Šepetajoča lobanja

Tudi v drugem delu zbirke Lockwood & Co. spremljamo vzporedni svet, v katerem se pojavi epidemija duhov. Nemirni duhovi umrlih se pojavljajo ponoči, njihov dotik je smrtonosen, vidijo ali slišijo pa jih lahko le otroci. Takšni so tudi Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins, agenti najmanjše londonske agencije za boj z duhovi, edine, ki deluje brez odraslih nadzornikov. Pripovedovalka, Lucy, ugotovi, da ima posebne sposobnosti in se lahko pogovarja s tako imenovanimi duhovi tipa 3, kakršen je duh iz lobanje. Ta je poln pikrih pripomb in informacij, ki lahko približajo rešitvi, lahko pa smrti. Ob tem nehote razmišljamo o tem, da se otroci s komuniciranjem z duhovi učijo medosebnih odnosov. Prepoznati se naučijo, kdaj jim ljudje oziroma duhovi okrog nas želijo dobro in kdaj slabo. Komu zaupati, ko gre za življenje in smrt? Dogodki, ki lahko vodijo v smrt pokažejo, komu smejo ali ne smejo zaupati. Ob tem se vprašamo. Ali odrasli sploh še zmoremo začutiti, kdo nam hoče dobro in kdo slabo? Ali o tem sploh razmišljamo? Si za to znamo vzeti dovolj časa? Ne smemo vam pa prišepniti, kako se je končal napet boj z duhovi in ali so jih Anthony, Lucy in George uspeli premagati. Prišepnemo lahko le to, da je v središču dogajanja kostno ogledalo. Ali bi se bali pogledati vanj? Ali bi se mogoče bali soočiti s strahovi, duhovi v vas in z vašo preteklostjo?