| Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2025 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Lockwood & Co. |
| Prevod |
Andrej Hiti Ožinger |
| Ključne besede | Detektivi, Duhovi, najstniki, odraščanje,, Prijateljstvo |
Pred nami so nove vznemirljive prigode izganjalcev duhov iz najmanjše londonske Agencije Lockwood&Co. Anthony, George in Lucy so med sabo povezani in usklajeni, zato kot ekipa odlično sodelujejo. Nova naročila se vrstijo, epidemiji strašenj v Londonu ni videti konca in dela je čez glavo. Vse po starem, torej, dokler Anthony ne zaposli nove pomočnice. Urejene, učinkovite, sposobne in čudovite Holly Munro, ki ima eno samo pomanjkljivost – z Lucy se ne prenašata. Seveda sta obe preveč profesionalni, da bi to vplivalo na vzdušje v ekipi, a Lucy se zdi, da nič več ni kot je bilo. Poleg tega ima še druge težave. Njen talent postaja izrazitejši in Lucy ga vse težje obvladuje. Poleg običajnega kramljanja z lobanjo v vrču se ob operacijah vedno bolj izgublja v pogovorih z duhovi in več kot enkrat je le za las odnesla celo kožo in se izognila duhotiku. To jo zelo obremenjuje, saj je prepričana, da njeno vedenje ogroža celotno ekipo. Le v katero smer se bo ta zapleteni klobčič odvil?
Po knjigah je posneta televizijska serija, ki se konča po prvi sezoni. Brez skrbi. Zgodba se v knjigah nadaljuje in z vsakim delom je boljša in polna neprekosljivega Stroudovega humorja!
Objavljeno: 03.10.2025 11:39:22
Zadnja sprememba: 03.10.2025 11:42:48
Zazrla sem se v steno. Od stropa do tal je bila prekrita z medlimi praskami: s črkami, začetnicami, rimskimi številkami. Z znamenji zapornikov, ki so tu živeli in umirali…
“Lucy …”
Iz teme, nekje naravnost pred mano – tisti glas!
Pridušeno sem zaklela. Saj se mi je zdelo. No, saj lahko kar vse naenkrat končam. “Prav, no,” sem rekla. “Mirno kri. Saj grem.”
Kot invalid sem odkrevsala naprej po hodniku in si podržala svečo najprej zgoraj, potem spodaj, da sem lahko ocenila neravna tla. Pazila sem, da se nisem več dotikala sten. Med kamni so poganjale bele korenine in stene so se bleščale od vlage. Pod nogami so se pojavile luže; nekaj korakov sem čofotala skozi plitvo vodo, potem pa so se tla dvignila in spet sem hodila po trdem kamnu.
Znašla sem se na križišču; iz mojega hodnika sta se na levo in desno cepila dva druga prehoda. Tistega na levi so takoj zaprle kovinske rešetke, zarjavele, zvite, črne od starosti. Na desni se je soj moje sveče odbijal od stopnic, ki so izginjale v neprekinjeno prostranstvo smrdljive črne vode. Ne meneč se za stranska prehoda, sem šla naravnost naprej in čez kup razbitega lesa skoraj takoj stopila v večji prostor.
Pred mano je nekdo šepetal. Ko sem dvignila svečo, je šepetanje utihnilo.
(str. 359)
in nato