Trk

Roman potrpežljivo, skoraj obredno, odstira plasti človeške psihe. Ranjene, izkrivljene. V razbitih odsevih, raztresenih skozi celotno pripoved, se razkrivajo skrivni prostori duševnosti, ki jih običajno človek skrije pod plastmi navad. V središču utripa srce človeka, ki je zlomljen, pa tega ne vidi ali pa si tega preprosto ne uspe priznati. Svojo duševno razpoko zakrpa z milino in dobroto, ki sta hkrati oklep in orožje. Ljubezen postane kletka, skrb sredstvo moči, bližina pa nevidna veriga, ki drži bližje, kot bi smela.

V romanu se pred nami razpira spoznanje, da je videz le krhka koža, pod katero se skriva naša prava narava: nasmeh je lahko najtrša maska, prijaznost najmehkejša past, nežnost pa najtišja, najdlje segajoča oblika nadzora. V teh senčnih prehodih se skrb neopazno sprevrže v lastništvo, ljubezen v pohlep, sočutje v komaj slišno grožnjo. Prav zato se nevarnost približa kot pritajena slutnja. Roka, ki ponuja toplino, skriva ledeno držo, kakor da bi skozi dotik brskala po najtemnejših kotičkih tvoje duše. Vsak prizor je zato kakor drobec stekla, ki bralcu pokaže, kako krhka je človeška duševnost, ko jo nekdo pogleda od blizu. In v teh razklanih odsevih se zarisuje največja resnica romana. Ta narekuje, da je duša pogosto najjasnejša šele, ko je počen njen lastni odsev.

Avtorica gradi zgodbo iz tem, ki se med seboj prepletajo kot krhke steklene niti in tako stkejo mozaik človeške duševnosti: materinstvo in neplodnost, ljubezen in pohlep, duševna stiska in nerazsodnost, otroštvo in brazgotine preteklosti, nasilje in posilstvo. Vsaka nit odmeva z bolečino in hrepenenjem, vsak trk razkriva razpoke, v katerih tli resničnost naših notranjih ran, ranljivosti in želja.