Popotovanje po moji sobi

Običajno ob besedi popotovanje pomislimo na daljne, eksotične destinacije oziroma na dlje časa trajajoče potovanje po bolj (ali manj) oddaljenih krajih, zato se ob naslovu pričujoče knjige verjetno upravičeno poraja vprašanje, kako si sploh predstavljati potovanje po tako izrazito zamejenem prostoru, kakor je soba.

To literarno popotovanje nas v obliki 42-ih dnevn(išk)ih zapisov popelje po znanih in neznanih krajinah de Maistrove domače sobe – prostora, ki sicer predstavlja priprav(ljal)no izhodišče ob začetku poti oziroma varno zavetje ob vrnitvi . Je torej mogoče, da bo pisatelju uspelo ustvariti čisto pravi itinerar popotovanja po njemu dobro znanih, nespremenljivo določenih kotičkih domačega prostora?

Brez skrbi, pred nami se razprostre vse prej kot klavstrofobična »pokrajina«, orisana v slogu potopisov 18. stoletja, z ironičnimi ter skorajda satiričnimi podtoni. Avtor nas direktno nagovarja, da se mu pridružimo na tej poti, njegov zapis pa se le zdi definiran z zidovi sobe; to potovanje je dejansko pot po metafizičnem prostoru, subjektovem umu, njegovih sanjah, idejah, filozofskih razmišljanjih ter tudi strahovih in pomislekih.

Medbesedilne reference ter literarni uvidi kažejo na avtorjevo široko poznavanje književnosti; ob argumentaciji, ki jo podaja, lahko tudi sami sočustvujemo s še tako diaboličnim literarnim antagonistom, kot je – hudič. V svoje zapise mojstrsko vpleta avtobiografske, dnevniške prvine, poetični opisi preprostih kosov pohištva se le navidezno bodejo z razmišljanji o znanstvenikih ter dosežkih minulih obdobij. Njegove misli so prodorne; fantazijske ali mejno sanjske pasaže nevsiljivo izmenjuje s humornimi anekdotami ter izmišljenimi dialogi znanih ljudi preteklih časov. Vse zastranitve v toku zgodbe so nič manj kot namerne in povsem relevantne.

V delu se zrcalijo ideje in posledice francoske revolucije, živahni, spremenljivi duh časa, v katerem je de Maistre ustvarjal, kljub temu pa je njegovo delo presenetljivo relevantno, aktualno in osvežujoče branje tudi dve stoletji po nastanku. Zgodba je sicer produkt dolgčasa, ujetosti v mirovanje, oboje pa posledica »prave« avanture – sodelovanja v dvoboju, zaradi česar je bil obsojen na šest tednov hišnega pripora. Iz sobe ne more pobegniti, vendar je možnost izhoda zgolj zamaknjena, (od)rešitev pa blizu. Čeprav je kazen zanj vsekakor dobrodošla, ker mu umik iz vsakdanjega vrveža ljudi/odnosov omogoči, da napiše knjigo, ki ga je »tiščala v prsih«, lastna soba vendarle zanj ni nuja, temveč priložnost; nanjo je obsojen z zavedanjem, da bo iz te celice v kratkem tudi rešen.

Avtorju uspe ustvariti svojevrsten hibrid – v branje ponudi izmuzljivo žanrsko plastenje z jasnim nasvetom, da je potrebno najprej dodobra spoznati sebe, če želimo razumeti tudi druge. Njegova pripoved je vedra, na trenutke posmehljiva (v odnosu tako do samega sebe kot do družbenih norm in navad s konca 18. stoletja), zapisani razmisleki o metafizični naravi človeka, umetnosti, politiki, znanosti, pisanju, smrti, življenju, posmrtnem življenju ter naravi same narave pa iz navidezno konfuznega sklobka kontemplativno preidejo v idejni kontrapost.

De Maistre izhaja iz lastnih izkušenj sina, prijatelja, ljubimca, vojaka, gospodarja. Veliko mero občudovanja izkaže predvsem obdobju antike – na trenutke zavzeto poveličuje idejo preprostega življenja v naravi. Z ironijo pod pretvezo gentlemanske resnosti zapisuje dialoge duše in živali, polov istega jaza, dihotomičnega ter simbiotičnega odnosa, ki občasno deluje skoraj shizofreno. Subjekt namreč sočustvuje s sebi podložnimi, manj privilegiranimi ljudmi, oziroma celo trdi, da najpomembnejše življenjske lekcije prejme prav s strani služabnika ter zveste psičke, njegovo obnašanje pa je – čeravno se tega zaveda – še vedno povsem oblastniško. Nad obema sestavnima deloma svojega bitja nima nadzora, saj se pogovarjata in celo delujeta kar mimo njegove volje; v njuni zgodbi je zgolj in samo opazovalec – ali pa morda le prelaga vsakršno odgovornost nanju.

Pompoznemu tonu navkljub vseeno premore dovolj samoironije, s katero razgalja večno dvojnost človeške narave. Njegova ideja moralnega ogledala, ki bi odslikovalo vso našo resnico, je mamljiva, čeprav se zaveda, da od tega »ne bi bilo nikakršne koristi« – tudi njegova dvojna narava se kaže v dejstvu, da se svojega popotovanja sicer veseli, a bi hkrati na pot raje odrinil v mirnejšem postnem in ne izzivalnem pustnem času. Vseeno pa njegovo obžalovanje dejstva, da je »ponovno« svoboden in se mora vrniti v družbo, ni nenavadno.

Vsekakor lahko rečemo, da je de Maistrov zapis dobro odmerjen pogled v ogledalo tedanje kot tudi sedanje družbe in zgolj navidezno neblagoglasen, saj se vsem zastranitvam navkljub kot celota združi v zgoščeno ter intenzivno pripoved.

Razsvetljen(sk)o pisanje, razsvetljujoče branje.