkih zgodb je kmalu po svojem izidu leta 1998 zaslovela kot eno ključnih del sodobne nemške književnosti. Osredotoča se na generacijo, ki je bila v devetdesetih stara  20 do 30 let. Akterji so večinoma  del berlinske umetniške scene. Le v eni od zgodb je kraj dogajanja New York in v drugi karibski otok, kjer mladi Nemci začasno živijo ali počitnikujejo.  Njihova življenja dajejo videz svobode, odvezane pričakovanj družbe in družine, a brez spon tradicije so negotovi in nemirni iskalci smisla bivanja. Prihodnost je zanje nekaj nedoločenega, večinoma se izogibajo odločitvam in jih prelagajo na kasneje. Nekaj likov v zgodbah je tudi starejših, babica, starec, ki živi v sobi zanemarjenega newyorškega hotela. Ti mladim predstavljajo vez s preteklostjo, ki se je hočejo otresti. Tudi njihova občasna srečanja s svetom tistih, ki so se ustalili, kupili hiše, si ustvarili družine so kot tujki, ki v njih prebudijo nedefinirano nelagodje. Odprte spolne zveze, umetniške dogodke in zabave, droge in alkohol, osamljenost, hrepenenje po nečem, česar niti poimenovati ne znajo, opisuje pisateljica v brezčustveno objektivnem jeziku, s katerim odlično ujame prevladujoča razpoloženja. Pogosto to vlogo odigra tudi omemba glasbe, ki jo poslušajo. Branje za tiste, ki želijo k sodobnim življenjskim tokovom, raje kot s predsodki, pristopati z razumevanjem.

Črni pečat

Črni pečat (1895), ena najznamenitejših novel valižanskega pisca Arthurha Machena (1863 – 1947) predstavlja del njegovega romana The Three Imposters in je s svojimi tematikami raziskovanja mistike in skrivnostnih svetov civilizacij, ki so nastale mnogo pred človeštvom, močno vplivala na literarno ustvarjanje H.P. Lovecrafta in razvoj njegovega znamenitega mita o podvodnem božanstvu Cthulhuju.

Novelo pripoveduje gospodična Lally, ki sprejme službo služabnice ekscentričnega profesorja Gregga, ki je obseden z raziskovanjem zgodovine skrivnostnega črnega pečata, ki naj bi skrival nadnaravno moč pozabljene civilizacije in prvinsko zlo. Dvojica nekega dne odpotuje v odročni podeželski kraj, ki je hkrati prizorišče številnih nepojasnjenih izginotij, odgovor na skrivnosti pa naj bi čuval omenjeni črni pečat…

Temelji

Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!

Spremeniti se : metoda

Édouard Louis, mlad francoski pisatelj, performer, sociolog, levičarski aktivist, protagonist svojih romanov in dramska oseba iz gledaliških predstav in filmov, nekdanji Eddy Bellegueule, se je rodil leta 1992 v neperspektivnem industrijskem kraju severozahodne pokrajine Pikardije in odraščal v revni, neizobraženi in disfunkcionalni družini, poleg tega pa je bil v otroštvu zaznamovan tudi s prezirom in zaničevanjem okolice zaradi svoje drugačnosti, homoseksualne spolne usmeritve, drugim otipljivo zaznavne zaradi izraženosti v njegovem obnašanju, neskladnim z deštvom ostalih. Zaradi zaničevanja, ponižanj in zasramovanja ter nesprejetosti (tudi v lastni družini) je želel ranam svojega otroštva nepreklicno ubežati, gnan s krčevito željo postati nekdo, nekdo tistih, ki jih družba sprejema in spoštuje. Na tej svoji poti je, namesto da bi postajal vse bolj on sam, sprva (p)ostajal še naprej nekdo drug, tisti, ki se v želji, da bi ga sprejeli, predvsem (še vedno) prilagaja, in je s tem napor ugajanja in samozatajevanja zgolj prenesel v drugo družbeno okolje. A je bil to predvsem davek, ki ga je bil pripravljen plačevati, da si je širil horizonte védenja in preobražal omejujoče vzorce vedênja, vse z namenom, da bi prikril (zatajil) svoj primarni družbeni status, zakodirano ločen od sveta omikanih, izobraženih in uspešnih. Prva odločilna oseba na poti njegove preobrazbe je bila Elena, zvesta mladostna prijateljica, ki jo je spoznal na gimnaziji v Amiensu, kamor se mu je za razliko od večine svojih vrstnikov uspelo vpisati. Ob njej se je učil drugačnega obnašanja, novih besed, finejšega izražanja, elegantnejše hoje, družbenega bontona … vsega. S svojo družino mu je bila kot rodovitna prst, bogata z minerali, ki jih je učljivo srkal v svoje novo koreninjenje, odločilno pa je bilo v nadaljevanju njegovo srečanje z Didierom Eribonom, ki ga je s predavanjem, na katerem je razkril svojo življenjsko pot, zaznamovano s povsem enakimi izhodišči in boji kot pri njemu, povsem pretresel, predvsem pa mu je predal potrebno upanje, da se je iz primeža omejujoče preteklosti možno osvoboditi. Njuno srečanje in pogovor sta se razvila v za Édouarda pomembno življenjsko prijateljstvo, ki pa je povzročilo tudi enega zanj najbolj bolečih prelomov – razhod z Eleno po tem, ko se mu je uspelo, tudi ob pomoči Ludovica (še enega, s komer je razvil močno prijateljsko vez) nastaniti v Parizu in se ob Didierovih vzpodbudah in mentorskem vodenju, predvsem pa seveda garaškem delu (branju vsega, kar je moral osvojiti), vpisati na prestižno pariško École normale supérieure. Roman Spremeniti se, v katerem opisuje svojo prehojeno pot do samopostavitve, je na ta način nadaljevanje njegovega zgodnejšega romana Opraviti z Eddyjem, kjer ga spremljamo do prihoda mladega Eddyja v internat srednje šole, in dopolnilo besediloma Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske, ki sta izpovedi o očetu in mami, napisani kot poskus, da bi ju razumel. S popisovanjem svoje obsesivno vodene transformacije poskuša v romanu Spremeniti se predvsem razložiti, zakaj je ravnal, kot je (da bi zapustil in pozabil preteklost in pri tem ni imel drugih izbir kot teh, ki jih opiše), prav tako pa v besedilu sledimo tudi namišljenim razčiščevanjem z očetom in Eleno, v katerih se spoprijema s slabo vestjo, ker jih je zapustil. Besedilo ni le popis njegovih naporov in življenjske poti od prihoda v Amiens in vse do izdaje prvega romana, k čemur je stremel z željo postati nekdo, postati intelektualec, pač pa ga lahko beremo tudi kot razlago oziroma zagovor razrednega prebega s prošnjo, ki jo sicer direktno naslavlja Eleni, a jo lahko razumemo kot podlago celotni izpovedi: »Ne obsojaj me, samo čim bolj odkrit bi bil rad s teboj« (str. 195). Zanimivo je tudi njegovo lastno opažanje: »Danes se zavedam, da je pisanje moje zgodbe tudi pisanje zgodbe žensk, ki so se zvrstile in me rešile, […], da je moja zgodba tudi zgodba njihove dobre volje in velikodušnosti« (str. 99); polege Elene omenja tudi ostale. Ob vsem tem pa lahko njegovo razgaljanje v tem delu beremo tudi kot izraz (brutalne) iskrenosti do sebe in drugih. Naj dvigne roko tisti, ki se izvijanjem iz primežev življenja ali v postajanju samega sebe nikoli nikomur ni izneveril, bodisi sebi bodisi drugim (če bi vrednotili: kaj od tega je huje?).

 

Treba je doživeti, da bi razumeli.