![Naslovnica: Za vrati azila [Elektronski vir] : skozi oči prostovoljke](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/123641-275x363.gif)
| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | samozal. |
| Ključne besede | Afrika, azija, azilni domovi, Bližnji vzhod, Evropa, Gostoljubje, Kulturne razlike, Migracije, migranti, migrantska politika, migrantski tokovi, odnos do tujcev, prostovoljstvo, zakoni o tujcih |
Maja Sotenšek je dolga leta delala kot knjižničarka v ljubljanskih knjižnicah. Kot navdušena popotnica je prepotovala dežele, o katerih lahko navadni smrtniki samo sanjamo. Popotnikom od drugod je doma nudila gostoljubje jih popeljala po Sloveniji in jim razkazala lepote naše dežele. Potovala je tudi skupaj s hčerko Brino. Zato ni čudno, da sta se takoj obe vključili v prostovoljno delo z migranti in ga predano opravljali.
Sodelovali sta pri sprejemu migrantov, delili hrano, vodo, odeje… Zanimala ju je problematika beguncev, tako s pravnega kot s človeškega vidika. Maja je kot knjižničarka v azilnih domovih otrokom pripovedovala pravljice in imela skupaj z njimi ustvarjalne delavnice. V tej knjigi nas popelje po poteh spoznavanja njihovih osebnih zgodb. Zanima jo, kateri so motivi, ki so jih prisilili v migracijo, kaj in koga so zapustili v domovini, kakšna je bila njihova migrantska pot, kaj vse so na poti doživeli, kako smo jih sprejeli in obravnavali v Sloveniji, kakšni so njihovi pretekli spomini, cilji in želje za prihodnost. Knjiga je napisana z veliko mero empatije in tenkočutnosti, lepi so opisi narave, njen globoki vpogled v človeško psiho in notranje dogajanje v človeku pa vedno znova preseneča. Knjiga, ki vam bo odprla nov pogled na migrantsko problematiko, pogled sočutnega in razumnega človeka brez predsodkov. Na voljo je v tiskani in elektronski obliki.
Nasl. z nasl. zaslona. , Moj pogled / Brina Sotenšek. , Opis vira z dne 27. 7. 2023.
Objavljeno: 28.08.2023 13:53:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:53
“Ko sem se na Dobovi prvič tako od blizu soočila z eksodusom, z onemoglimi starci, invalidi, mladimi prezeblimi poševnookimi Hazari, omikanimi Sirci, prezeblimi dojenčki na rokah zbeganih mamic, vedno rasigranimi otroki, ki so se lovili med nogami žensk v pisanih plemenskih oblačilih – z neskončno mavrico žalosti, obupa in tudi pričakovanj, upanja in zaupanja v boljšo prihodnost, se je zdelo, kot da opazujem biblični prizor izpred tisočero let. Videla sem starce iz osamljenih afganistanskih hribov, ki jih je že na poti razjedalo domotožje, saj je njihov svet tako poseben in nenadomestlji, da je vsak korak, ki jih vodi proč od doma, le korak v napačno smer; pa tudi omikane mlade pare, ki so se z upanjem in strastjo podajali v novo življenje.
Mnogi na tej turobni poti so se še predobro zavedali, da ostaja sreča daleč za njimi. Zapustili so nekoč tako toplo vzdušje preprostega življenja, pisani vrvež glasnih bazarjev, osupljive razglede nedotaknjene pokrajine in včasih celo svoje ljube – da bi jih zamenjali za sivo brezdušnost okolja, ki jim bo vsakodnevno sporočalo, da so le tujci…” se si zapisala med redkimi trenutki počitka na peronu postaje Dobova. (str. 68-69)
in nato