| Žanr | moderni roman, monološki roman, psihološki roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 2010 |
| Založba | Mohorjeva |
| Zbirka |
Austriaca |
| Prevod |
Lučka Jenčič |
| Ključne besede | 20. stoletje, Družbena izključenost, Družbena kritika, Klavir, Kritično mišljenje, Prijateljstvo, Razmisleki, Samomori, Samospoznavanje, Učenje |
Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.
Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?
V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.
Objavljeno: 17.03.2026 18:45:24
Zadnja sprememba: 17.03.2026 18:48:18
Toda če sem pošten, nikoli tudi ne bi bil mogel postati klavirski virtuoz, ker sem imel zoper to vedno največje pridržke in sem klavirsko virtuoznost samo zlorabljal v svojem procesu zakrnjevanja, ja, klavirski izvajalec se mi je vse od začetka zdel smešen; zapeljan od svojega povsem in v celoti izrednega talenta na klavirju, sem se zagnal v klavirsko igro in potem, po poldrugem desetletju tortur, sem jo pregnal, povsem nenadoma, neskrupulozno. Ni v moji naravi, da bi žrtvoval svojo eksistenco sentimentalnosti. Bruhnil sem v smeh in dal prepeljati klavir v učiteljevo hišo in sem se cele dneve zabaval nad svojim lastnim smehom ob transportu klavirja, to je resnica, norčeval sem se iz svoje kariere klavirskega virtuoza, ki sem jo v enem samem trenutku uničil.
(str. 15)
