skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Heretiki peščenega planeta

Peta knjiga legendarne serije o Peščenem planetu Arrakis, zdaj poznanem kot Rakis, pripoveduje zgodbo o preživetju v svetu, kjer so moč, avtoriteta in narava v stalnem preobratu. Politične, verske, družbene in nadnaravne sile v galaksiji imajo nadzor nad človeštvom, a njihovi interesi se nenehno križajo in spopadajo.

Tisočletje in pol po dogodkih iz časa Paula Atreidesa in Leta II. se je civilizacija naselila onkraj meja znanega vesolja. A tisti, ki so se pred stoletji razpršili, se zdaj vračajo močnejši, skrivnostnejši ter s svojimi pretkanimi in ambicioznimi načrti po prevladi. Med njimi so tudi skrivnostne in neusmiljene “cenjene metrese”, sestrstvo žensk, ki s svojimi mojstrsko izurjenimi seksualnimi in psihološkimi sposobnostmi ogrožajo trenutno vladajoče galaktične sile. Njihova tarča je sestrstvo Bene Gesserit. Slednje ostaja osrednji element zgodbe, saj s svojim hladnim načrtovanjem nadaljuje svojo starodavno misijo po nadzoru evolucije človeštva prek selektivnega razmnoževanja in ohranjanja dragocenega ezoteričnega znanja iz ene generacije v drugo. Medtem ko poskušajo sestre Bene Gesserit zajeziti grožnjo cenjenih metres, hkrati tkejo dolgoročne načrte za oblikovanje prihodnosti.

Ključna figura njihovega projekta je novi klon (ghola) Duncana Idaha, nekdanjega zvestega vojaškega poveljnika Paula Atreidesa, sedaj že trinajsti po vrsti. A z njim je vedno nekaj nepredvidljivega, kar smo lahko spremljali v predhodnih delih serije, ko so bili prejšnji primerki iz različnih razlogov ustvarjeni in uničeni. Ta ghola, nov poskus zmagovite strategije sestrstva, v sebi skriva speče spomine, ki ga lahko spremenijo v nepredvidljivo silo s svojo svobodno voljo, kar lahko bistveno vpliva na potek dogodkov. Če bi njegove izvorne spomine povsem obudili, bi lahko postal orodje za razumevanje in manipulacijo preteklosti in sedanjosti. Po drugi strani predstavlja grozeči potencial, da bi lahko postal sila, delujoča izven neposrednega nadzora sestrstva.

Pomemben element zgodbe uteleša tudi skrivnostno mlado dekle Sheeana, ki preseneča vse, saj ima edinstveno sposobnost nadzorovanja peščenih črvov, neprecenljivih za proizvodnjo začimbe melanže. Njena povezava z divjo naravo planeta ter z njegovim ekosistemom simbolizira nov razvoj človeštva preko svojih trenutnih omejitev in doseganje nove stopnje evolucije, a se s tem vedno bolj oddaljuje od svojih korenin.

Zgodba z nekaj dramatičnimi preobrati in zapletenimi odnosi postavlja temelje za šesti del te mojstrovine znanstvenofantastičnega žanra, ki je vplivala na številna velika imena te zvrsti. Hkrati bralcem ponuja globlje spoznanje o pomembnosti prilagajanja na spremembe ter o tem, kako lahko nasprotja in konflikti, čeprav neprijetni, spodbujajo rast in napredek. Knjiga izpostavlja dejstvo, da duhovni razvoj zahteva notranjo disciplino, meditacijo, introspekcijo in zavestno delovanje, saj potrebujemo svojo notranjo moč za nadzor nad lastnim življenjem. Prav tako spodbuja k razmišljanju o političnih in verskih strukturah, ki nas vodijo, ter poudarja pomen kritičnega razmisleka in raziskovanja resnice z različnih perspektiv preko vsiljenih meja. Heretiki peščenega planeta niso le zgodba o preživetju in spopadu različnih vizij prihodnosti, ampak tudi globok razmislek o človeški naravi, notranjem miru in harmoniji med nasprotnimi silami znotraj nas samih.

Poštarica

Zgodba zajema obdobje od sredine tridesetih do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja v mestecu Lizzanello v provinci Lecce, kjer življenje teče mirno in urejeno. Razkriva skupnost, ki je navezana na lastne tradicije ter v kateri imajo moški in ženske natančno opredeljene vloge. Sem se junija 1934 po dolgih letih z ženo Anno in sinčkom Robertom vrne njihov someščan Carlo Greco. Prebivalcem mesteca na jugu Italije ni lahko sprejeti prihoda »tujke«, ki prihaja iz Ligurije v severni Italiji, in medtem ko se njen mož Carlo z vso strastjo loti vinogradništva in vinarstva, se lepa in izobražena Anna znajde v provincialnem okolju, obkrožena z ljudmi, ki govorijo njej nerazumljivo narečje in kjer so edina zabava lokalni trači. Je ženska, ki je študirala, govori francosko, rada bere in vedno pove, kar misli. Edini, ki jo podpira, tudi kadar pri svojem možu ne najde razumevanja, je Antonio, njen svak, miren in na skrivaj zaljubljen vanjo že od prvega srečanja. V njem Anna najde zaupnika in zaveznika. Tako je tudi takrat, ko v mestu umre poštar in se Anna odloči prijaviti na njegovo delovno mesto. Ker je ženska, s tem sproži posmeh in nerazumevanje vseh, najbolj pa zameri možu, ki ji nazadnje zabrusi: »Nikoli te ne bodo izbrali.« V Lizzanellu nikakor ne more podreti zidu predsodkov in ljudje o njej vedno govorijo kot o “tujki”. Ko jo zaposlijo kot poštarico in se nato še spoprijatelji z Giovanno, ki jo imajo vsi za noro, so njihovi predsodki potrjeni.

Roman obravnava občutljiva in pomembna vprašanja, kot so splošna volilna pravica, boj delavcev in kmetov za zemljo, pa tudi družbeni položaj žensk v tistem času. Tako na primer prikaže takratno »neprimernost« nekaterih poklicev za ženske ali moške (Anna kot poštarica, Daniele kot oblikovalec oblačil), Anna je prva, ki je vzpostavila enakopraven odnos z možem, spodbujala je zbiranje podpisov za volilno pravico žensk, odprla prvi dom za ženske v stiski, dotakne se tudi vprašanja prvih hlač, ki jih že nosijo ženske v tako imenovanem naprednem svetu. Na straneh, ki dišijo po granatnem jabolku in mandljevem pecivu, spremljamo bralni izbor Anne in Antonia ter njune pogovore o knjigah ruskih, italijanskih, ameriških in drugih klasikov.
Roman je tudi zgodba o družini Greco in njihovih someščanih, vsak od njih pa nosi v sebi skrivnosti in bolečino, ki se sčasoma razkrije bralcu, v ozadju pa začutimo vojna leta, ameriške sanje in trpljenje, ki ga povzročajo prepovedane ljubezni.

Knjižni prvenec Francesce Giannone, ki ga je navdihnila zgodba avtoričine prababice Anne Allavene, je dobitnik nagrade Premio Bancarella 2023.

Sprehod z neznanko : kratke zgodbe

Tomo Podstenšek nam je zopet postregel s svojo priljubljeno obliko literature: kratkimi zgodbami. Ker gre za dodobra uveljavljenega avtorja s prepoznavnim slogom, ne gre izgubljati besed z že znanimi podrobnostmi. Ljubiteljem njegovih del lahko izdamo le, da je Sprehod z neznanko znova zadetek v polno.

Gre za zbirko 27-ih kratkih zgodb, za katero lahko v primerjavi s predhodnicami rečemo, da je tokrat namenjena nekoliko širšemu krogu bralcev, v isti sapi pa dodali, da zaradi tega ni prav ničesar izgubila na kvaliteti.

Prej nasprotno. Zgodbe v Sprehodu z neznanko so namreč tokrat popolnoma prizemljene in realistične, odsotni so elementi fantastike in najbolj absurdnih domislic, kot smo jih našli na primer v Zgodbah za lažji konec sveta. Kljub temu pa avtor ostaja zvest nekaterim karakteristikam, ki smo jih že vajeni v njegovih delih. Tudi tokrat mu je uspela predvsem odlična in prepričljiva izgradnja likov, kar je bistvenega pomena za formo kratkih zgodb; znova pa je dobro opravil tudi ‘domačo nalogo’ glede nekaterih tehničnih podrobnosti, ki bi sicer utegnile zmotiti kakšnega poznavalca te ali one ‘scene’.

Celotno knjigo preveva podoben duh kot njegov zadnji roman Malo drugače, saj tudi tukaj zgodbe bralca pogosto napeljujejo na razmišljanje o neskončnem številu možnosti in tako imenovanih ‘vzporednih vesoljih’; posledično pa na razmišljanje o tem, da imajo naše odločitve dolgoročne posledice za naše življenje – teh pa največkrat ne moremo zadovoljivo predvideti. A v tej knjigi tega namesto nas ne opravi vsevedni pripovedovalec, temveč se na nekaj mestih sicer popolnoma samostojne zgodbe prepletejo med sabo in nam dajo skozi oči drugega (anti)junaka popolnoma drugačno perspektivo na dogajanje.

Same zgodbe so tudi tokrat izjemno izvirne in raznolike, prav tako je črnega humorja in ironije spet v izobilju. Že ob prvem branju pa bi veljalo izpostaviti tudi človekov odnos do živali – bolje rečeno različni odnosi, ki jih je toliko, kolikor je na svetu ljudi. Ta izstopa v nekaterih zgodbah, še posebej prvi in zadnji. Bralca zagotovo ne bodo pustile ravnodušnega, ob zaključku branja pa kljub nepredvidljivim, včasih tragičnim in morbidnim zapletom daje žarek upanja v svetlejšo prihodnost.

Knjiga si vsekakor zasluži večkratno branje, saj boste ob prvem branju zaradi varljivo lahkotnega sloga zagotovo izpustili marsikateri čudovit detajl.

Otroci trpljenja in anarhije

S tretjimi delom serije Orišanske zapuščine Otroci trpljenja in anarhije se zaključuje napeto fantazijsko in pustolovsko delo pisateljice Tomi Adeyemi. Zgodbe glavnih junakov se zapletajo in napetost se stopnjuje. Zelie, Tzain, Amari in Inan preživijo pogrom. Vojna znotraj Oriše se ni zaključila po pričakovanjih, vsi vpleteni pa so ugrabljeni. Ugrabitelji so lobanjci, nepoznani sovražniki, ki jih z ladjami odvažajo neznano kam.
Zelie dobiva dnevno vbode strupenega magicita, da ostaja otopela in brez magije. Zaprta v kletki ugotovi, da je v sosednji kletki zaprt princ Inan. Prav od njega izve, da lobanjci iščejo dekle s sončevo krvjo. Prvo Zelieno srečanje s kraljem lobanjcev Baldyrjem se konča tako, da ji nad srce v kožo potisne medaljon iz krvokovine, ki se zvari z njeno kožo in začne vplivati nanjo. Ko magijcem po uporu in bitki na ladji, le uspe zbežati, Zelie dobi v videnju navodilo, da mora poiskati dekle. Še prej pa s svojimi novimi močmi povrne magijo vsem magijcem. Magijci se razdelijo, del se jih odpravi domov v Orišo, da obvestijo svojo domovino o napadih in nepoznanih sovražnikih. Zelie, Tzain in Amari pa se odpravijo na nalogo poiskati vulkanski otok, kjer živi dekle.
Ko prispejo na otok Nova Gaja spozna Zelie prerokbo in dejstvo, da jo krvokovina pripravlja na žetev ob krvavi luni. Dekle iz videnj Mae’e naj bi bila druga žrtev obreda. Obe bosta postali orožje v rokah kralja Baldyrja, ki želi postati bog. Celotna zgodba je polna spopadov, bojev, prelivanja krvi in zapletov. Preplet mučenja, uporov, magičnih moči in znova vzpostavljanje zaupanja med junaki in njihova povezanost pa bodo ključni za razvoj in zaključek sage. Napet fantazijski roman, žal pa pogrešamo lektorja in njegove popravke, ki bi branje naredili še bolj prijetno in tekoče.

Generacija nasilja : roman

Ron Kovic (1946) se je leta 1965 tako kot številni mladi, ki so odraščali v duhu patriotizma in herojskega idealizma, prostovoljno javil za opravljanje vojaške službe v Vietnamu. Kovic, ki je tedaj menil, da je njegova državljanska dolžnost ubraniti domovino pred “komunističnim terorjem”, kmalu po prihodu v vietnamsko džunglo, kjer nanj smrt preži na vsakem koraku, zgrožen ugotovi, da je nasedel ameriškemu propagandnemu stroju, ki pod pretvezo patetičnega domoljublja pošilja mlade ljudi v smrt. Leta 1968 je Kovic med ponesrečeno vojaško akcijo huje ranjen; paraliziran od pasu je do konca življenja priklenjen na invalidski vožiček. Ob vrnitvi v domovino Kovic postane protivojni aktivist, ki se redno udeležuje protestov, na katerih zahteva dokončni zaključek vojne v Vietnamu.

Generacija nasilja ni zgolj pretresljiva izpoved mladega človeka, ki na lastni koži izkusi grozote vojne, ampak naslovu primerno literarni krik generacije, ki je odraščala ob herojskih filmih Johna Wayna, dokler ni ugotovila, da vojne ne rodijo herojev, ampak zgolj žrtve, pripeljane k svojcem v krstah. Po knjigi je bil posnet tudi kultni film Rojen 4. julija režiserja Oliverja Stona in s Tomom Cruisom v glavni vlogi.

Goli obed

Ameriški pisatelj, vizualni umetnik in filozof William S. Burroughs (1914-1997) velja za eno od najbolj prepoznavnih imen generacije beatnikov, ki so v 60. letih z odkritim nasprotovanjem konvencionalnim umetniškim normam in močno nagnjenostjo k eksperimentiranju iskali nove načine izražanja političnih stališč in opisovanja duhovnega stanja povojne družbe. Burroughs je na literarno sceno vstopil z avtobiografsko knjigo Džanki (1953), svetovno slavo pa mu je prinesel njegov tretji roman Goli obed (1959), ki je med drugim postal predmet številnih sodnih procesov, na katerih se je pisatelj branil pred očitki o obcesnosti in neprimernosti napisanega materiala.

Goli obed nima klasične pripovedne strukture, poglavja pa si ne sledijo v kronološkem zaporedju. Glavni junak romana je heroinski odvisnik William Lee (gre sicer za Burroughsov psevdonim, s katerim se je podpisoval pod številna svoja dela), ki je na begu pred policijo in si najde zatočišče v surrealnem mestu Interzone, kjer nadaljuje s padcem v narkomansko omamo. V nadaljevanju se Lee med drugim spušča v konflikte z lokalnimi političnimi organizacijami, sprejme nalogo iskanja sociopatskega zdravnika dr. Benwayja, hkrati pa se udeležuje grotesknih sadomazohističnih orgij in je priča grozljivim telesnim eksperimentom, zaradi katerih se ljudje pretvorijo v deformirane spake. Surrealno vzdušje romana prekinjajo prizori iz Leejeve preteklosti, ki se posvečajo predvsem njegovim sprva nedolžnim eksperimentiranjem z drogami, ki se kmalu spremeni v odvisnost.

Goli obed je izrazito eksperimentalno literarno delo, ki skozi bizarno simboliko izpostavlja grozovitost heroinske zasvojenosti in ceno osebne svobode, ki posamezniku ne prinaša odrešitve, ampak ga zapre v kletko morečih iluzij, iz katerih ni moč videti izhoda.

Rdeča voda

Septembra 1989 dogajanje v majhnem dalmatinskem mestu razburka izginotje sedemnajstletne Silve Vela. Dekletova slika se sprva znajde na naslovnicah vseh časopisov, policijska preiskava ne najde otipljivih sledi, nato nesrečni dogodek z leti počasi tone v pozabo. Vendar ne pri njenih najbližjih, ki so ostali ujeti v tistem dnevu, ko se Silva ni vrnila domov. Življenje mame Vesne, očeta Jakova in brata dvojčka Mateta se spremeni v čakanje in iskanje. Pripoved se z izrednim slogom odmika od žanrskega pisanja kriminalk, ne opušča pa stopnjevanja napetosti kot ključnega elementa. Ves čas ohranja bralčevo pozornost z nizanjem novih spoznanj in številnih namigov, ki se večinoma izkažejo za lažne. Zajeto je skoraj tridesetletno obdobje, v katerem spremljamo usode tistih, ki so povezani s pogrešano, Silvino družino, policijskega inšpektorja in še nekatere lokalne prebivalce. Z njihovimi dialogi se v pripoved mestoma vnaša tudi pokrajinsko obarvana govorica in značilno besedišče, pri katerem se je prevajalka Seta Knop naslonila na naša primorska narečja. Spreminjajo se družbene okoliščine, po razpadu Jugoslavije se na novo postavijo razmerja moči v državi, majhen kraj postaja plen nepremičninskih mogotcev, literarne osebe se z minevanjem časa znajdejo v novih vlogah, edina stalnica ostaja vprašanje, kje je Silva …

Jurica Pavičić (1965), profesor zgodovine in književnosti, sodi med osrednje hrvaške avtorje, ob ustvarjanju leposlovja, kratkih zgodb in kriminalk, se ukvarja tudi s pisanjem scenarijev, kolumn in filmskih kritik. Roman Rdeča voda (2017) je bil deležen vrste literarnih priznanj na Hrvaškem, sledile so nagrade za prevod v francoščino, med drugim je pisatelj prejel  Grand Prix de la litterature policiere za najboljšo evropsko  kriminalko.

Ljubezen 22, plagiat : roman

Glavni junak romana Ljubezen 22, plagiat je moški v srednjih letih, jezen in razdražljiv, ker mu zadeve ne gredo od rok, kot bi želel. V zvezi je z Lucy, do katere goji nasprotujoča si čustva, zaradi nje izgublja potrpljenje, njene besede in dejanja ga spravljajo ob živce. Ob njej je razdražljiv, brez nje pa nesrečen. Nakar se mu ponoči nekje sredi ameriških gozdov pokvari avtomobil … Sledi srečanje, po katerem nič več ni tako, kot je bilo.

Ko se iz gozda izvije postava, ki mu ponudi pomoč, nam postane jasno, da je okvara avtomobila zgolj pripomoček njegove nujne preobrazbe, kajti spoznanja, ki sledijo, strgajo z njega maske in vzorce obnašanj, ki jih je podedoval od prednikov in mu pod  njimi že klecajo kolena.

Neznani rešitelj mu ponudi streho nad glavo, v hiši pa mu pogled pritegne knjiga, naslovljena Ljubezen 22. Usodna knjiga, ki glavnemu junaku osvetli razumevanje ljubezni kot nežne bilke, ki se je ne smemo preveč oklepati, če želimo, da dobro uspeva, in tudi ne premalo, saj lahko oveni in umre.

Glavni junak skozi velikokrat humorne dogodke spoznava samega sebe, preizkuša svoje meje in se iz nergavega moškega srednjih let spreminja v prijetnega sopotnika vsem, ki mu pridejo naproti …

Bela je za copranje

Roman v Nigeriji rojene angleške pisateljice je večdimenzionalna in nekonvencionalno spisana pripoved.  Osrednja točka dogajanja je hiša, v kateri so živele oziroma so na nek način še vedno prisotne štiri generacije žensk iz družine Silver. Hiša, katere zidove je prežel strah in sovraštvo  ovdovele prababice Anne, osamljene, duševno bolne, nemočne sredi nemških bombnih napadov na Dover. Desetletja pozneje hiša, ki zdaj živi svoje lastno ksenofobno življenje, duši Annino pravnukinjo Mirando. Dekle je prek svojih prednic obremenjeno z redko motnjo hranjenja »pico«, poželenjem po stvareh, ki konvencionalno niso užitne, npr. kreda. S tem nenaravnim apetitom si teši lakoto po nečem, kar v življenju pogreša. Nasprotno pa so osrednjemu moškemu liku v užitek izbrani kulinarični okusi. Mirandina prijateljica in ljubimka, temnopolta Ore, si patologijo družine Silver razlaga s karibskim mitom o »soucouyant«, starki, ki se hrani s človeškimi dušami. Dogajanje je vpeto v večkulturno angleško okolje, na različne načine prežeto z zlom, ki ga poganja sovraštvo do priseljenih tujcev.

Pri pisanju Oyeyemi črpa iz svojih afriških korenin, ob vpletanju mitološkega  izročila prednikov bralcu razširja pogled na sodobne družbene in psihološke teme. Za roman je pisateljica leta 2010 prejela nagrado Somerset Maugham.

Luči ob cesti

Ludvik Mrzel (1904-1971) je bil dolgo časa krivično spregledan slovenski literat, katerega dela so bila zaznamovana z duhom socialnega realizma in ekspresionizma. Za seboj je pustil skromno, vendar vsebinsko zelo pomembno literarno zapuščino, saj je za časa svojega življenja izdal zgolj en roman (Peter se zbudi v življenje, 1933), zbirko pravljic (Bog v Trbovljah, 1937), pesniško zbirko (Ogrlica, 1962) ter svoj literarni prvenec, zbirko črtic in pripovedk Luči ob cesti, ki je izšla leta 1932.

Mrzelovo pisanje v Lučeh ob cesti se odmika od klasičnega socialnega realizma, ki je slavil uporniški duh in trmoglavost delavskega razreda. Namesto tega v ospredje postavlja ponižanega, razočaranega in fatalistično razpoloženega posameznika, ki zapušča 20. leta prejšnjega stoletja in se negotov pripravlja na novo desetletje pogosto že vnaprej izgubljenih bojev z brezčutno in hladno oblastjo. Junaki v Mrzelovih črticah niso več aktivni, upajoči in osebnostno močni liki, ki “od spodaj” spreminjajo svet na bolje, ampak dobijo ščepec kasnejšega “modernega človeka”, izgubljenega v svetu, katerega so bogovi zapustili. Luči ob cesti je hkrati za 30. leta vsebinsko zelo napredna zbirka, saj odkrito spregovori tudi o tedaj najbolj zamolčanih problematikah kot so duševne težave, samomor in popolna izguba vere, kjer posameznik celo pride do sklepa, da je pomembnejši od Boga.

Ena od dolgo časa spregledanih, vendar hkrati najpomembnejših zbirk kratke proze na Slovenskem.