Popotovanje po moji sobi

Običajno ob besedi popotovanje pomislimo na daljne, eksotične destinacije oziroma na dlje časa trajajoče potovanje po bolj (ali manj) oddaljenih krajih, zato se nam ob naslovu pričujoče knjige verjetno upravičeno poraja vprašanje, kako si sploh predstavljati potovanje po tako izrazito zamejenem prostoru, kakor je soba.

Literarno popotovanje, ki je pred nami, nas v obliki 42-ih dnevn(išk)ih zapisov popelje po znanih in neznanih krajinah de Maistrove domače sobe – prostora, ki nam sicer predstavlja priprav(ljal)no izhodišče za našo pot oziroma varno zavetje ob vrnitvi domov. Je torej sploh mogoče, da bo pisatelju uspelo ustvariti čisto pravi itinerar popotovanja po njemu dobro znanih, nespremenljivo določenih kotičkih domačega prostora?

Brez skrbi, pred nami se razprostre vse prej kot klavstrofobična »pokrajina«, orisana v slogu potopisov 18. stoletja, z ironičnimi ter skorajda že satiričnimi podtoni. Avtor nas direktno nagovarja, da se mu pridružimo na tej poti, njegov zapis pa se samo na prvi pogled zdi definiran z zidovi sobe, kajti to potovanje je dejansko pot po metafizičnem prostoru, subjektovem umu, njegovih sanjah, idejah, filozofskih razmišljanjih ter tudi strahovih in pomislekih.

Medbesedilne reference ter literarni uvidi kažejo na avtorjevo široko poznavanje književnega polja; ob argumentaciji, ki jo de Maistre podaja, lahko tudi sami sočustvujemo s še tako diaboličnim literarnim antagonistom, kot je sam hudič. V svoje zapise mojstrsko vpleta avtobiografske ter dnevniške prvine, poetični opisi preprostih kosov pohištva se le navidezno bodejo z razmišljanji o znanstvenikih ter dosežkih minulih obdobij. Njegove misli so prodorne; fantazijske ali vsaj mejno sanjske pasaže nevsiljivo izmenjuje s humornimi anekdotami ter izmišljenimi dialogi znanih ljudi preteklih časov, vse zastranitve v toku zgodbe pa nič manj kot namerne – in povsem na mestu.

V delu se zrcalijo tako ideje kot posledice francoske revolucije, živahni in spremenljivi duh časa, v katerem je de Maistre ustvarjal, kljub temu pa je Popotovanje po moji sobi presenetljivo relevantno, aktualno in osvežujoče branje tudi dve stoletji po svojem nastanku. Zgodba je sicer produkt dolgčasa, ujetosti v mirovanje, oboje pa pravzaprav posledica »prave« avanture – sodelovanja v dvoboju, zaradi česar je bil obsojen na šest tednov hišnega pripora. Iz sobe resda ne more pobegniti, vendar je možnost izhoda zgolj zamaknjena, (od)rešitev pa tik za obzorjem. Čeprav je kazen zanj vsekakor tudi dobrodošla, ker mu umik iz vsakdanjega vrveža ljudi in odnosov omogoči, da napiše knjigo, ki ga je očitno »tiščala v prsih«, lastna soba vendarle zanj ni nuja, temveč priložnost; nanjo je obsojen z jasnim zavedanjem, da bo iz te celice v kratkem tudi rešen.

Tako avtorju uspe ustvariti svojevrsten hibrid oziroma v branje ponudi izmuzljivo žanrsko plastenje z jasnim nasvetom, da je potrebno najprej dodobra spoznati sebe, če želimo razumeti tudi druge. Njegova pripoved je vedra, na trenutke posmehljiva (tudi v odnosu do samega sebe, ne zgolj do družbenih norm ter navad s konca 18. stoletja), zapisani razmisleki o metafizični naravi človeka, umetnosti, politiki, znanosti, pisanju, smrti, življenju, posmrtnem življenju ter naravi same narave pa iz navidezno konfuznega sklobka kontemplativno preidejo v idejni kontrapost.

De Maistre izhaja iz lastnih izkušenj – izkušenj sina, prijatelja, ljubimca, vojaka in gospodarja. Veliko mero občudovanja izkaže predvsem obdobju antike, zato ne čudi, da na trenutke zavzeto poveličuje idejo preprostega življenja v naravi. Z ironijo pod pretvezo gentlemanske resnosti zapisuje dialoge duše in živali, dveh polov istega jaza, obenem dihotomičnega ter simbiotičnega odnosa, ki občasno deluje že skoraj shizofreno. Subjekt namreč po eni strani sočustvuje s sebi podložnimi, manj privilegiranimi ljudmi, oziroma celo trdi, da najpomembnejše življenjske lekcije prejme prav s strani služabnika ter zveste psičke, njegovo obnašanje pa je – čeravno se tega tudi zaveda – še vedno povsem oblastniško. Nad obema sestavnima deloma svojega bitja nima nadzora, saj se še pogovarjata in celo delujeta kar mimo njegove volje; sam je v njuni zgolj in samo opazovalec – ali pa morda le prelaga vsakršno odgovornost nanju.

Pompoznemu tonu navkljub pa zagotovo premore dovolj samoironije, s katero razgalja večno dvojnost človeške narave. Njegova ideja moralnega ogledala, ki bi odslikovalo vso našo resnico, je mamljiva, čeprav se zaveda, da od tega »ne bi bilo nikakršne koristi« – navsezadnje se tudi njegova dvojna narava kaže v dejstvu, da se svojega popotovanja sicer veseli, a bi hkrati na pot raje odrinil v mirnejšem postnem in ne izzivalnem pustnem času. Vseeno pa njegovo obžalovanje dejstva, da je »ponovno« svoboden in se mora vrniti v družbo, ni nenavadno.

Vsekakor lahko rečemo, da je de Maistrov zapis dobro odmerjen pogled v ogledalo tedanje kot tudi sedanje družbe in zgolj navidezno neblagoglasen, saj se vsem zastranitvam navkljub kot celota združi v zgoščeno ter intenzivno pripoved.

Razsvetljen(sk)o pisanje, razsvetljujoče branje.