Pokrpajmo žive

Žanrdružbeni roman
Narodnostfrancoska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Zbirka Sanje. Roman
Prevod Ana Barič
Ključne besede Darovanje organov, Otroci, Smrt, Srce, Starši, Transplantacija
Število strani

183

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Reciklaža

Da se bo z izhodiščnim junakom Simonom, okoli telesa katerega se nato vrti ves roman, nekaj hudega zgodilo, daje francoska pisateljica slutiti že v uvodu, ko spregovori o njegovem središčnem organu, srcu. Ko ga nato v prvem poglavju v družbi prijateljev in ledenega februarskega jutra srečamo na nevarni surferski pustolovščini, trepetamo, ali se bo usodna nesreča pripetila prav zdaj. A ne, mojstrica stopnjevanja napetosti mladeniču smrti ni namenila v podivjanih atlantskih valovih, te je ukrotil brez težav. Zgodila se je v nesmiselni prometni nesreči na poti domov. Ozračje, ki smo mu bili priča ob Simonovem bojevanju z morjem, se ohrani v nadaljevanju romana, ko se začne borba za njegovo truplo, za njegove organe, s katerimi naj bi mrtev Simon pomagal zakrpati žive. V tem boju sodelujejo njegovi starši, ki ne morejo dojeti in verjeti, da se njihov možgansko mrtvi otrok s telesom, v katerem srce še bije, a mu le naprave ohranjajo navidezno živost, ne bo več vrnil med njih, na drugi strani pa cel zdravstveni aparat transplantacije organov, ki le te presoja na osnovi njihove reciklažne vrednosti. Roman je protiutež distopičnemu fantastičnemu delu britanskega pisatelja Kazua Ishigura Ne zapusti me nikdar, v katerem v šolskem internatu vzgajajo otroke, katerih obstoj je upravičen le zaradi kasnejše donacije organov. Pisateljica je verodostojnost ustvarila z medicinsko natančno popisanim okoljem, ki bo pritegnilo vedoželjnega bralca, dodano vrednost pa branju daje zbližanje z vsemi junaki romana, od sorodnikov preko zdravstvenega osebja do končnega prejemnika Simonovega srca, saj poleg njihove vloge v procesu, ki se odvije v pripovedi, ne skopari s prikazom njihovega notranjega sveta. Ob vsem tem pa se izogne etični konotaciji v katerokoli smer. Avtorica le z različnih vidikov pove zgodbo o tematiki s še vedno nekoliko kontroverznim predznakom, bralcu pa prepusti, da si mnenje o njej ustvari sam.

Glej tudi:

“”Simon je v stanju možganske smrti. Preminil je. Mrtev je.” Ko izrečeš nekaj takega, moraš seveda zajeti sapo, malce pomolčati, umiriti nihanje v notranjem ušesu, da ne omahneš na tla. Pogledi se zameglijo. Révol se ne zmeni za piskanje, ki se mu sproži na pasu, razklene pest, motri oranžasti obtežilnik, ki se mu greje v dlani. Izžet je. Temu moškemu in tej ženski je oznanil smrt njunega sina, ne da bi se odkašljal, ne da bi stišal glas, izgovoril je tisti besedi, “preminil” in celo “mrtev”, besedi, ki stanje telesa vklešeta v kamen. Toda telo Simona Limbresa ni okamnelo, ravno v tem je težava, njegov videz je v nasprotju s predstavo, ki jo imamo o truplih, navsezadnje je toplo, rožnato in se premika, namesto da bi bilo mrzlo, modrikasto in negibno.” (str. 65)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pokrpajmo žive.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 121
Komentarji: 0
Število ocen: 5
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 11

Dela avtorja