Otok, moj dom : spominski eseji o pokrajini

Tim Winton (1960) je avstralski pisatelj in zavzet okoljski aktivist. Nase je še kot študent opozoril že s prvim izdanim romanom, sloves literata pa kasneje le še utrjeval. Poleg esejističnih razmišljanj, zbranih v knjigi Otok, moj dom, so v slovenščino prevedeni tudi njegovi romani Jezdec, Hiša na ulici oblakov in Vdih ter dokumentarno-spominsko delo Rob zemlje.

V osemdesetih letih je Winton nekaj časa živel v Evropi, kamor ga je gnala predvsem vedoželjnost, a se z življenjem tukaj nikakor ni mogel sprijazniti – težko je sprejemal kulturno drugačnost celine, utesnjevala ga je tukajšnja gorata in na vse načine povezana pokrajina, pogrešal je globlji premor od ljudi. Skozi nestrpnost, ki se je v tem obdobju naseljevala v njem, se je začel vse jasneje zavedati, da je še vedno otrok avstralske divjine, ki je v njem izostrila predvsem občutek za širni prostor z neskončnimi razdaljami ter ga vzgojila v dolgih predahih samosti. Za razliko od Evrope, ki je vsa prisvojena, popisana, poimenovana in dokumentirana ter pokrajinsko zaradi potreb in razvoja tukajšnjega življenja močno spremenjena, je Avstralija še vedno prostor nepredstavljivo prostrane divjine, kar pomeni več zemlje kot ljudi, torej več geografije kot kulture, med slednjo pa kot nepogrešljivo avtor izpostavlja predvsem staroselsko v vseh njenih (tudi še neodkritih) razsežnostih. Kot takšno jo je vzljubil in prav v teh svojih specifikah ga je ta dežela tudi vzgojila – njena neizmerljiva razsežnost ga je učila ponižnosti in ga navdajala s čudenjem, skrivni kraji, ki jih je odkrival v njej, pa so ga obdarjali z ničimer skaljenim mirom in ga za vselej zaznamovali.

V spominskih esejih nam Avstralijo približa v vsej njeni pestrosti – med branjem spoznamo različne vrste tamkajšnjega živalstva in rastlinja, njene številne in raznolike habitate, poleg tega tudi posameznike, ki so deželi škodili in tiste, ki so prispevali k njenemu varovanju, sledimo razmišljanjem o izoliranosti, kolonialni stigmi in škodi antropocentrične naravnanosti ter se seznanjamo z okoljevarstvenimi prizadevanji in razmišljanji.

Otroške spomine in občutja, iz katerih izhaja in jih nekaj tudi popiše, nadgrajuje z modrostjo svojih zrelejših let, predvsem pa je v besedilu vseskozi čutiti njegov neizmerno ljubeč in spoštljiv odnos do dežele, ki ji nerazdružljivo pripada, jo vdihuje in še vedno raziskuje, jo skozi svoje izkušnje in motrenja razlaga, obenem pa jo poskuša zaščititi pred nadaljnjim človekovim uničevanjem. Sicer pa vsebino knjige v njenem zadnjem odstavku najlepše povzame kar avtor sam:

»Naša zgodba je zapisana v hrepenenju dečka, ki gleda domovino iz daljave izgnanstva; v počasnem prebujanju žalujoče žene, ki jo tolažijo in ganejo nenavadne cvetlice; v neustavljivi radovednosti botanika, ki se vrne v odpisani kraj in ugotovi, da ni tak, kot je mislil. In napisana je v uporniškem duhu brezupnežev in heretikov, ki stojijo pred buldožerji, pa v sijočem obrazu starca, ki gleda na hribovje svojih prednikov s tako polnim srcem, da bo zdaj zdaj počilo.«