Pot v temo : od usmrtitev iz usmiljenja do množičnih pobojev
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, življenjepis / biografija |
Narodnost | angleška književnost, avstrijska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Holokavst, Koncentracijska taborišča, treblinka |
Raziskava čistega zla
Gitta Sereny je bila raziskovalna novinarka in avtorica, svetovno znana po svojem poglobljenem raziskovanju težkih tematik, kot so vojni zločini, holokavst in druga človeška zla.
V knjigi “Pot v temo” opisuje resnično zgodbo Franca Stangla, komandanta nacističnega uničevalnega taborišča Treblinka. Preko obsežnih intervjujev, ki jih je opravila v več kot 70 urah pogovorov z Stanglom, avtorica razkriva njegovo transformacijo iz običajnega družinskega moža in policista v enega glavnih akterjev holokavsta. V svojem raziskovalnem delu ne samo podrobno dokumentira Stanglove poskuse zanikanja oz. opravičevanja svojih grozljivih dejanj, temveč vključuje tudi pogovore z njegovo ženo in znanci, s čimer razkriva različne perspektive na njegovo osebnost in dejanja. S poglobljenim pristopom presega biografsko pripoved, dotakne se ključnih vprašanj o naravi zla in moralnih dilemah, s katerimi se soočamo kot posamezniki in družba. S knjigo ponuja intenziven vpogled v psihološke in družbene dejavnike, ki so vplivali na Stanglovo vedenje in odločitve, ter omogoča razumevanje kompleksnosti moralnih izbir v ekstremnih okoliščinah. Spodbuja nas k premisleku o lastnih moralnih vrednotah in o tem, kako bi ravnali v podobnih razmerah. Odličen vir za razumevanje človeške narave in holokavsta kot enega najtemnejših obdobij v zgodovini človeštva.
Objavljeno: 31.12.2023 23:03:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:57
Zdelo se mi je nujno, da vsaj enkrat, preden bo prepozno, odprtega duha in brez čustev poskusimo prodreti v osebnost človeka, ki je bil intimno povezan z absolutnim zlom našega časa. Sodila sem, da je pomembno odkriti okoliščine, ki so ga napeljale k sodelovanju, vendar ne z našega zornega kota, temveč z njegovega. To je bila po mojem občutku priložnost, da s pretresanjem njegovih motivov in odzivov, kot jih opisuje sam, brez naših vnaprejšnjih usmeritev in sodb, ocenimo, ali je zlo prirojeno, ali pa se rojeva v določenih okoliščinah ter do katere mere je odvisno od posameznika samega na eni strani in okoliščin na drugi strani. Stangl je bil zadnji in zato edini človek, s katerim je bilo mogoče izzvesti tak poskus. (str. 7)