Druga pesniška zbirka Natalije Milovanović, prejemnica Veronikine nagrade, s pretanjenim in jezikovno izbrušenim izrazom raziskuje razmerja med bližino in oddaljenostjo, mehkobo in ostrino, domom in tujostjo. V pesmih se osebna izkušnja srečuje s kolektivnim spominom, vprašanja jezika, identitete in migracij pa se razpirajo skozi natančne, zadržane in hkrati izjemno sugestivne podobe.
Tuja mehkoba ni le intimna izpoved, temveč tudi občutljivo pričevanje o svetu, v katerem se prepletajo zgodbe ljudi, zaznamovanih z razseljenostjo, izgubo, upanjem in iskanjem pripadnosti. Pesniški glas Natalije Milovanović ostaja nevsiljiv, a izrazito etičen – ne moralizira, temveč posluša, opazuje in odpira prostor za razumevanje drugega. Prav v tej zmožnosti, da iz krhkosti ustvari moč in iz tujosti bližino, je ena največjih odlik zbirke.
Zbirka nagovarja bralce sodobne poezije, ki cenijo izčiščen izraz, pomensko večplastnost in poezijo, ki z občutljivostjo odpira vprašanja našega časa, ne da bi pri tem izgubila intimno, človeško razsežnost.
Natalija Milovanović je po rodu iz Srbije. Rodila se je leta 1995 v Nišu, odraščala pa je tudi v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Piše poezijo v slovenščini in srbščini, njeno ustvarjanje pa močno zaznamujejo izkušnje večjezičnosti, migracij in življenja med različnimi kulturnimi prostori.
Objavljeno: 03.08.2026 14:35:14
Zadnja sprememba: 03.08.2026 14:35:14