V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”