Pričujoči citat izjemno uspešno zajame ton pesniške zbirke Tisoč juter, ki je izšla leta 2012, sedem let po smrti pesničine partnerke Molly Malone Cook.
Kot pri vseh ostalih zbirkah Mary Oliver gre pri njeni poeziji za poezijo opažanja in pozornosti. Poezijo, kjer je opaziti, kako ribe v potoku žrejo komarje, kako morje ob plimi buči in kako se razkraja jesensko listje, enako pomembno in smiselno, kot se spraševati o smislu življenja in obstoju Boga. V pesmih se močno čuti vpliv transcendentalistov (Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau, …) ki vidijo človeka v naravi kot čisto in dobro bitje, ki ga lahko pokvari zgolj civilizacija.
Pesnitve v zbirki so okleščene vsega nepotrebnega, pridevniki so redki, pesnitve pa kratke, misli zgoščene in na mestih aforistične. Bralcu omogočajo vpogled v naravo, s katero je bila pesnica v času pisanja obdana (po gozdu naj bi skrivala svinčnike, da bi vedno imela pri roki pisalo, če se ji utrne misel), in katere del je tudi človek sam – enakovreden in enako majhen del kot vsa ostala živa bitja.
Posebnost pesniške zbirke je v iskanju presežnega, Boga, ki je kot tak poimenovan, vendar je jasno, da se pesnica ne omejuje na krščansko tradicijo. Pogosta referenca je perzijski pesnik 13. stoletja Rumi, za katerega pesnica na drugem mestu zapiše, da je pretental smrt, saj v svoji umetniški in duhovni zapuščini ostaja tako živ. Prav tako je živa poezija Mary Oliver, saj ostaja, kljub meditativnemu zavedanju smrti, zvesta življenju in pričevanju o vseh njegovih oblikah.
Mary Oliver (1935–2019) je ameriška pesnica in esejistka. Že v času svojega življenja je bila njena umetnost prepoznana in priznana (med drugim je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za literaturo), njena popularnost pa v letih po njeni smrti strmo narašča. V svoji poeziji se prikaže kot vestna opazovalka narave zunaj človeka kot tiste v njem. Glavni motivi njenih (izdanih okoli trideset) pesniških zbirk so živali, narava, razkroj, morje in zaupanje v telesno intuicijo. Za sabo je pustila redko pričevanje o svojem življenju, cenila je svojo zasebnost in vztrajala pri tem, da njeno delo govori samo zase.
