| Žanr | mladinski roman, pustolovski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1998 |
| Založba | Karantanija |
| Zbirka |
Lastovka |
| Prevod |
Nevenka Žagar |
| Spremna beseda |
David Tasič |
| Ilustracije |
Lynd Ward |
| Ključne besede | 17. stoletje, Anglija, Brodolom, Osamljenost, Plovba, Preživetje |
Robinson Crusoe je klasični pustolovski roman angleškega pisatelja Daniela Defoeja, prvič objavljen leta 1719 (The Life and Strange Surprising Adventures of Robinson Crusoe, of York, Mariner). Velja za enega izjemno priljubljenih prvih modernih romanov v angleški literaturi, doživel je več kot 700 ponatisov, prevodov in priredb, prav tako je bil večkrat filmsko prirejen.
Robinson Crusoe je bil v slovenščino preveden večkrat, in sicer pogosto v prirejenih skrajšanih različicah za mladino. Prvi slovenski prevod je pripravil Oroslav Caf leta 1864 iz češkega vira (priredba za otroke z naslovom Robinzon mlajši). Leta 1876 je sledila pomembna priredba Janeza Parapata (Robinzon starši. Njegove vožnje in čudežne dogodbe.). Kasneje so izšli še prevodi in priredbe Vida Vidoviča, Vladimirja Levstika, Nanda Vrbanjakovega, Vinka Gabrška, Cvetka Zagorskega, Mire Mihelič, Nevenke Žagar ter zadnja skrajšana različica v prevodu Ane Mestek.
Gre za pustolovski roman, ki ga beremo kot avtobiografijo glavnega junaka, Robinsona Crusoeja, mladega Angleža iz Yorka. Je sin trgovca, ki kljubuje želji staršev, da bi postal pravnik ali trgovec in se proti njihovi želji odpravi na morje. Po vrsti nesreč, vključno z ujetništvom pri piratih in brodolomom, preživi 28 let kot edini preživeli na oddaljenem tropskem otoku blizu obale Venezuele. Roman opisuje njegovo borbo za preživetje, duhovno rast, gradnjo zavetišča, kmetovanje, izdelavo orodja in srečanja z domorodci ter drugimi obiskovalci otoka.
Temeljna motiva knjige sta delo in človekova sposobnost prilagajanja, ki skupaj vodita do udobnega in smiselnega življenja tudi v skrajnih razmerah. Izpostavljeni motivi so tudi kolonializem, imperializem, odnos do narave in vere. Knjiga je napisana v obliki dnevnika in pripovedi v prvi osebi, kar daje vtis resničnosti.
Iz romana izhaja tudi izraz »robinzonada«, ki je nastal za poimenovanje literarnega žanra zgodb, ki so po strukturi in motivih podobne romanu Robinson Crusoe.
Daniel Defoe se je rodil okoli leta 1660 v Angliji, očetu James Foeju, ki je mladega Daniela poslal v šolo z upanjem, da bo postal duhovnik. Šolo je kasneje opustil in postal trgovec, lastnik ladij, politik, časnikar in pisatelj. Prvo knjigo esejev je izdal leta 1689, takrat se je tudi prvič podpisal s priimkom Defoe, saj se mu je zdel tak priimek bolj ugleden kot originalni Foe. Robinson Crusoe je bil njegov prvi roman, s katerim je zaslovel. Do konca življenja je napisal okrog 300 knjig.
Nazadnje je bil v slovenščino preveden Dnevnik kužnega leta (2022, Goga, prevod Andrej E. Skubic). Vsa svoja pomembna pripovedna besedila je napisal šele po svojem šestdesetem letu. Zaradi svojih prepričanj je bil tudi večkrat zaprt. Z ženo Mary Tuffley je imel je osem otrok, od tega jih je šest preživelo in doživelo odraslost. Zadnja leta je preživel v bolezni, dolgovih in revščini, umrl je 26. aprila 1731.
Objavljeno: 24.04.2026 08:45:16
Zadnja sprememba: 24.04.2026 08:50:26
Prebudil sem se šele, ko se je zdanilo. Pogledal sem okoli sebe in videl, da ležim na zemlji.
»Kje sem?«
Nihče mi ni odgovoril.
Počasi se mi je vračal spomin. V bližini sem zagledal naplavljeno ladjo. Spomnil sem se brodoloma, spomnil čudežne rešitve. Vstal sem in se ozrl naokoli, toda nikjer živega bitja. Morje ni bilo več tako nemirno. Stopil sem po obrežju in v pesku opazil tri klobuke, čepico in dvoje različnih čevljev. To je bilo vse, kar je ostalo od mojih tovarišev. Brez dvoma, vsi so utonili.
Zgrozil sem se ob misli, da bi lahko tudi mene doletela enaka usoda, in zajokal od veselja, da sem se kljub vsemu rešil. Zajokal sem za mrtvimi tovariši, ki jih ne bom nikoli več videl. Bil sem tako vznemirjen, da nisem vedel, kaj bi počel. Kakor nor sem tekel sem in tja po obali, klical svoje prijatelje po imenu, jokal in se obenem veselil, da sem preživel. Srce mi je udarjalo, kot bi mi hotelo skočiti iz prsi.
Naenkrat sem se ustavil in prisluhnil. Zazdelo se mi je, da me nekdo kliče. Toda to je bil samo žvižg vetra.
(str. 29)
