Sunek

Ashley Audruan je kanadska pisateljica, avtorica psihološkega trilerja Sunek. Gre za zgodbo o nastanku in razpadu družine. Govori o tem, kako rojstvo otroka vpliva na odnos med partnerjema. Včasih ga izboljša, včasih poslabša. V tem primeru je odnos me Blythe in Foxom šel samo še navzdol. Namesto, da bi rojstvo otroka povezanost med zakoncema ojačalo, se zgodi ravno nasprotno. Materinstvo za Blythe še zdaleč ni nekaj, kar je upala, da bo. S hčerko Violet nikakor ne najde skupnega jezika, zdi se ji, da je z Violet tudi nekaj narobe. Njeno vedenje namreč ni podobno vedenju drugih otrok. Je zelo nekomunikativna, zaprta vase in včasih se zdi, čeprav je to za majhnega otroka težko reči, kar zlobna. Rada koga spotakne, rada koga rani in včasih se ob takih pripetljajih zgodijo hude, tudi smrtne nesreče. Ampak Blythe nihče ne verjame, nihče ne stoji za njo. Vsi drugi, tudi mož, vidijo v starševstvu in materinstvu edini pomen obstoja. Blythe rodi potem še sina. Končno občuti materinsko srečo v pravi obliki. S Samom se zelo povežeta, ampak spet se zgodi ena izmed nesreč, v katere je vpletena Violet. Nikoli se točno ne izve ali je bil za Samovo nesrečo kriv Violetin sunek. Ampak Blythe spet nihče ne verjame, ob smrti Sama se ji sesuje svet. Nihče pa ji ni v oporo. Ne mož, ne njegovi starši, s svojimi starši pa nima stikov. Ob tem se seveda začne krhati tudi zakon s Foxom, dokler dokončno ne razpade. In šele leta kasneje, po še par sumljivih nesrečah, je tudi Fox pripravljen priznati, da je imela Blythe glede Violet mogoče prav. Ampak, je res potrebno nekaj smrti otrok, da priznamo, da včasih materinstvo in starševstvo ne prineseta samo lepih stvari in da si priznamo, da včasih stvari niso samo lepe, kot se zdi na prvi pogled? Poleg tega pa, je starševstvo edina stvar, ki nas lahko osreči? Vprašanje, s katerim se verjetno soočajo predvsem pari, ki ne morejo imeti otrok. Gre za knjigo, v kateri si je pisateljica upala doživljanje materinstva predstaviti na popolnoma drugačen način, kot je to običajno. Sicer pa, kaj sploh je normalno in običajno? Kaj to sploh pomeni? Ni vsak človek svet zase? Ni svet zase tudi njegovo doživljanje stvari, ki se dogajajo okoli njega?