skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Opazovalec ptic

Žanrdružbeni roman, ljubezenski roman, moralistični roman, problemski roman
Narodnostnemška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Zbirka Horizont
Prevod Slavo Šerc
Ključne besede Ljubezenski četverokotnik, Moški in ženske, Odnosi med spoloma, Vrednote
Število strani

270

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

O (ne)poljubnosti poželenja in zamolčanjih

Uwe Timm, pisatelj z obsežnim knjižnim opusom za odrasle in mladino, dobitnik številnih nemških in mednarodnih literarnih nagrad, je pozornost širše javnosti pridobil z romanom Die Entdeckung der Currywurst (Odkritje karijeve klobase), v katerem opisuje ljubezen starejše ženske do mladega vojaka tik pred koncem druge svetovne vojne in v slovenski jezik žal še ni preveden, lahko pa v slovenščini beremo njegova romana Ikarija in Rdeče, mladinsko delo Dirkalni pujs Rudi Rilec, nagrajeni strip Škatla ter roman Opazovalec ptic, ki ga je izdal leta 2017, v katerem obravnava predvsem intimne napetosti, vpete v osrčje ljubezenskih afer, ki na preizkušnjo postavijo tisto, kar nas v lastnem pogledu in v pogledu drugih najbolj definira – vrednote, za katere se zavzemamo in se jih trudimo živeti v intimni skupnosti.

Osrednji pripovedovalec zgodbe je Eschenbach, nekdanji bogataš, ki doživi bankrot. Da bi ohranil oziroma najprej sploh ponovno našel svoj mir, se odloči – tudi zato, da zasluži nekaj malega za preživetje – za nekajmesečno nastanitev na naravovarstveno zaščitenem, pustem, nenaseljenem severnomorskem otoku Scharhörn, kjer mu delata družbo le veter in vreščanje ptic. Pristane na delo opazovalca ptic, o katerih zbira podatke in jih posreduje naprej. Tiho enoličnost njegovega tamkajšnjega življenja prekine napoved obiska Anne, nekdanje ljubimke, s katero sta se pred šestimi leti zapletla v vihravo ljubezensko afero, oba pa sta bila takrat istočasno tudi vsak v svoji že obstoječi partnerski zvezi, Anna je bila zavezana celo družini z otroki. Moralni predsodki, ki ob tem vzniknejo, Eschenbacha v njegovi čustveni in fizični želji po stiku z Anno niso ovirali, povsem drugače pa je bilo z njo, ki se v teh, kot jih je sama dojemala, sramotnih skrivnih srečanjih z njim ni počutila nič kaj udobno, saj so jo preganjali občutki krivde do zakonskega partnerja in občutki izdaje celotne ljubeče družine, ki sta jo ustvarila. Eschenbach jo je prepričeval, naj se preseli k njemu, jo pregovarjal in čustveno pritiskal navzven, Anna se je s svojimi vrednostnimi principi in dvomi na eni strani ter trenutnimi željami (poželenjem) borila navznoter. Vsak poskus ločitve je zanju pomenil vedno znovič le nov začetek. Do točke preloma, ki preobrne življenja vseh vpletenih.

Impresivno pri tem romanu je, da téme, ki praviloma dominirajo v t. i. ‘plažnih’ oz. ‘limonadnih’ sferah, avtor obravnava na visokem literarnem nivoju, a brez tega, da bi se ob tem trudil biti vzvišeno literaren; ravno nasprotno: vsebina je nadvse življenjsko prikazana in z izstopajočimi vprašanji ni pretirano obremenjena, ta se pojavljajo predvsem kot razmišljanja v obliki spominov, ki naplavljajo. Preizkušnje, ki se porajajo v ljubezenskih razmerjih, v kakršnem se znajdeta Anna in Eschenbach, pa se oblikujejo v številna vprašanja, o katerih razmišlja Eschenbach tudi v okviru raziskave, ki mu je bila zaupana: S katerimi notranjimi vzgibi se zaljubljamo? Od kod vznik nenadne s(i)le poželenja? Kaj strast sploh je? Kód je postavljena meja upravičenosti do predaje (čustvenim) naključjem in trenutkom? V kakšni soodvisnosti se porajata spoštovanje in ljubezen? Kot kdo obstajamo kot partnerji in kako? V katerih vrzelih se naša ranljivosti srečuje z ranljivostjo drugih? Smo upravičeni do brezpogojne svobode? Lahko trapasta naključja prepoznamo pravočasno in jih ločimo od srečnih? Vendar (pametna) vprašanja ne vodijo vedno tudi do (pametnih) odgovorov, le-te oblikujemo vsak zase in v skladu z njimi nosimo tudi posledice. V največjih kompleksnostih, kolikor jih zmoremo opazovati v odmaknjeni refleksiji, pa slej kot prej obudimo najenostavnejše spoznanje, ki se v bivanjski razsežnosti odslikava kot najpreprostejša tavtološka resnica: (življenje) je, kar je. Odličen roman, ob katerem lahko bralec morda skomigne ob ‘klišejskem’ zaključku, ampak ta njegove vrednosti vseeno ne zamaje.

Glej tudi:

Zdaj sta sedela  drug nasproti drugega, rekla mu je, kako žal ji je za vse, kako obžaluje majhno laž, čeprav se ni zgodilo nič, kar bi bilo treba zamolčati, prosila ga je, da se ne bi več srečevala sama, čeprav bi njemu, in seveda tudi njej, moralo biti jasno, da bo že posledica te prošnje, tega sedenja tukaj, moralo spet biti zamolčanje. To pojasnilo je bilo potrebno za Ewalda. Povedala mu je, kaj ji pomeni zakon – in tudi Ewaldu. Da je šele z zakonom ta poljubnost poželenja prekinjena. To je bila beseda, ki je v njem vzbudila pozornost, čeprav še ni vedel, da bo nekoč predmet njegovih anket in raziskav. In takrat je rekel, da ravno ta hrepenenjski alter ego, kakšna izumetničena tvorba, je pomislil kasneje, vendarle ni poljuben. Da nas na tako skrivnosten način določa v naših željah. Želje, ki se upirajo vsem naklepom in moralnim predstavam. In vsi navedeni razlogi so povsem nemočni poskusi, da bi razumeli reaktor želja. Gre za lakoto in žejo telesa po telesu. Vendar ne po kakem poljubnem, temveč po enem, edinem, po tem, za katerega upamo, da nas bo obogatilo kot lepa dopolnitev nas samih.

Tudi ona je tokrat pila rdeče vino in zardelega obraza je sedela tu, kakor, da bi po dolgem teku zadihana prišla sem, k tej mizi, majhni štirikotni mizi, in imel je občutek, da je skrajno vzburjen. Gledal jo je in izgovarjal stavke, ki niso zahtevali nobenega razmišljanja, kratke stavke in samostalnike, ki jih uporabljajo otroci, da bi se, nasproti sedeče, z imenovanjem dotaknili. Besedni ogenj: ustnice, tam, kjer se srečajo in vzamejo zalet, lasje, elektrarna, smejala se je, brezhiben nos, vrat, tam vdolbinici, na desni, na levi, roke, nohti, Apolonijeve elipse, zapestje, kakšna prečudovita beseda, beseda razmik roke, le toliko sta bila oddaljena drug od drugega, razmik samo čez mizo, pogled na okoli sedeče, govoreče, a potem je prijela njegove roke in jih poljubila. In ko je odšel, ker je moral oditi, na sestanek s prijatelji – kakor da bi v tem konkurenčnem boju obstajali prijatelji –, je še vedno sedela za mizo.

Vedno se mu je zdela mučna predstava, da bi sam ostal v restavraciji, ostanek, kakor da bi ga kdo zapustil. Odstavljen med radovednimi tujci.

Najprej je pomislil, še vedno je ni poznal, ni poznal njenih vrlin, njene neodvisnosti, pomislil je, da morda koga pričakuje, da ima še kak zmenek, a ko jo je ob naslednjem srečanju povprašal o tem, je rekla, ne, hotela je le še sedeti tam in piti iz kozarca, katerega so se dotaknile tvoje ustnice.

(str. 102)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Opazovalec ptic.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 64
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja