Vrtnarjenje za dušo : ponovno odkrivanje narave v sodobnem svetu

Sue Stuart-Smith (1960) je diplomantka angleške književnosti in doktorica medicine s specializacijo iz psihiatrije. Bila je dolgoletna kliničarka za psihoterapijo v britanskem okrožju Hertfordshire, kjer danes le še predava, že več let pa se intenzivno posveča vrtnarjenju, čemur botruje tudi dejstvo, da je poročena z vrtnim oblikovalcem in krajinskim arhitektom Tomom Stuart-Smithom. Pred njunim snidenjem vrtnarstvu ni posvečala pozornosti, se mu je pa zato toliko bolj predala kasneje, tako izkustveno kot tudi študijsko. Vrtnarjenje za dušo je njena prva knjiga, ki jo začenja s spominom na očeta, ki se je vrnil iz vojne povsem izmučen in shiran in so mu zdravniki napovedali le še malo časa do konca dni življenja, z vključitvijo v terapevtsko vrtnarsko skupino in obuditvijo volje do življenja preko stika z zdravilno močjo dela na zemlji pa je dočakal lepo starost. Avtorica nam od tu dalje v esejistični obliki predstavlja terapevtske oblike vrtnarjenja za različne skupine uporabnikov, ki so izgubili stik ne le z naravo pač pa predvsem vez s seboj in posledično tudi z družbo – to so vojni veterani, odvisniki, starostniki, priseljenci, zaporniki in različno težje bolni ali pokretni posamezniki, s katerimi se v Ameriki in Veliki Britaniji terapevtsko ukvarjajo v vrtnih rehabilitacijskih centrih, in pojasnjuje, na kakšen način jim vrtnarjenje, ta živa vez z naravo, pomaga pri predelovanju čustev in pripomore pri izboljševanju duševnega zdravja. Njena razlaga zajema tako evolucijska, nevroznanstvena kot psihoanalitična pojasnila, vse skupaj pa lepo in prepričljivo prepleta tudi s svojim osebnim vpogledom v izkušnjo in premišljujoče meditativnimi mislimi. Slovenski bralec, na vsakem koraku obkrožen z naravo in morda tudi z vrtovi ali vsaj gredicami, bi morda lahko ob takšni knjigi malce skomignil, češ, toliko govora o nečem tako preprostem, kot je vrtnarjenje, vendar bi bil to njegov malce pretog upor. Avtorica namreč kljub temu, da izhaja iz drugačnega okolja in o prav takšnem tudi piše, ponuja še kako pomembno sporočilo tudi nam tukaj – o nujnosti ozaveščenega stika z naravo, ki poleg telesne dejavnosti vzpostavlja celo negovanje lastne duševnosti, kar je v času vse bolj statičnega in tehnološko ter potrošniško usmerjenega življenja, v katerem skorajda ni več prostora za primarno neposreden odnos s stvarnostjo, neobhodno potrebno, če naj v svojih življenjih obstanemo celostni, torej v vseh pogledih zdravi in močni, tako fizično kot tudi psihično. Morda se moramo danes, nagovarja avtorica, bolj kot kdaj koli prej zavedati, da smo predvsem oziroma najprej bitja zemlje in da v primeru porušenega odnosa med nami in naravo rušimo tudi odnos s samim seboj. Da o pomembnosti uživanja hrane, ki ji poznamo izvor in varen način pridelave, niti ne govorimo.