skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Vojske

Žanrdružbeni roman, vojni roman
Narodnostkolumbijska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Zbirka Kaif
Prevod Tina Malič
Ključne besede Družbene razmere, Državljanska vojna, kolumbija, Medosebni odnosi, Nasilje
Število strani

169

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Komu smo ostali prepuščeni na milost ali nemilost?«

Na začetku romana, ki ga je avtor postavil v 80. leta prejšnjega stoletja, v čas Pabla Escobarja in kolumbijskih mafijskih kartelov, vstopimo v mirni intimni svet glavnega pripovedovalca Ismaela, ostarelega profesorja, ki v kraju San José prebiva s svojo ženo Otilio in si svoje dneve poleg obiranja pomaranč in običajnih priložnostnih pogovorov najraje pestri z motrenjem ženskih teles. Življenje v tem odmaknjenem prerijskem kraju poteka dokaj običajno, a je to zgolj navidezno in ne traja prav dolgo. Z razvojem dogodkov in kasnejšimi razlagami odnosov spoznavamo nasilno in izprijeno ozadje dogajanj ter izvemo, da je bilo nekaj krajanov tudi že ugrabljenih in da ugrabitelji zanje zahtevajo nezamisljivo visoke odkupnine. Med ljudmi veje vse večji strah in čedalje več se jih odloča kraj za vedno zapustiti. Črni trenutek v življenju kraja, ki ga do takrat prebivalci San Joséja še niso izkusili, čeprav so vedeli, da se to v državi pogosto dogaja, pa se zgodi v nenadnem nepričakovanem krvavem spopadu vojsk, za katere niti ne uspejo ugotoviti, katerim interesom pripadajo oziroma kdo je tisti, ki v danem trenutku nad njimi izvaja neposredno nasilje. Iz nedolžnega začetka romana nas avtor, ki je mednarodno slavo dosegel prav s tem delom, v katerem je odlično predstavil umazano politično skorumpiranost Kolumbije, na ta način vodi v prikaz popolnega razpada posameznika in celotne družbe, ki se sooča z vojno, v kateri se moralnosti odpovedujejo celo tisti, ki nanjo najbolj prisegajo. Mir zamenja strah, erotiko posilstva in življenje smrt. Posamezniki so razčlovečeni, norost je neizbežno dejstvo. Živi niso več zares živi, kar velja za posameznike pa v enaki meri velja tudi za celotno državo. Tragedijo kraja je pisatelj v romanu prepletel z osebno tragedijo pripovedovalca, ki v enem od spopadov izgubi tudi svojo ženo, pisava pa je enako prepričljiva tako v opisovanju Ismaelovih osebnih bojev in procesa razpadanja njegovega lastnega jaza v norost in pozabo kot tudi v opisovanju ostalih usod in prikazovanju razkroja kraja v mesto duhov. Četudi s kolumbijskim ozadjem in natančnim prikazom vsakdana države v nenehni državljanski vojni roman prerašča v univerzalno podobo posameznikov, neusmiljeno oplazenih z absurdi vojne in povsem nemočnih v svojih individualnih življenjih, kar pisatelj ponazori z veščo fabulativno gradnjo in mojstrskim obvladovanjem pripovedovanja. Roman je bil tudi v strokovni javnosti prepoznan kot literarna mojstrovina in je avtor zanj prejel več mednarodnih nagrad, za odličen prevod v slovenščino pa gre pohvala prevajalki Tini Malič.

Usedel sem se na skalo: belo, široko, pod magnolijo, ki širi svoje vonjave: tudi te skale se ne spomnim, te magnolije, kdaj sta se pojavili?, z vso pravico ne prepoznavam te ulice, teh kotičkov, stvari, izgubil sem spomin, prav kakor bi se pogreznil in se začel, korak za korakom, spuščati po stopnicah, ki vodijo v najbolj neznano, ta vas, ostal bom sam, si mislim, ampak vsekakor bom iz te vasi napravil svoj dom, in sprehajal se bom po tebi, vas, dokler Otilia ne pride pome.

Jedel bom, kar so pustili v svojih kuhinjah, spal bom v vseh njihovih posteljah, iz njihovih sledi bom razbiral njihove zgodbe, ko bom o njihovih življenjih ugibal po oblekah, ki so jih pustili za sabo, bo moj čas drug čas, zamotil se bom, nisem slep, moje koleno se bo pozdravilo, do pušče bom šel na sprehod in potem se bom vrnil, moji mački me bosta še naprej hranili, če preostaja samo še jok, naj bo od sreče, bom jokal?, ne, samo izbruhnil v nepredvidljiv krohot, ki me je ves čas varoval, in smejal se bom, ker sem pravkar videl svojo hčer, ob sebi, sedla si na to skalo, ji rečem, upam, da boš razumela vso to grozo, ki sem jaz, od znotraj, ali vso ljubezen – to zadnje rečem glasno in v smehu –, upam, da se boš približala sočutno, da boš odpustila edinemu krivci za izginotje tvoje matere, ker sem jo pustil samo.

(str. 145-146)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Vojske.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 77
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi