skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Zima v Sokču

Zima v Sokču švicarske pisateljice francosko-korejskih korenin Elise Shua Dusapin je njen prvenec, ki je v francoščini izšel leta 2016, letos pa je v prevodu Suzane Koncut prvič dostopen tudi slovenskim bralcem. Avtorica ga je začela pisati že pri sedemnajstih in ga dokončala pri dvajsetih letih. Kot je povedala sama, je nastajal v obdobju intenzivnega samoizpraševanja in iskanja identitete. To ni nepomemben podatek, saj je mlada pripovedovalka romana na nek način zrcalna podoba avtorice: tudi ona je razpeta med različne kulture in jezike, med korejske korenine in francosko kulturo, ki jo spoznava predvsem skozi študij francoščine. Tudi Dusapin je odraščala med Francijo, Južno Korejo in Švico.

Dogajanje je postavljeno v Sokčo, južnokorejsko obmorsko mesto ob meji s Severno Korejo. Pozimi, ko turisti odidejo, letovišče skoraj zamre. Mraz, sneg, prazne ulice, ribarnice in morje ustvarjajo tiho, nekoliko tesnobno in melanholično atmosfero. Sokčo tako ni zgolj prostor dogajanja, ampak postane podoba notranjega sveta glavne junakinje – prostora, v katerem je vse nekako obstalo in čaka na spremembo.

Pripovedovalka dela v majhnem gostišču, živi v svetu precejšnjih notranjih negotovosti in težavnega odnosa z materjo. Ta jo nenehno opazuje, presoja njeno telo, prehranjevanje in predstavo o ženskosti. Tudi njen fant, ki se ukvarja z manekenstvom, je povezan z močnim zavedanjem telesa in zunanjega videza. Telo tako postane eden osrednjih prostorov romana: nekaj, kar je hkrati naše in tuje, nekaj, kar ves čas gledajo in ocenjujejo drugi. V romanu se pojavi tudi mlada ženska po lepotni operaciji, zato se vprašanje, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, še dodatno poglobi.

Njeno precej zaprto življenje spremeni prihod francoskega striparja iz Normandije. Umetnik pride v Sokčo po navdih za nov strip in od dekleta pričakuje, da mu bo pokazala »pravo« Korejo. Med njima se vzpostavi nenavadna bližina, v kateri pa ni veliko izrečenega. On jo opazuje in riše, ona opazuje njega in njegove risbe. V njem išče tudi del sebe, povezavo s Francijo in kulturo, ki jo pozna predvsem skozi jezik. Toda prav tukaj se pokaže bistvo romana: junakinja se ne more prepoznati v nobeni od ponujenih podob – ne v materi, ne v fantu, ne v francoskem umetniku in ne v predstavah drugih o tem, kdo naj bi bila. Tudi umetnik, ki naj bi jo videl, je ne more zares videti.

Zato je Zima v Sokču predvsem roman o iskanju sebe – o občutku nepripadanja, kulturni razpetosti, telesu, pogledu drugega in težavnosti komunikacije. Zanimivo je, da Dusapin vse to izrazi z zelo malo besedami. Njen jezik je čist, zadržan in natančen, stavki so kratki, pripoved pa skoraj eliptična. Pod površjem navidez preproste zgodbe se tako nabira veliko neizrečenega. Kot je zapisano tudi v predstavitvi slovenskega prevoda, njeni jedrnati stavki ustvarjajo neposrednost in napetost, ki se nikoli povsem ne razreši.

Roman zato ne ponudi jasnega odgovora, kdo je junakinja. In prav v tem je njegova moč: iskanje identitete ni prikazano kot pot do končne opredelitve, ampak kot stanje negotovosti, v katerem se človek šele uči gledati samega sebe.

Bazen ki ga odnašajo robovi

Bazen ki ga odnašajo robovi je pesniški prvenec Helene Zemljič, v katerem se verzi pretakajo med notranjim in zunanjim svetom, med vsakdanjimi podobami in bivanjsko izkušnjo. Osrednja prispodoba vode in njenih nenehno spreminjajočih se robov povezuje pesmi, ki raziskujejo vprašanja človekovega obstoja, smisla, prevpraševanja in vzpostavljanja pričakovanj, delitve vlog znotraj zveze in moči.

Zbirko zaznamuje izčiščen, občutljiv jezik ter izrazita formalna posebnost: pesmi so brez ločil, velike začetnice pa se pogosto pojavljajo sredi verzov. Takšna razporeditev odpira več možnih povezav med besedami in pomeni ter branje spodbuja k počasnemu, pozornemu sestavljanju poetične celote.

Pesniški svet Helene Zemljič je svet nenehnega prehajanja. Bazen iz naslova ni določen prostor, temveč se lahko spreminja v reko, morje ali druge pojavne oblike vode, podobno kot se v pesmih prelivajo različne ravni izkušnje. Robovi med jazom in drugim, med telesnim in notranjim, med izrečenim in zamolčanim tako ostajajo odprti.

Bazen ki ga odnašajo robovi je premišljena in senzibilna pesniška zbirka, ki bralca ne vodi po vnaprej začrtani poti, temveč mu pušča prostor za lastne povezave, odkrivanje pomenov in poslušanje tistega, kar ostaja med besedami.

Helena Zemljič (1995) je pesnica in urednica. Študirala je filozofijo in slovenski jezik ter književnost na Filozofski fakulteti v Mariboru. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor natečaja Urška in v finale Pesniškega turnirja, njene pesmi so objavljene v več literarnih revijah in portalih. Bazen ki ga odnašajo robovi je njen knjižni prvenec. V soavtorstvu z Alešem Jelenkom je leta 2016 izdala pesniško zbirko Kontejer (Volosov hram).

Pri meni luč gori : izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom

Trideseta leta minulega stoletja oz. obdobje med obema vojnama so v razvoj slovenske kratke proze prinašala novosti, na katere pa tako kritika kot tudi bralci niso bili pripravljeni; medtem ko je oblast potihem določala nove literarne smernice, ki so zagovarjale trdno prisotnost ideološko obarvanega socialnega realizma, ki na sentimentalen in skoraj propagandni način opeva moč in zadovoljstvo delavskega razreda, so se na nasprotni strani znašli literarni “odpadniki”, ki so to iluzijo drzno razbijali, osnovne elemente socialnega realizma podredili intimnemu ekspresionizmu in izpostavljali mračnejše teme kot so osamljenost, izgubljenost, izguba identiteta in nemoč. Zbirka Pri meni luč gori združuje dela nekaterih najvidnejših slovenskih piscev kratke proze v obdobju med obema vojnama, ki so s svojimi deli navkljub cenzuri in ignoranci tedanje stroke pustili močan pečat v poglavjih zgodovine slovenske književnosti; to so Ludvik Mrzel, Vladimir Bartol, Rudolf Kresal, Danilo Lokar in Ivo Brnčič.

Ludvik Mrzel (1904-1971) za časa svojega življenja ni objavil veliko del; pričujoča zbirka vključuje izbor črtic iz njegove zbirke Luči ob cesti in predstavljajo vmesno pot med socialnim realizmom in ekspresionizmom. Črtice so umeščene v realni svet, vendar nimajo izrazite fabule, saj se osredotočajo na avtorjeva razmišljanja, ki jih vzpodbudi pogled na povsem vsakdanjo stvar kot je plašč, pozabljen v kupeju ali obleka v ženski garderobi. Mrzelova razmišljanja spremljajo občutki otožnosti in nemoči, skoraj vedno pa so usmerjena v človekov notranji “jaz”, ki je poln neuresničenih hrepenenj in goreče želje po ljubezni in sprejemanju.

Vladimir Bartol (1903-1967) je pisal zelo specifičen tip kratke zgodbe oz. novele; v njih je pogosto opisoval kontrast med umetnikom oz. intelektualcem, obsojen na osamljenost in životarjenje, ki pa v svojih razmišljanjih, ki posežejo v območje filozofije in psihoanalize, trči ob idelani “jaz” navdihujočega avanturista, ki je v večnem iskanju smisla življenja. Bartol je v zbirki zastopan z novelo Pogovor o poslednji karti, v kateri bralci srečamo obubožanega doktorja znanosti, ki životari v zanemarjeni podstrešni sobi in se mu življenje obrne na glavo, ko spozna arogantnega in hedonističnega pustolovca in svetovljana Roberta Nigrisa. Ta se močno zaljubi v plesalko Greto, ki pa že hkrati živi z drugim ljubimcem, zato ljubezen v Bartolovi noveli postane prizorišče osebne psihološke vojne.

Rudolf Kresal (1905-1975) je bil za časa svojega življenja pogosto spregledan avtor, ki je največ pozornosti zbudil z novelo Vejica španskega bezga; gre za odlomke iz dnevnika moškega, ki leta 1496 postane žrtev inkvizicijskega sodnega procesa in je vržen v majhno zaporniško celico, katero si deli s šestimi sojetniki. Zunanji svet zanje ne obstaja več, edini stik z nečim, kar obstaja zunaj zaporniških zidov, pa je možen preko ozke line pod stropom z železnim križem. Novela opisuje postopno opuščanje človekovega razumevanja časa in prostora, saj vsakdan v zaporu ne razlikuje med dnevom in nočjo in letnimi časi. Navkljub časovni umeščenosti v obdobje, ki je že zdavnaj minilo, Kresal odlično vleče vzporednice med inkvizicijo in simbolnim pregonom sodobnega človeka v obdobju med obema vojnama, ki je pahnjen v svoj osebni zapor, ki je resda brez rešetk in pustih zidov, ampak predstavlja toliko večje čustveno breme za posameznika.

Danilo Lokar (1892-1989) je elemente realizma in ekspresionizma združeval na prav poseben in drzen način, kar je še posebej razvidno v njegovem najbolj znanem delu, pripovedi Zimska noč, ki hkrati velja za enega od začetnih poskusov žanra grozljivke v slovenskem literarnem prostoru; dogajanje je postavljeno v hladno kraško okolje, kjer osamljen moški vodi osebno bitko z neizogibno smrtjo, pripoved pa je zaznamovana s tipičnim baladnim vzdušjem, kjer smo bralci namesto neposredne groze deležni tihega in psihološko napornega suspenza. Njegova druga znana pripoved je Grenka osmina, ki se spusti v svet nerazumljenih umetnikov, njihovega medsebojnega rivalstva in iskanja odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja obstoja, usode in identitete.

Ivo Brnčić (1912-1943) je bil za razliko od naštetih avtorjev nekoliko bolj optimističen in manj “kaotičen”; njegova pripoved Moji konji je umeščena v hladno vojaško okolje, vendar skozi opisovanja več kot dvajsetih konj izlušči nepričakovano lepoto, ki umetniško ustvarjanje spreminja v svojevrstni užitek, v katerem se skriva tisti drobec upanja, ki je potreben za vztrajanje.

 

Živali v naletu

Živali v naletu so strašljive, neukročene in, od nekega trenutka dalje, neustavljive. In enako bi lahko trdili za pesniški subjekt v zbirki Urše Majcen, subjekt, ki želi preseči kalupe identitete v deželi, kjer edina nevarnost niso tu živeča grozeča in renčeča bitja, temveč dežela sama »kaže zobe in jih zapihuje v /rebra.«

V deželi, kjer so sanje mladih že davno mrtve, binarne opredelitve človeške identitete pa že zastarele, subjekt ne zavzame vlogo pasivne žrtve. Pesniška zbirka vsebuje dobro mero body-horrorja, preko katerega pesnica prikazuje levitev v novo stanje, novo telo, ki bo s tem, da bo ponižno ob živalskem, postalo veliko bolj človeško, »izlevim človeka v mrhovino/in jo žrem/dokler ne nasitim zveri.«

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.

Peti okus

Peti okus je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek. Zgodbe so res kratke, 32 jih je v zbirki, v njih pa se prepletajo vsakdanjost, seksualnost, humor, ter absurdni in nenavadni dogodki. Avtorica svoje like postavlja v prepoznavne življenjske situacije, ki jih pogosto nepričakovano zavrti v presenetljivo smer. Naslov Peti okus namiguje na umami, pa tudi na nenavadnost in ekscentričnost kultnega Petega elementa. Tudi zgodbe Nataše Skušek iščejo nekaj, kar presega običajne štiri »okuse« vsakdanjosti: v njih se prepletajo humor, erotika, absurd, igrivost, bizarnost in groteska. Za nenavadnimi dogodki pa ostajajo zelo prepoznavne človeške potrebe in želje.

Med zgodbami najdemo tudi kratke literarne razglednice in drobne utrinke, ki zbirki dajejo kolažno in igrivo dinamiko. Skušek se pri tem poigrava z mejami med običajnim in nenavadnim ter skozi čutnost, telesnost in domišljijo odpira prostor za drugačen pogled na vsakdanje življenje. Peti okus Peti okus je tako zelo razgibana zbirka zgodb, ki preseneča z nenavadnimi zamislimi, črnim humorjem in nepričakovanimi obrati.

Nataša Skušek (1967) je vizualna umetnica, ki deluje na področjih kiparstva, instalacije, videa, fotografije, grafike in performansa. V svojem umetniškem delu raziskuje predvsem telo, spolnost, erotiko, materinstvo, družino, prehranjevanje in medčloveške odnose. Od leta 2014 se ukvarja tudi s pisanjem. Leta 2021 je izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Pasja sreča.

Metka u glavo

Ostre, neposredno humorne in igrive pesmi, ki bralca zadenejo kot metki. Včasih pa zadostuje samo ena »Metka v glavo«.

Avtor nam v svojem aforističnem stilu namensko ali nenamensko parodira parodijo ohojevske knjige z luknjo (od tod je vzet tudi udarni verz op.a.), njegova poezija pa je utemeljena v sodobnem jeziku in meme brainrot kulturi. Pesmi so podkrepljene z vizualnimi razvrstitvami, računalniškimi enačbami in kodami, braillovo pisavo, šahovskimi notacijami ipd., ki v nas spodbujajo razmislek o absurdnosti situacije, v kateri smo se znašli skupaj s piscem, ki z nami iskreno deli in opisuje svoje ljubezenske pripetljaje in komične spodrsljaje sodobnega sveta, s katerimi pa se lirski subjekt ne obremenjuje preveč. Pisca izjemno spremne besede, Alja Pušič in Sandro Čeh, sta verze krstila za svojevrstni »flegmatijizem«. Izvrstni izvirni verzi!

Matija Podbreznik (1999, Laško) je študent multimedije v Ljubljani. Redno hodi na pesniške delavnice in bere na dogodkih, kot so Mlade rime, Ignor ter Obalne rime. Njegove pesmi so objavljene na raznih portalih in v zbornikih, Metka v glavo (Črna Skrinjica, 2026) pa je njegov pesniški prvenec.

Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in skoraj vse druge

Naši komadi so raznolika in živahna antologija 111 slovenskih pesmi 111 pesnic in pesnikov, namenjena »bolj ali manj mladim in skoraj vsem drugim«. V njej se srečujejo različne pesniške generacije, poetike, razpoloženja in pogledi na svet. Nekatere pesmi so dobro znane in jih morda znamo na pamet, druge bodo prijetno odkritje tudi za poznavalce slovenske poezije.

Izbor Andreja Ilca sega od igrivih, duhovitih in nekoliko nagajivih pesmi do ljubezenskih, nežnih, razmišljujočih in resnejših. Pesniki in pesnice pišejo o ljubezni, odraščanju, vsakdanjem življenju, jeziku, odnosih, svetu okoli nas in o vprašanjih, ki so blizu mladim – po srcu ali starosti. Prav raznolikost je ena največjih posebnosti knjige: poezija tu ni predstavljena kot nekaj oddaljenega ali težko razumljivega, ampak kot nekaj živega, neposrednega in dostopnega.

Naši komadi so zato knjiga za naključno prebiranje in odpiranje, obvezno pa za branje na glas. Vsaka pesem je majhen samostojen svet, skupaj pa ustvarjajo pisan zemljevid slovenske poezije – tak, po katerem se lahko sprehodi vsak bralec in na njem poišče svoje najljubše »komade«.

Za vse, ki bi radi posegli po podobnih izborih poezije, priporočam tudi ostale naslove, ki so izšli v tej posebni “pesniški seriji”: Komadi: 111 pesmi za bolj ali manj odrasle (2004), Drugi komadi: 111 pesmi za mlade in vse druge (2006) in Nezbrani komadi: 222 pesmi za bolj ali manj odrasle (2020) Izbor pesmi, ki so vključene v zbirke je opravil Andrej Ilc. Ilc izbor označuje za kompilacijo in ne klasično antologijo; izbor je precej oseben in namenjen tudi bralcem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije.

Brat, če mi nismo družina, kdo je

Brat, če mi nismo družina, kdo je je prvenec Oliverja Lovrenskega, ki je roman napisal pri svojih devetnajstih letih. V norveškem izvirniku je izšel leta 2023.

Zgodba spremlja štiri najstnike, ki na obrobju Osla gibljejo med drogami, zabavami in pretepi. Roman je napisan v razdrobljenem, dnevniškem slogu, ki bralca potegne v svet mladih, zaznamovanem z nasiljem, drogami in nenehnim iskanjem pripadnosti.
V središču zgodbe je močna vez med štirimi prijatelji, ki se v boju za preživetje opirajo drug na drugega. Njihovo prijateljstvo je hkrati zanje zatočišče, hkrati pa tudi vir nepremišljenosti pri odločitvah, ki jih sprejemajo. Prav zato roman ves čas odpira vprašanje ali jih prijateljstvo rešuje pred še večjim propadom ali jih vodi v pogubo.

Roman je napisan v pogovornem jeziku, ki vsebuje veliko uličnega slenga. Poglavja so kratka in brez običajne rabe velikih začetnic ter ločil, zato delujejo kot posamezni odlomki iz življenja glavnih oseb. Tak način pisanja zgodbo približa načinu razmišljanja glavnih oseb in predstavi življenje mladih na ulici.

Oliver Lovrenski je s svojim romanom požel veliko pohval kritikov. Kot najmlajši avtor doslej je prejel nagrado Bokhandlerprisen in umetniško nagrado mesta Oslo.

Igra z ognjem : roman

Slovenska vojska ima novo “moč”; Ekipa 2 je majhna elitna skupina, ki je ob pomoči znanstvenikov razvila nadnaravne sposobnosti, katere članov omogočajo izvajanje številnih misij, za katere širša javnost ne ve oz. je celo bolje, da ne ve. Atentati, naročeni umori, podtalni napadi na sovražnikovo ozemlje, tvegane reševalne akcije… zaradi posebnih “talentov” je omenjenim vojakom dovoljeno vse, kar pa pričakovano pusti posledice na njihovem bolj ali manj razsutem zasebnem življenju. Eden od njih je tudi Rem, ki sicer ubogljivo izvaja naročene misije, vendar pa ima zanje vse šibkejši želodec; navkljub mladosti je utrujen, osamljen in depresiven, svojo žalost pa skuša potlačiti s padcem v kronični alkoholizem. Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega; ob pomoči prijatelja in sostanovalca Mihe se Rem začne zavedati težke cene svoje svobode, ki v resnici to sploh ni, zato vse pogosteje razmišlja o pobegu. Toda kako lahko ubežati svetu, ki to prepoveduje, zamera nadrejenim pa nosi visoko ceno, ki te lahko stane življenja?

Igra z ognjem je napet znanstveno fantastični triler pisateljice in velike ljubiteljice knjig Polone Grahek, postavljen v hladno militaristično okolje, kjer ni prostora za človečnost in slabo vest, razumna odločitev pa ni nujno najbolj pametna in ne pelje do odrešitve.

Ujeta duša mladega fanta : na poti proti soncu

Osebna, ranljiva in odkrita izpoved, posvečena avtorjevemu najboljšemu prijatelju na drugi strani mavrice. Skozi iskreno retrospektivo se avtor neustrašno dotika iskanja lastne identitete, spolne usmerjenosti, odnosa do telesa ter soočanja z nenadno izgubo in samoto ter iskanja življenjskega smisla v stiski odraščanja. Zgodba ne ponuja olepšane resničnosti, temveč bralca vodi skozi padce, strahove in nadrealistične ter mistične trenutke, v katerih vsakdo najde delček lastnih čustvenih stisk in hrepenenj, kar pripiše lastni veri.

Vero osmisli po svoje in jo spozna skozi  pretakanje energije, medsebojnih stikih in nevidnem varuhu, ki ga obvaruje pred najhujšim. Spoznanje mu pomaga, da bolečino preobrazi v pogonsko silo za ustvarjanje in zorenje, spolnost pa v most med telesom, dušo in sočlovekom.

Gorazd Bavdaž je po rodu iz Kanala ob Soči, zadnja leta pa živi in ustvarja na Dunaju. Šolal se je na novogoriški gimnaziji ter nato magistriral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, del študijskih izkušenj pa je pridobil tudi v Franciji. Čeprav poklicno deluje v poslovnem in korporativnem okolju, ga močno privlači umetnost. Kot pisatelj in slikar se poglablja v človekov notranji svet, duhovnost in čustva, kar potrjuje tudi z dotičnim romanom.