Štirideset let pozneje

Jože Peternelj – Mausar je bolj kot pisatelj znan kot slikar samouk – ‘naivec’, kljub temu, da se je podpisal pod sedem romanov. V podobnem slogu, kot je slikal, je ustvarjal tudi s pisano besedo. Njegove teme so se praviloma dotikale majhnih, preprostih ljudi, ki so jih življenjske okoliščine postavile pred hude preizkušnje. Temu primeren je tudi preprost, rahlo neobrušen slog pisanja, ki pa je zato razumljiv in tekoče berljiv. V romanu Štirideset let pozneje glavni adut ni bogat jezik, ampak je ta zgolj orodje, ki služi podajanju zgodbe. Mausarjevo glavno orožje je sama zgodba. Roman prikazuje zgodovino dveh vasi na nasprotnih bregovih reke – fizično in metaforično – v času pred, med in po drugi svetovni vojni ter življenja posameznikov, ki jih je vojna usodno zaznamovala. Pisatelju je uspelo to, kar je spodletelo mnogim drugim, precej bolj razvpitim avtorjem: s številnimi dobro izdelanimi karakterji, energičnim pripovedovanjem, s popolnoma verjetnimi zgodbami (ki zagotovo v veliki meri bazirajo na resničnih dogodkih) ter ravno prav naturalističnimi opisi bralcu predstavi različne vzgibe, razloge za odločitve ter posledice za male ljudi v času, ko so bili pravzaprav zgolj nemočni statisti v vrtincu zgodovinskih dogodkov. Pri tem pa mu uspe, da nikoli ne obsoja ali razsoja o ‘pravilni’ moralni drži. Jezikovne prvine, ki načeloma bolj pristojijo domačijskim povestim, kot pa zgodovinskemu romanu (npr. izbira imen, kot sta Travna vas in Trnov breg), tako delu ne znižujejo vrednosti, temveč ravno nasprotno: odlično služijo podajanju vsebine tega pazljivo dodelanega zgodovinskega romana, nenazadnje tudi zato, ker je jezik bližji tistemu, ki se je uporabljal v času dogajanja. Štirideset let pozneje je skriti zaklad za ljubitelje tovrstne tematike, ki ne marajo sodobnega izkrivljanja zgodovine.